424. člen ZDavP-2

Glede obresti, ki pripadajo tožniku od preveč plačanega oziroma neupravičeno odmerjenega in plačanega davka, je bilo utemeljeno odločeno po določbah ZDavP-2. Do retroaktivne uporabe določb ZDavP-2, ni prišlo. Odločba o vračilu davka je bila tožniku izdana 7. 9. 2011, torej po uveljavitvi in po začetku uporabe ZDavP-2. Zato ni mogoče govoriti o položaju, ko bi ZDavP-2 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Teorija ustavnega prava razume s pojmom dejanskega stanja, ki v celoti pripada preteklosti, tako dejansko stanje, ki se ni v preteklosti samo začelo, temveč je začelo tudi pravno učinkovati. V obravnavanem primeru bi lahko šlo le za primer tako imenovane neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še nezaključena pravna stanja. Ob tem sodišče še pripominja, da je bila, kot izhaja iz listin upravnih spisov tudi odločba, s katero je bila odločba prvostopenjskega organa o odmeri davka od dobička odpravljena, prav tako izdana že v času veljave ZDavP-2