UPRS sodba II U 156/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil odobritev pravnega posla, menjalne pogodbe, sklenjene dne 19. 10. 2011, med A.A. in B.B., po kateri A.A. B.B-ju izroči zemljišče na parc. št. 330/1 k. o. …, B.B. pa A.A-ju obračalnik znamke SIP 230. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da predmetna menjalna pogodba ni bila sklenjena v smislu določil Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Tožeči stranki sta se želeli le izogniti določilom rednega postopka za prodajo predmetnega kmetijskega zemljišča zaradi prenosa lastninske pravice. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje z odločbo 33008-174/2011/2 z dne 27. 2. 2012. Pritožbeni organ sicer ocenjuje odločitev kot pravilno, vendar ne iz razlogov, kot jih navaja organ prve stopnje. Z navedeno menjalno pogodbo bi B.B. pridobil lastninsko pravico na gozdnem zemljišču, zato bi promet s tem zemljiščem moral potekati po postopku in na način določen z ZKZ, pri čemer način plačila zemljišča ne more imeti vpliva na potek postopka. Menjalna pogodba je podobna prodajni pogodbi, zato zanjo veljajo vsa pravila, ki veljajo za prodajno pogodbo. To pomeni, da bi moral celoten postopek prometa potekati tako, kot to velja za prodajno pogodbo. Ker promet s parc. št. 330/1 k.o. … ni potekal po postopku in na način določen z ZKZ, je organ prve stopnje pravilno odločil, ko je zahtevo B.B. za odobritev pravnega posla zavrnil. Pritožbeni organ je zavrnil tudi navedbe pritožnika, da v ZKZ ni pravne podlage za prepoved menjave nepremičnine za enakovredno premičnino. ZKZ medsebojno menjavo ureja v 45. in 46. členu. Po 45. členu ZKZ se kot medsebojna menjava kmetijskih zemljišč šteje menjava, ki se izvaja zaradi racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča in če vrednost enega zemljišča ne presega vrednosti drugega zemljišča za več kot 50 %. Navedena določba velja tudi za zamenjavo gozdov. Enajsti odstavek 47. člena Zakona o gozdovih namreč določa, da se za menjavo gozdov smiselno uporabljajo določila Zakona o kmetijskih zemljiščih, če ni s tem zakonom določeno drugače. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da gre za neenotno upravno prakso upravnih enot, drugostopni organ navaja, da se pritožnik ne more sklicevati na kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom, ko gre za nezakonito odločanje.

Tožnika zoper izpodbijano odločitev vlagata tožbo, v kateri ugovarjata razlogom, ki sta jih za svojo odločitev navedla organa prve in druge stopnje. Ne soglašata s stališčem upravnega organa, da bi moral celotni postopek prometa potekati tako kot velja za prodajno pogodbo. Tudi citirani določbi 45. in 46. člena, ki ju je navajal drugostopni organ, govorita le o medsebojni menjavi kmetijskih zemljišč, ko gre za agrarno operacijo. To pa ne pomeni, da menjava kmetijskih zemljišč, ki ne dosegajo kriterijev zahtevanih v postopku agrarnih operacij ni mogoča, oziroma da v ZKZ ni zaslediti nikakršne osnove za prepoved razpolaganja svoje lastnine v smislu prepovedi menjave nepremičnine, v konkretnem primeru gozdnega zemljišča za premičnino enake vrednosti. Menita, da sta pri uveljavljanju svojih pravic omejena ter predlagata, da sodišče izpodbijani upravni akt razveljavi (pravilno odpravi) in omogoči strankama uveljavitev prijavljenega pravnega posla.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve tožečih strank za odobritev pravnega posla, menjalne pogodbe (po kateri prvotožnik izroči zemljišče na parc. št. 330/1 k.o. …, ki je po namenski rabi gozd, A.A. – drugotožniku, ta pa izroči B.B. – prvotožniku obračalnik znamke SIP 230), ker promet ni potekal po postopku in na način določen z ZKZ.

Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke v drugostopni odločbi, da je s sporno menjalno pogodbo drugotožnik pridobil lastninsko pravico na gozdnem zemljišču, in da zgolj način plačila tega zemljišča (z izročitvijo obračalnika) ne more imeti vpliva na potek postopka prodaje tega zemljišča določenega z ZKZ. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da tudi v postopku odobritve menjalne pogodbe veljajo vsa pravila, ki veljajo za odobritev prodajne pogodbe po ZKZ. Zaradi posebnega varstva kmetijskih in gozdnih zemljišč, tako da ostanejo v primarni predelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, je njihova prodaja urejena v III. poglavju ZKZ (členi od 17 do 25). Postopek prodaje je v skladu s citiranimi določbami ZKZ, če poteka tako, da so pri tem upoštevane določbe 20. člena ZKZ o postopku s ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in 21. člena ZKZ o sprejemu ponudbe ter 23. člena tega zakona glede upoštevanja prednostnega vrstnega reda kupcev. Določbe 20. člena ZKZ so pri prometu s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo spoštovane, če ponudba vsebuje podatke iz drugega odstavka 20. člena ZKZ, pri čemer morajo ti podatki ustrezati resničnim dejstvom, da je na predpisan način in predpisan čas objavljena ter se sklenjeni pravni posel sklada s ponudbo.

Po določbi tretjega odstavka 19. člena ZKZ se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri, če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom (2. alinea). V zadevi ni sporno, da zemljišče ni bilo predmet ponudbe in da ponudba ni bila objavljena in ne sprejeta, prav tako se ni ugotavljalo ali je bil upoštevan prednostni vrstni red kupcev. Ker je zaradi varovanja pravic strank in varstva javne koristi (7. člen ZUP) za pravilnost postopka prodaje kmetijskega zemljišča, gozda oziroma kmetije (tako v postopku s ponudbo kot v postopku za odobritev pravnega posla) dolžan upravni organ skrbeti po uradni dolžnosti, je zato izpodbijana odločitev, s katero je zavrnil pravni posel (menjalno pogodbo), ker ni bil sklenjen v postopku in v skladu s prisilnimi predpisi ZKZ, pravilna in na zakonu utemeljena.

Upoštevaje vse navedeno so zato neutemeljene tožbene trditve, da ne gre za pravni posel, za katerega bi veljale prisilne določbe ZKZ.

Sodišče je tako po povedanem tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.