UPRS sodba II U 218/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje v izreku pod točko 1 odločil, da je odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 356-02-01-1662/2004-5204 z dne 16. 11. 2004, postala v IV. točki izreka izvršljiva dne 17. 11. 2004 ter da se dovoljuje izvršba IV. točke izreka, v kateri je bilo inšpekcijskemu zavezancu A.A. izrečena prepoved uporabe stanovanjskega objekta zgrajenega na zemljišču s parc. št. 1130/14 k.o. ... S točko 2. izreka izpodbijanega sklepa odločil, da mora inšpekcijski zavezanec do dne 30. 6. 2012 ustaviti uporabo stanovanjskega objekta zgrajenega na zemljišču s parc. št. 1130/14 k.o. ... S točko 3 je odločil, da če inšpekcijski zavezanec naložene obveznosti iz točke 2 izreka izpodbijanega sklepa ne bo izpolnil, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 3.000,00 EUR. V obrazložitvi ugotavlja, da je bila z odločbo št. 3566-02-01-1662/2004-5204 z dne 16. 11. 2004 tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu izrečena prepoved v zvezi s prizidkom k stanovanjskemu objektu v velikosti 12 m x 7 m, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 1130/14 k.o. ..., med drugim tudi prepoved njegove uporabe ali opravljanja gospodarske ali druge dejavnosti v njem. Navedena inšpekcijska odločba je postala izvršljiva dne 17. 11. 2004. Ker inšpekcijski zavezanec v roku ni sam izvršil obveznost, ki izhaja iz 4. točke izreka citirane odločbe organa prve stopnje, je prvostopni organ skladno s prvim odstavkom 289. člena ZUP pričel s prisilno izvršbo s prisilitvijo. Citirano odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za infrastrukturo in prostor s svojo odločbo 356-02-541/2004-2 z dne 11. 4. 2012. V obrazložitvi pritrjuje organu prve stopnje, da je z izpodbijanim sklepom dovolil izvršbo s prisilitvijo, glede na to, da je predmet izvršbe dejanje zavezanca, ki ga namesto njega ne more opraviti nihče drug, zato je kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe gradbenega inšpektorja, ki je predmet izvršbe.

Tožnik v tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi in obširno navaja razloge, zaradi katerih je bil prisiljen zgraditi prizidek brez gradbenega dovoljenja. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, razlogi, ki sta jih navedla organa prve in druge stopnje so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa, zaradi tega se sodišče v skladu s pooblastilom na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje.

V obravnavani zadevi se izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), s katerim je bilo ugotovljeno, da je postala izvršljiva 4. točka izreka odločbe izdane v inšpekcijskem postopku in s katero so bile tožniku na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) izrečene določene prepovedi, med drugim tudi prepoved uporabe nelegalno zgrajenega stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 1130/14 k.o. ...

Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da tega objekta ne uporablja oz. da je zanj pridobil gradbeno dovoljenje. Ker je bilo z izvršljivo odločbo tožniku določeno, da mora prenehati uporabljati sporni objekt, torej gre za obveznost, ki je namesto zavezanca ne more opraviti kdo drug, se je inšpekcijska odločba lahko prisilno izvršila le na podlagi 298. člena ZUP s prisilitvijo, tako da se je zavezancu zagrozilo, da bo organ uporabil denarno kazen, če zavezanec ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Upoštevaje določbo prvega odstavka 148. člena ZGO-1, znaša denarna kazen za manj zahteven objekt, kar je tudi objekt tožnika, od 3.000,00 do 8.000,00 EUR. Po presoji sodišča je bil v izpodbijanem sklepu o dovolitvi izvršbe uporabljen pravilni prisilni ukrep, tožniku pa utemeljeno izrečena najnižja predpisana denarna kazen, ker je pričakovati, da bo že takšna denarna kazen prepričala tožnika, da bo ustavil uporabo obravnavanega objekta.

Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih je bil tožnik prisiljen začeti z nelegalno gradnjo, zato na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati.

Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.