UPRS sodba I U 630/2012

Tožba se zavrne

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožniku vrnejo obresti od preveč plačanih zamudnih obresti davka od prometa blaga in storitev, v skupni višini 87.852,78 EUR, in sicer obračunanih od preveč plačanih zamudnih obresti davka od prometa blaga in storitev, v višini 120.868,48 EUR, naloženih z odločbo Davčnega urada Ljubljana 416-sl./96-MP/96075 z dne 25. 9. 1996 v povezavi z odločbo 48110-10/03-6-0894/195 z dne 6. 2. 2004, ki so se natekle od dneva plačila 13. 11. 2001 do dneva vračila 24. 1. 2008, v višini 67.560,77 EUR; od obresti v znesku 67.560,77 EUR, ki so se od preveč plačanih zamudnih obresti natekle od dneva plačila do dneva vračila zamudnih obresti, obračunane za obdobje od dneva vračila do dneva izdaje odločbe 24. 5. 2011, v višini 20.292,01 EUR; ter nadaljnje obresti, obračunane od nateklih obresti, ki jih bo davčni urad obračunal naknadno od zneska 67.560,77 EUR, za obdobje od 25. 5. 2011 do dneva vračila (točka 1. izreka).

V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je po sodbi Upravnega sodišča RS I U 303/2009 z dne 21. 12. 2010 ponovno odločil ali je tožnik upravičen do vračila obresti od zneska neupravičeno plačanih zamudnih obresti. Na podlagi evidenc davčnega knjigovodstva je organ prve stopnje ugotovil, da so bile zavezancu v skladu z odločbo DT 4290-24248/2007-2-08082-03 z dne 3. 1. 2008 preveč plačane zamudne obresti v višini 120.868,48 EUR vrnjene v celoti 24. 1. 2008. Organ prve stopnje je na dan izdaje odločbe 3. 1. 2008 ugotovil, da je tožnik izkazoval dolg iz naslova evidentiranih zapadlih obveznosti, zato je opravil pobot v breme več plačanih zamudnih obresti davka od prometa blaga in storitev ter v dobro davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 120.868,48 EUR. V postopku izdaje te odločbe je ugotovil, da so bile preveč plačane zamudne obresti na podlagi odločbe Davčnega urada Ljubljana 416-sl.96-MP/96075 z dne 25. 9. 1996 plačane 13. 11. 2001. Tako je organ prve stopnje od zneska 120.868,48 EUR v skladu z zakonom obračunal obresti od dneva plačila 13. 11. 2001 do dneva vračila preveč plačanih zamudnih obresti 24. 1. 2008, v skupnem znesku 67.560,77 EUR. Nato je organ prve stopnje plačila do 24. 1. 2008 nateklih obresti, v skupni višini 67.560,77 EUR, obračunal nadaljnje zamudne obresti od 25. 1. 2008 do dneva izdaje te odločbe, 24. 5. 2011, v višini 20.292,01 EUR.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Na podlag stališča, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS (sodba X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, sodba X Ips 305/2008 z dne 27. 5. 2010, sodba X Ips 469/2009 z dne 1. 6. 2010) predstavlja postopek vračila davka samostojen postopek, zato je pri odločanju o vračilu in s tem v pogledu obrestovanja obresti oz. davka, ki se vrača, treba upoštevati pravno podlago, ki je veljala v času odločanja o vračilu. V konkretnem primeru je to, glede na datum izpodbijane odločbe, Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). Prehodne določbe 418. člena ZDavP-2 se nanašajo na uporabo celotnega ZDavP-2, torej na postopkovna kot tudi materialnopravna določila. Tožnik nima prav, ko meni, da bi morali biti glede njegovih upravičenj do obresti uporabljeni zakoni, ki so veljali v času upravičenj do vračila preveč plačanih zamudnih obresti, glede obrestne mere pa v času, relevantnem za izračun zamudnih obresti.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. V tožbi ugovarja, da je v času odločitve pritožbenega organa, s katero je odpravil obrestni del odločbe organa prve stopnje 48110-10/03-6-0894/195 z dne 6. 2. 2004, veljal ZDavP-1. Ker je organ druge stopnje delno odpravil odločbo organa prve stopnje, bi moral organ prve stopnje v najmanj dveh mesecih po prejemu odločbe izdati odločbo o vračilu in postopati v skladu z 32. členom ZDavP-1. Tožnik je bil zaradi zaščite svojih pravic prisiljen 2. 7. 2077 podati zahtevek za vračilo neupravičeno naloženega davka in sicer izključno z namenom, da se prepreči pasivnost organa prve stopnje ter ga prisili k ustreznemu aktivnemu ravnanju. Odločbo o vračilu davka pa je organ prve stopnje izdal šele po treh letih in še to brez zamudnih obresti, zaradi česar je moral tožnik ponovno sprožiti upravni spor. Neaktivnost organa prve stopnje ne more učinkovati na pridobljene oz. pričakovane pravice tožnika. Gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic in pravice do enakosti pred zakonom. Materialni položaj tožnika bi bil nedvomno boljši, če bi organ prve stopnje spoštoval kavtele o izdaji odločbe oz. vračilu ali poračunu neupravičeno plačanega davka, ki jih je predpisoval ZDavP-1. Če bi organ prve stopnje pravočasno odločal, bi uporabil določbe ZDavP, ki se je glede obrestne mere skliceval na temeljni predpis – Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO) ter kasneje na Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1), po katerem bi bila obrestna mera bistveno višja. Ob obrestovanju kot je bilo predvideno v temeljnem predpisu, bi bil tožnik upravičen do 161.000,00 EUR obresti, torej še do dodatnih 73.147,22 EUR. Tožnik meni, da če je moral svojo „neupravičeno zamudo“ plačati po pravilih, ki so veljala od zamude dalje, ne glede na izdajo odmerne odločbe, bi moral biti tudi v primeru reparacije deležen enake obravnave. Zaradi nezakonitosti dela organa prve stopnje je tožnik oškodovan. Tudi Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah navedlo, da sprememba materialnega predpisa, ki se je spremenila v škodo stranki zaradi pasivnosti ali prekoračitve rokov odločanja državnih organov, ne more biti v škodo tožnika. Procesne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in posebnega davčnega upravnega postopka (davčni postopek) so namenjene ravno varovanju strank in njihovih pravic pred arbitrarnim ravnanjem upravnih organov in morebitnim spremembam materialnih predpisov. Tožnik se ne strinja s stališčem organa druge stopnje, da je treba uporabiti določbe ZDavP-2 zato, ker je organ prve stopnje o vračilu obresti odločil šele 25. 4. 2011. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, to pomeni, da pravni učinki izpodbijane odločbe niso niti nastali, zato je v takšnem primeru potrebno upoštevati tiste materialne določbe, ki so veljale v času odpravljenih odločb. Pri odločanju o pritožbi in pri ponovnem odločanju organa prve stopnje po odpravi odločbe v pritožbenem postopku gre torej za odpravo pomanjkljivosti prejšnje nezakonite odločbe in ne za odločanje o novi zadevi, pri kateri bi se lahko upoštevalo novo dejansko ali pravno stanje. Če bi torej organ prve stopnje spoštoval zakonske določbe, bi moral odločati v času veljavnosti ZDavP-1. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je po pozivu sodišču predložila upravne spise zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Iz upravnega spisa izhaja, da je v predmetni zadevi med strankama sporno, ali je organ prve stopnje pri odločanju o vrnitvi obresti od preveč plačanih zamudnih obresti davka od prometa blaga in storitev utemeljeno odločal po določbah ZDavP-2. Po presoji sodišča sta oba davčna organa o obrestih, ki pripadajo tožniku od preveč plačane oziroma neupravičeno odmerjene in plačane dohodnine, utemeljeno odločala po določbah ZDavP-2. Odločitev temelji na pravilni uporabi določb navedenega zakona.

Skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) je upravni (davčni) organ pri odločanju vezan na zakon. To pomeni, da je dolžan uporabiti zakon, ki velja v času odločanja o pravici oziroma obveznosti, če posamezni zakon ne določa posebnih pravil o njegovi uporabi. Stališču tožnika, da bi moral davčni organ v obravnavani zadevi odločiti po določbah ZDavP-1, čeprav ta v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal, ni mogoče slediti. Zakon, tudi v primeru prekoračitve predpisanega roka za izdajo upravne odločbe, izjeme od pravila o vezanosti na zakon, ki velja v času upravnega odločanja, ne določa.

Med strankama ni spora o tem, da je bila odločba 48110-10/03-6-0894/195 z dne 6. 2. 2004 odpravljena z odločbo DT-499-20-3/2004 z dne 4. 11. 2005 v delu, ki se nanaša na zamudne obresti in odločeno, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe, izdane v času veljavnosti ZDavP-1. Spora tudi ni, da je o vračilu zamudnih obresti organ prve stopnje odločil šele 3. 1. 2008 na podlagi vloženega zahtevka tožnika. Vračilo zamudnih obresti je bilo nesporno izvršeno neobrestovano, s čimer se tožnik ni strinjal, zato je vložil pritožbo. Ker s pritožbo ni uspel, je sprožil upravni spor. Organ prve stopnje je šele v ponovnem postopku na podlagi odpravljene 3. točke izreka odločbe z dne 3. 1. 2008 po sodbi Upravnega sodišča RS I U 303/2009 z dne 21. 12. 2010 odločal o pravici tožnika do vračila obrestovanih zamudnih obresti ter izdal izpodbijano odločbo, ko je že veljal in se uporabljal ZDavP-2. Ob takem procesnem položaju je organ prve stopnje v zadevi tudi po presoji sodišča utemeljeno odločil po določbah ZDavP-2. Po prvem odstavku 418. člena ZDavP-2 se namreč zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu.

Do retroaktivne uporabe določb ZDavP-2, kot ugovarja tožnik, v obravnavanem primeru po presoji sodišča ni prišlo. ZDavP-2 je bil objavljen v Uradnem listu RS 16. 11. 2006. Po določbi 424. člena ZDavP-2 je začel veljati dan po objavi, uporabljati pa se je začel 1. 1. 2007. Z dnem njegove uveljavitve je po določbi 419. člena ZDavP-2 prenehal veljati ZDavP-1 (med njimi tudi določbe o vračanju davka). Odločba v ponovnem postopku je bila izdana v letu 2008, torej po uveljavitvi in po začetku uporabe ZDavP-2. Zato ni mogoče govoriti o položaju, ko bi ZDavP-2 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Teorija ustavnega prava razume s pojmom dejanskega stanja, ki v celoti pripada preteklosti, tako dejansko stanje, ki se ni v preteklosti samo začelo, temveč je začelo tudi pravno učinkovati. V obravnavanem primeru bi lahko šlo le za primer tako imenovane neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še nezaključena pravna stanja. Pogoji za to, da se preveč plačani davek vrne (izdaja odločbe, s katero je bila v ponovnem postopku ugotovljena drugačna - nižja davčna obveznost) so bili namreč izpolnjeni šele z izdajo izpodbijane odločbe v letu 2008.

Pri tem sodišče poudarja, da se v obravnavanem primeru ne odloča o pravici tožnika do zamudnih obrestih, niti o načinu in stopnji obračuna zamudnih obresti (ki so, če zakon tako določa, zakonska posledica zamude). Odloča se o pravici do obresti, ki pripadajo tožniku od preveč plačanih zamudnih obresti davka od prometa blaga in storitev in o njihovi višini. Dejstvo, da se po določbi 100. člena ZDavP-2 navedene obresti obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2, ki določa stopnjo in obračun zamudnih obresti, navedenega ne spreminja. Zakonodajalec, ki posebnih prehodnih določb za primere, kakršen je obravnavani, ni predvidel, pa po mnenju sodišča ni prestopil dopustne meje med načelom zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načelom prilagoditve prava družbenim razmerjem. Zato sodišče tudi ni podvomilo v ustavnost prehodnih določb ZDavP-2, kolikor se te nanašajo na vračilo davka. Takšno stališče je sodišče zavzelo tudi v sodbi I U 166/2009 z dne 30. 3. 2010.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, izpodbijana odločba pa je zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic, ker tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic in pravice do enakosti pred zakonom.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.