VSRS Sklep I Kp 9571/2012-233

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Odvetnik V. C. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 1. 10. 2013 na podlagi prvega odstavka 140. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odvetnika V. C. (zagovornika ločeno obravnavanega obtoženega M. K.) kaznovalo z denarno kaznijo 1.000 EUR.

2Odvetnik V. C. je zoper sklep pravočasno, dne 15. 10. 2013 vložil pritožbo kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe kazenskega zakona. V pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom denarne kazni in tudi ne z razlogi sklepa na katerih temelji izrek denarne kazni (da naj bi zlorabljal pravice in namerno zavlačeval postopke) ter da sodišče ni navedlo pravne podlage za kaznovanje. Razlogi sodišča o zlorabi pravice in zavlačevanju kazenskih postopkov so pavšalni in nepravilni. Cilj, ki ga je pritožnik zasledoval z vložitvijo pritožbe zoper sodbo X K 9571/2012, je bila strokovna obramba in korist njegovega klienta obtoženega M. K., vendar ne v smislu zavlačevanja postopka. Za zavlačevanje ni imel nobenega interesa, ker je obtoženemu M. K. očitano kaznivo dejanje še daleč od zastaranja, na obravnavi dne 10. 10. 2013 pa je predlagal zaslišanje že obsojenih kot prič, čemur je sodišče ugodilo. Kljub vloženi pritožbi zoper sodbo z dne 4. 7. 2013 in pritožbi zoper sklep z dne 28. 8. 2013 o zavrženju pritožbe kot nedovoljene, zaradi njegovih ravnanj ni bil onemogočen tek nobenega izmed kazenskih postopkov. Z neutemeljenim izrekom denarne kazni je sodišče postavilo nevaren precedens, da zagovorniki ne bodo več upali varovati pravic in koristi svojih varovancev, ker se bodo bali izreka denarne kazni. Ne strinja se s presojo sodišča, da naj bi vedel, da mu zakon ne daje pravice do vložitve pritožbe zoper sodbo X K 9751/2012 z dne 4. 7. 2013 in tudi ne s pravnim naziranjem sodišča o nedovoljenosti vložitve sporne pritožbe in je mnenja, da je takšna pritožba kot jo je vložil, dopustna, ker določba šestega odstavka 367. člena ZKP ne določa omejitev, na katero se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

B.-1

3Glede na navedbe v pritožbi Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa in vpisnika ugotavlja:

da se je na podlagi obtožbe Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. X K 9571/2012 vodil kazenski postopek zoper obtoženo H. T. in obtoženo D. M. zaradi kaznivih dejanj po prvem, drugem in tretjem odstavku 229. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zoper obtoženega M. K. zaradi kaznivega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z 37. členom KZ-1, zoper K. B. in A. E. pa zaradi kaznivih dejanj po prvem, drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1;

da je Okrožno sodišče v Celju v gornji zadevi za dne 7. 6. 2013 razpisalo predobravnavni narok, katerega pa se obtoženi M. K. ni udeležil;

da je državni tožilec Okrožnemu sodišču v Celju pred pričetkom predobravnavnega naroka dne 7. 6. 2013 predložil pisne sporazume o priznanju krivde in so bili sklenjeni z obtoženimi D. M., K. B. in A. E. in da je sodišče sporazume o priznanju krivde teh obtožencev sprejelo ob presoji, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji in ko se je sodišče na podlagi celotnega dokaznega gradiva v spisu prepričalo, da so obtoženi D. M., K. B. in A. E. storili kazniva dejanja, ki so predmet sporazumov in ker sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi izključevale njihovo krivdo;

da je Okrožno sodišče v Celju dne 7. 6. 2013 sprejelo sklep, da se iz kazenskega postopka X K 9571/2012 izloči kazenski postopek zoper obtoženega M. K. in se dokonča posebej ter se vodi pod opr. št. X K 27359/2013;

da je Okrožno sodišče v Celju s sodbo X K 9571/2012 z dne 4. 7. 2013 spoznalo za krive obtoženo D. M. storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena KZ-1 in kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo v kateri ji je določilo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, obtoženega K. B. za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 ter mu izreklo, ob upoštevanju kazni po sodbi X K 46801/2011 istega sodišča, enotno kazen dve leti zapora (ki se bo izvršila tako, da bo obtoženec opravil 1460 ur dela v splošno korist) in obtoženega A. E. storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let;

da je Okrožno sodišče v Celju v zadevi zoper obtoženega M. K. pod opr. št. X K 27359/2013 dne 23. 8. 2013 začelo glavno obravnavo;

da je zagovornik obtoženega M. K. odvetnik V. C. na tej glavni obravnavi podal ustno na zapisnik pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju X K 9571/2012 z dne 4. 7. 2013, katero je dopolnil z vlogo z dne 26. 8. 2013;

da je Okrožno sodišče v Celju s sklepom X K 9571/2012 z dne 28. 8. 2013 pritožbo zagovornika obtoženega M. K. zoper sodbo z dne 4. 7. 2013 na podlagi drugega odstavka 375. člena ZKP kot nedovoljeno zavrglo;

da je Višje sodišče v Celju s sklepom II Kp 9571/2012 z dne 1. 10. 2013 pritožbo zagovornika obtoženega M. K. zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 28. 8. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo;

da je Višje sodišče v Celju s sklepom II Kp 9571/2012 z dne 1. 10. 2013 na podlagi prvega odstavka 140. člena ZKP zagovornika obtoženega M. K. odvetnika V. C. kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 1.000 EUR;

da je zagovornik zoper sklep sodišča o kaznovanju dne 15. 10. 2013 vložil pritožbo.

B.-2

4Neutemeljeno zagovornik v pritožbi navaja, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo pravne podlage za izrek denarne kazni, zaradi česar izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu (str. 1, peti odstavek) navedlo pravno podlago za izrek denarne kazni odvetniku (prvi odstavek 140. člena ZKP).

5Po določbi prvega odstavka 140. člena ZKP sme sodišče med postopkom kaznovati z denarno kaznijo iz prvega odstavka 78. člena ZKP procesnega udeleženca (zagovornika, pooblaščenca ali zakonitega zastopnika, oškodovanca, oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca), če njegovo ravnanje očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Namen te določbe je procesnim subjektom onemogočiti, da z zlorabo procesnih pravic kazenski postopek zavlačujejo.

6Sodišče (Višje sodišče v Celju) je z izpodbijanim sklepom zagovornika (v zadevi X K 27359/2013 ločeno obravnavanega obtoženega M. K.) kaznovalo z denarno kaznijo. Ocenilo je, da je zagovornik z vložitvijo pritožbe zoper sodbo X K 9571/2012 z dne 4. 7. 2013 zlorabil to procesno pravico. Pritožbo je vložil zoper sodbo izrečeno obtoženim D. M., K. B. in A. E., od katerih ga nihče ni pooblastil za vložitev tega pravnega sredstva (pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje). Kot odvetnik (oseba, ki pravo pozna) je vedel, da mu zakon (Zakon o kazenskem postopku) ne daje pravice do vložitve takšne pritožbe, da je vložena pritožba nedovoljena in da bo kot takšna zavržena. Glede na to, da se je dne 23. 8. 2013 začela glavna obravnava zoper obtoženega M. K., katerega zagovornik je odvetnik V. C., je z navedeno zlorabo pravice do pritožbe zasledoval cilj podaljšanja časa, v katerem bo izpodbijana sodba postala pravnomočna in s tem onemogočil sodišču prve stopnje, da prejšnje obtožence v ločenem postopku vabi kot priče in je bilo njegovo ravnanje namenjeno temu, da z zlorabo pravice zavleče oba kazenska postopka.

7Sodba X K 9571/2012 z dne 4. 7. 2013, s katero so bili spoznani za krive in obsojeni D. M., K. B. in A. E., je bila izrečena po tem, ko je bil kazenski postopek zoper obtoženega M. K. iz postopka X K 9571/2012 dne 7. 6. 2013 izločen. Navedena sodba se ne nanaša nanj (na obtoženega M. K.), s to sodbo tudi ni bilo odločeno o obtožbi zoper obtoženega M. K., katerega zagovornik je pritožnik (odvetnik V. C.). Glede na navedeno Vrhovno sodišče povsem soglaša s presojo sodišča prve in druge stopnje (sklep Okrožnega sodišča v Celju o zavrženju pritožbe zagovornika obtoženega M. K. zoper sodbo X K 9571/2012 z dne 4. 7. 2013 kot nedovoljene, sklep Višjega sodišča v Celju II Kp 9571/2012 z dne 1. 10. 2013 o zavrnitvi pritožbe pritožnika zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju njegove pritožbe zoper sodbo), da glede na določbo 367. člena ZKP pritožnik (kot zagovornik obtoženca, na katerega se sodba zoper katero je vložil pritožbe ne nanaša) ni imel pravice vložiti pritožbo.

8Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu, da je pritožnik - odvetnik, vpisan v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije, nedvomno oseba, ki pravo pozna. Tudi ni dvoma, da kot zagovornik v kazenski zadevi, pozna določbe ZKP, ki urejajo vprašanja zagovornika (VI. poglavje) in postopek z rednimi pravnimi sredstvi (XXIII. poglavje) in je glede na te zakonske določbe pritožnik vedel, da v procesni situaciji kot je nastala po izločitvi postopka zoper obtoženega M. K. iz postopka, ki se je vodil pod X K 9571/2012, nima pravice vlagati pritožbe zoper sodbo, katere krivdorek se ne nanaša na njegovega pooblastitelja (obtoženega M. K.). Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da se ne strinja s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu, da naj bi vedel, da mu zakon ne daje pravice do vložitve pritožbe zoper sodbo z dne 4. 7. 2013 in da bo takšna pritožba kot nedovoljena zavržena, vendar teh svojih navedb oziroma nestrinjanja ne obrazloži. Vložitev pravnega sredstva (pritožbe zoper sodbo) za katerega odvetnik glede na svoje (dolžno) poznavanje zakona vnaprej ve, da ni dovoljena ter ob obširni obrazložitvi sodišča prve stopnje v sklepu o razlogih nedovoljenosti take pritožbe, vložitev novega pravnega sredstva (pritožbe zoper sklep sodišča o zavrženju pritožbe kot nedovoljene) o katerem mora odločiti sodišče druge stopnje, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni zlorabo procesnih pravic z očitnim namenom zavlačevanja postopka, zaradi česar je bilo z izpodbijanim sklepom izrečeno kaznovanje odvetnika utemeljeno. Pravilnosti tega zaključka navedbe pritožnika v pritožbi, da za zavlačevanje postopka ni imel nobenega interesa, ker je kaznivo dejanje očitano obtoženemu M. K. še daleč od zastaranja, ne morejo omajati. Pritožnik povsem prezre, da je moralo sodišče o vloženi pritožbi (čeprav očitno nedovoljeni) odločiti (z obrazloženo odločbo). Enako tudi sodišče druge stopnje o tožnikovi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju njegove pritožbe kot nedovoljene. Z vložitvijo pritožnikovega nedovoljenega pravnega sredstva je bilo sodišče zaradi dolžnega odločanja o njem (po nepotrebnem) dodatno obremenjeno in je pravilen zaključek sodišča v izpodbijanem sklepu, da je bilo ravnanje odvetnika namenjeno zavlačevanju (in ne onemogočenju teka, kot to v pritožbi pritožnik zmotno navaja) obeh kazenskih postopkov: kazenskega postopka, ki se je dne 4. 7. 2013 končal z izrekom obsodilne sodbe zoper obtožene D. M., K. B. in A. E. (X K 9571/2012) in kazenskega postopka, kjer se je dne 23. 8. 2013 pričela glavna obravnava zoper obtoženega M. K. (X K 27359/2013).

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo odvetnika V. C. zoper sklep sodišča o kaznovanju zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP, ker gre za stroške postopka, ki jih je zagovornik povzročil po svoji krivdi. Sodno takso kot strošek postopka bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.