VSL sodba in sklep I Cp 470/2013

Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede nedenarnega zahtevka za umik učbenikov iz prodaje (odločitev je vsebovana v prvem odstavku točke II. 1 izreka izpodbijane sodbe.

Posledično se razveljavi odločitev o stroških postopka (točka V. izreka izpodbijane odločbe).

V preostalem delu se pritožba zavrne ter odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

V obravnavani zadevi gre za avtorskopravno (oziroma založniško) razmerje med pravdnima strankama. Tožnica je bila avtorica več učbenikov in pripomočkov za pouk matematike v osnovni šoli, tožena stranka pa je založnik. Tožnica je sprva zahtevala umik konkretno navedenih učbenikov iz prodaje ter plačilo dolžnega avtorskega honorarja. Tožena stranka je vložila nasprotno tožbo ter zahtevala sodno ugotovitev, da založniške pogodbe za konkretno navedene učbenike in priročnike niso razvezane. Kasneje je vložila še posebno tožbo za plačilo odškodnine zaradi zatrjevane kršitve pogodbenih obveznosti s strani avtorice in zaradi tega nastale premoženjske škode.

Sodišče prve stopnje je vse navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje.

Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju M. S. imenovalo tožnica oziroma tožeča stranka, družbo D., d.o.o., pa toženka oziroma tožena stranka.

Odločitev sodišča prve stopnje

Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo delni umik tožbe po nasprotni tožbi. V nadaljevanju je odločalo o vseh zahtevkih. Sodišče je delno ugodilo tožničinim zahtevkom, in sicer, nedenarnim zahtevkom za umik učbenikov iz prodaje glede naslednjih del:

- S. 5: učbenik za matematiko v 5. razredu osnovne šole s prilogo Rešitve nalog;

- S. 6: učbenik za matematiko v 6. razredu devetletke in v 5. razredu osemletke s prilogo Rešitve nalog;

- S. 5 v slikah: pomoč pri učenju matematike;

- S. 6 v slikah: pomoč pri učenju matematike in

- Vodnik po S. 5: priročnik za učitelje s prilogo LRUS na CD-ju.

Obenem je toženi stranki naložilo, naj preneha s kakršnokoli obliko nadaljnje reprodukcije in distribucije teh del, vključno s prodajo prek spleta.

V pretežnem delu je ugodilo tudi denarnemu zahtevku tožnice, in sicer tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 3.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 dalje ter 6.918,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2009 dalje.

V presežku je tožničin nedenarni in denarni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo.

Toženkinim zahtevkom je sodišče ugodilo le v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da založniška pogodba, sklenjena za izdajo priročnika Vodnik po S. 6, priročnik za učitelja in dodatka Predlog letne razporeditve učne snovi z dne 11. 4. 2006 ni razvezana. V preostalem delu, kar pomeni predvsem glede odškodninskega zahtevka v višini 53.950,52 EUR z obrestmi, je izdalo zavrnilno sodbo.

Nazadnje je sodišče prve stopnje odločilo še o pravdnih stroških.

Pritožba toženke

Toženka se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1). Sodišču predlaga, naj oba tožničina zahtevka, ki jima je bilo ugodeno, zavrne, zahtevku toženke tako po samostojni tožbi, ki je pridružena tej pravdni zadevi kot po nasprotni tožbi, pa naj ugodi. Če pritožbeno sodišče sodbe v predlaganem obsegu ne bi spremenilo, podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v opisanem obsegu.

Pritožnica najprej navaja razloge, s katerimi napada zavrnitev njenega odškodninskega zahtevka (točka IV izreka izpodbijane odločbe). Napada pravne in dejanske sklepe sodišča prve stopnje glede vsebine tretjega člena založniške pogodbe z dne 10. 3. 2009, ki se nanašajo na učbenik S. 5.. Sodišču očita, da ob razlagi tega pogodbenega določila ni upoštevalo nekaterih odločilnih okoliščin, ki se tičejo poslovnih razlogov za izdajo učnega gradiva prav v letu 2008 in ki tvorijo kavzo založniške pogodbe. Ta šele razgrinja kontekst celotnega konflikta med pravdnima strankama. Ker tega ni storilo, tudi ni moglo korektno pristopiti k razlagi spornega sporočila ter ga razumeti tako, kot sta ga razumeli pogodbenici in kot ustreza načelom obligacijskega prava. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, kaj je bil razlog za tako zgoden rok oddaje rokopisa. Zgoden rok za oddajo rokopisa je bil določen zato, da bi novonastalemu učbeniku z zgodnjo fizično izgotovitvijo bil zagotovljen dovoljšen čas za učinkovit vstop na učbeniški trg prav v šolskem letu 2008/2009. V tem šolskem letu je bila generacija petošolcev izrazito obsežna zaradi prehoda na na sistem devetletke. Tega sta se obe pogodbenici zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati. Dovolj časa je bilo treba za to, da bi bila pripravljena kvalitetna promocija dela ter zaradi pravil, ki ureja nakup učbenikov za šolske učbeniške sklade.

Nesporno je, da je tožnica rok 15. 12. 2007 prekoračila. Tako je bilo, ker je brez dovoljenja toženke kalkulirala in pripravljala rokopis učbenika na podlagi hipotetičnega posodobljenega učnega načrta, do česar nazadnje ni prišlo. Učni načrt je bil šele leto in pol kasneje deležen substančnih sprememb. Posledica tega je bila, da je morala tožnica, če naj bi bil učbenik sploh izdan, tri poglavja spremeniti in prilagoditi staremu, do tedaj veljavnemu učnemu načrtu.

Pritožnica v nadaljevanju pojasnjuje, da se je tako znašla v položaju, ko so z nastajanjem učbenika že nastali visoki stroški, zato je morala kot vesten in pošten strokovnjak poskrbeti, da bo vendarle zagotovljen poslovni namen in da bi bila škoda karseda majhna. Zato je ostala pri založniški pogodbi ter se s tožnico dogovorila za nov rok oddaje rokopisa. Od tu dalje je tožnici postavljala nove, precej strožje pogoje. Ta pogoj je bil, da bi morala tožnica toženki že 1. 2. 2008 oddati rokopis. Zato sta se posebej dogovorili in ta dogovor tudi opismenili v pogodbi 12. 2. 2008. O tem dogovoru v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov. Do 20. 2. 2008 pa bi morala tožnica oddati ne več zgolj rokopis, marveč popolno za tisk sposobno besedilo. Pritožnica poudarja, da je v nastalem položaju lahko toženka, zato da bi vzdržala inicialno pogodbeno razmerje v veljavi, postavljala pogoje tožnici in ne obratno. Pogodbene volje, kakor je izražena v vsebini 3. člena založniške pogodbe, sodišče zato ne bi smelo ugotoviti v drugačni obliki, kot je tista, ki jo zatrjuje toženka.

Obveznost iz 3. člena založniške pogodbe zato po mnenju pritožnice ne more pomeniti zgolj obveznosti tožnice, da predloži besedilo strokovnemu svetu RS za splošno izobraževanje, marveč da toženki izroči dokončno besedilo učbenika. Takšno dejansko in pravno tezo glede vsebine 3. člena založniške pogodbe pritožnica utemeljuje tudi s tožničino izpovedbo, ko jo je sodišče vprašalo, kaj je imela tedaj v mislih, in je odgovorila, da ni imela v mislih ničesar. Da je res šlo zgolj za zaostritev pogojev zaradi nastalega položaja, po prepričanju pritožnice kaže tudi pritožničina izpovedba, da jo je zmotil domnevno aroganten odnos toženke do nje. Pritožnica tudi ne sprejema razlogov sodišča, češ da zgolj v dveh mesecih ni bilo mogoče pripraviti treh poglavij za učbenik. Če bi namreč to držalo, potem se stranki sploh ne bi sporazumevali o novem roku in ga določili na 20. 2. 2008. Tudi določitev takega roka bi bila zgolj sama sebi namen.

Po stališču pritožnice je ugotovitev sodišča, da toženka tožnici zamude ni očitala nikoli med pogajanji in tudi ne ob podpisu založniške pogodbe, marveč šele v dopisu naslovljenem na AAS 3. 11. 2009, v nasprotju s procesnim gradivom. Tu se pritožnica sklicuje na izpovedbo same tožnice, da jo je zmotil domnevno aroganten odnos toženke do nje. Ta aroganten odnos v resnici ni bil nič drugega kot postavitev strožjih pogojev glede izdaje učbenika. Do podpisa založniške pogodbe šele v letu 2009 je prišlo iz povsem drugih razlogov, in sicer zaradi tega, ker je tožnica postavljala nemogoče plačilne pogoje.

Pritožnica napada tudi argumentacijo sodišča, češ da določba 3. člena po razlagi, za kakršno se zavzema toženka, v resnici pomeni to, da bi se tožnica zavezala plačati odškodnino. Pritožnica se ne strinja s tem, da se je s to pogodbeno določbo tožnica vnaprej zavezala plačati odškodnino, marveč je le potrdila svojo zavest o pogodbeni kavzi in ostalo, kar je bilo glede bistvenih sestavin založniškega sporazuma že v začetku leta 2008 dogovorjeno med strankama. Pritožnica se tudi ne strinja s tem, da je vzrok njenega zdajšnjega ravnanja v likvidnostnih težavah, ki naj bi jih imela. Nasprotno, likvidnostne težave so posledica tedajšnjega ravnanja pravdnih strank. Pritožnica kot nepomembne zavrača razloge sodišča, ki se v zvezi z utemeljenostjo odškodninskega zahtevka sklicujejo na dejstvo, da toženka zamude ni očitala nobenemu drugemu od soustvarjalcev, razen tožnici.

Pritožnica osvetljuje razloge sodišča v zvezi s poznanostjo tožnice med učitelji predmetnega pouka v osnovnih šolah in jim očita protislovnost. Po eni strani namreč ugotavlja, da je avtorica med učitelji matematike dobro znana in da bi lahko kvalitetno predstavila gradivo (zaradi naročila tega v šolske učbeniške sklade) tudi brez že izdanega učbenika, po drugi strani pa sodišče pravi, da v prvih letih po izdaji učbenika ni bilo pričakovati znatnejše prodaje, ker naj bi bila avtorica med osnovnošolskimi učitelji razmeroma neznana (pred tem je pisala učbenike za srednje šole).

Pritožnica v nadaljevanju napada odločitev o ugodenem delu nedenarnega tožničinega zahtevka. Pritožnica meni, da je sodišče to odločitev sprejelo pavšalno, ne da bi se zares zazrlo v okoliščine, ki so bile zatrjevane kot odstopni razlogi. Glede domnevne neustreznosti promocije, kar naj bi bil krivdni razlog toženke, sodišče ta razlog v drugem odstavku 10. točke na 14. strani sodbe zgolj navrže, do njega pa se z ničemer konkretno ne opredeli. Tako ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče napravilo ta pavšalni zaključek. S tem krivdnim razlogom torej ugoditve nedenarnemu zahtevku ni mogoče utemeljiti. Tako ostaneta le še vprašanji nepošiljanja obvestil in neplačila avtorskega honorarja. Glede tega pritožnica opozarja, da je sodišče spregledalo, da mesečna obveznost do 10. 3. 2009, ko je bila pogodba podpisa, sploh ni obstajala. Dotlej se ni vedelo, kakšen naj bi bil honorar in na kakšen način naj bi toženka tožnici pošiljala obvestila. A ne glede na to, je tožnica obvestila prejemala. Na podlagi teh obvestil je AAS v imenu tožnice tudi izstavljala račune. O dalj časa trajajočem nepošiljanju torej ne more biti govora. Tudi sicer je pri prodaji učbenikov običaj, da se obvestila pošiljajo na pol leta ali največ na četrt leta. Prodaja učbenikov je namreč sezonska. Sodišču pritožba zato očita obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede neplačevanja avtorskih honorarjev, toženka opozarja na, da do sklenitve pogodb ni bilo jasno, kakšen je avtorski honorar in na kakšen način naj se plačuje. Ko so bile pogodbe sklenjene, je tožnica prejela avtorski honorar za nazaj. Tisto, kar pa se je dogajalo po odstopu od pogodbe, ni relevantno. Poleg tega opozarja, da neznatna izpolnitev ne more biti razlog za odstop od pogodbe. Delno neplačilo avtorskega honorarja torej toženka priznava, ne pa tudi tega, da je ta okoliščina lahko utemeljen razlog za odstop od pogodbe.

Pritožba je bila vročena tožnici. Ta je nanjo obširno odgovorila ter sodišču predlagala, naj pritožbo v celoti zavrne. Nasprotuje trditvi pritožnice, da je tožnica prvotno dogovorjeni rok nesporno prekoračila. Opozarja na korespondenco med pravdnima strankama, ki se nanaša tudi na okoliščino spremembe učnega načrta in naknadno dogovorjen rok oddaje. Tudi sicer toženka orisuje, kakšne so bile sploh okoliščine sodelovanja med obema pravdnima strankama.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede odškodninskega zahtevka toženke (točka IV izreka izpodbijane odločbe)

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključnim sklepom sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek že po sami podlagi ni utemeljen. Pritožbeno sodišče tako tudi soglaša z razlago 3. člena založniške pogodbe (priloga A2), torej sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je toženka s tem, ko je svoje učbeniško gradivo predložila Strokovnemu svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje (6. 2. 2008 – glej razloge v 17. točki izpodbijane odločbe) v svojem bistvu izpolnila pogodbeno obveznost po 3. točki založniške pogodbe. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da do konflikta med pravdnima strankama v času do izdaje učbenika ni prišlo. Ob vsem povedanem tako pritožbeno sodišče sprejema tudi razlago dejanske narave v izpodbijani sodbi, da je do kasnejšega spora prišlo zaradi nastopa slabše prodaje in zaradi posledičnih likvidnostnih težav toženke. Ker v dotedanjem sodelovanju toženka ni pravnoposlovno izražala bojazni, da bo zaradi prepozne izdaje učbenika nastala premoženjska škoda, vse navedene okoliščine po prepričanju pritožbenega sodišča izključujejo tezo pritožnice o kavzi založniške pogodbe, kakor je opisana v povzetku pritožbenih navedb.

Dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so prepričljive ter jih pritožba ne omaje. Slednja je prepričevalne narave ter v pretežni meri povzema samo tožbeno trditveno podlago. Sestavni del tožbene trditvene podlage je tudi teza o kavzi založniške pogodbe, ki se nanaša na sam rok izdaje učbenika in posledičnega uspešnega prodora na trg. Vendar je bila ta teza predmet obravnave pred sodiščem prve stopnje (dasiravno ne s terminologijo obligacijskopravnega instituta kavze, a to za samo vsebinsko presojo ni odločilnega pomena), trditve v njej pa tudi predmet dokazne ocene.

Pritožbena trditev, ki napada dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka tožnici zamude ni očitala vse do dopisa, naslovljenega na AAS 3. 11. 2009, je delno nekonkretizirana, v ostalem delu, ko se sklicuje na tožničino izpovedbo o arogantnem odnosu do nje, pa neprepričljiva. Takšna posteriorna izjava namreč še ne vodi k sklepu, da je tožena stranka tožnici očitala zamudo ter vztrajala pri nadaljnjem sodelovanju le še zaradi zmanjševanja škode. Že mogoče, da si je toženka prizadevala za čimprejšnjo ureditev in izdajo učbenika, a iz celotnega sodelovanja med pravdnima strankama (pogajanja, časovni okviri, korespondenca, ki se nahaja tudi v spisu) ne izhaja, da bi takšna prizadevanja prevevala tudi kavzo pogodbenega odnosa med pravdnima strankama.

Pritožbeni očitek, da sodišče nima nobenih razlogov o dogovoru z dne 12. 2. 2008 (glej 4. strank pritožbe) je nekonkretiziran in ga sodišče v mejah pritožbenih razlogov ne more preizkusiti. Pritožnica ne pove, ali se je na tak dogovor skliceval že kdaj prej, prav tako ne pojasni, ali ga je sodišču sploh predložila in tako seveda še toliko manj kdaj (v kateri vlogi) naj bi to storila. Pritožbeno sodišče zaradi navedenih okoliščin teh navedb ne more obravnavati drugače, kakor se obravnavajo pritožbene novote, ki so poleg tega tudi gole trditvene narave (torej brez predloženih dokazov). Ob vsem tem pritožbeno sodišče vendarle dodaja, da v tožbi (pridružen spis pod opr. št. P 1440/2010 – III) tega procesnega gradiva ni.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 15 do 28 izpodbijane sodbe ne omogočajo materialnopravnega sklepa o tem, da je bila kavza pogodbe takšna, da bi učbenik moral iziti najkasneje aprila ali v začetku maja. Prav tako ne omogočajo sklepa, da je tožnica prekršila dotlej nezapisane pogodbene zaveze. Stranki sta sodelovali v dobri veri (to izkazuje tudi njuna korespondenca, ki se nahaja v prilogah tega pravdnega spisa). Odškodninska tožba toženke v tej pravdni zadevi ter v njej ponujena trditvena podlaga zato po prepričanju pritožbenega sodišča nasprotuje poprejšnjemu ravnanju toženke, kakor se kaže iz sodelovanja med pogodbenima strankama v letu 2008. Nasprotovanje poprejšnjemu ravnanju (venire contra factum proprium) predstavlja podnačelo splošnega obligacijskega načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ (2).

Takšen materialnopravni sklep pritožbeno sodišče opira na naslednje dejanske in pravne okoliščine:

a) Pisna založniška pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena 10. 3. 2009. Zatrjevano protipogodbeno ravnanje tožnice se torej nanaša na čas, ko med strankama pisne pogodbe sploh ni bilo. Stranki sta se namreč za sodelovanje glede nastanka učbenika za matematiko začeli dogovarjati jeseni leta 2007, učbenik pa je izšel junija 2008. Do sklenitve založniške pogodbe je torej preteklo še nadaljnjih devet mesecev od trenutka, ko je učbenik že ugledal luč sveta. Kaj to pomeni z vidika razlage pogodbene vsebine med pravdnima strankama? Pomeni to, da je treba njuno ustno dogovarjanje, ki po zunanji življenjski plati prej spominja na sprotno dogovarjanje, kakor na eksplicitno določitev pogodbenih razmerij (kakršna so značilna za pisne pogodbe), presojati tudi v luči drugega odstavka 80. člena ZASP (3). Za založniško pogodbo je namreč v skladu s splošno določbo 80. člena predpisana pisna oblika (4). Drugi odstavek 80. člena določa posledice kršitve obličnosti. „Kršitev obličnosti ne vpliva rušitveno na pogodbeno razmerje, temveč ima le interpretativne posledice. Razmerje ni nično niti neveljavno, niti brez pravnega učinka, samo razlaga se drugače, to je v prid avtorju (in dubio pro auctore)“ (5). Tudi če bi bil ustni dogovor med pravdnima strankama po vsebini natanko takšen, kakršen je bil kasneje (10. 3. 2009) povzet v 3. člen založniške pogodbe (6), ga po prepričanju pritožbenega sodišča ne bi bilo mogoče razlagati strožje od tega, da mora avtorica pripraviti do tega datuma takšno gradivo, ki ustreza standardu Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje. Strokovni svet RS namreč učbenikov ne potrjuje v nekakšnih zasnutkih ali dispozicijah, marveč takšne matematične in pedagoške vsebine, kakršno bodo v prihodnje deležni učenci. Če je torej tožnica do 20. 2. 2008 pripravila gradivo na takšni ravni in takšnega standarda, da ga je kasneje potrdil Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, je treba najmanj v skladu z drugim odstavkom 80. člena ZASP šteti, da je pravočasno in pravilno izpolnila svojo tedaj ustno pogodbeno zavezo. Navedeno velja še toliko bolj v luči okoliščin, ki jih bo podalo pritožbeno sodišče v nadaljevanju.

b) Tožnica je komisiji za učbenike predložila gradivo učbenika za matematiko v 5. razredu osnovne šole skupaj s toženko in v njenem imenu (glej prilogo A 27). Na sami vlogi se nahaja tudi žig toženke. Ta vloga je bila podana 6. 2. 2008. Iz tega izhaja, da je toženka bila z gradivom tedaj najmanj seznanjena. Nobene dejanske podlage ni za morebiten sklep, da bi toženka tedaj izrazila, da ji takšna izpolnitev v tistem časovnem trenutku ne zadošča. Iz tega sledi logičen sklep, da je bilo pogodbeno sodelovanje med obema strankama tedaj skladno in sporazumno. To pa nasprotuje tezi, da naj bi prav tedaj tožnica v bistvenem prekršila pogodbeno kavzo. Še toliko manj torej velja, da bi takšno kavzo tožnica prekršila že s tem, ker gradiva ni oddala do 15. 12. 2007. Za sklep, da bi iz ustno dogovorjenega roka 15. 12. 2007 izhajala kavza pogodbenega razmerja, kakršno sedaj zatrjuje pritožnica, ni nikakršne dejanske podlage.

c) Tudi iz siceršnje in nadaljnje korespondence med pogodbenima strankama tedaj ustne pogodbe ne sledi sklep, da bi toženka kakorkoli navzven izjavila kaj takšnega, kar bi kazalo vsaj na njen pogled glede kavze pogodbenega razmerja. Najbolj očitno to izhaja iz elektronskega sporočila z dne 23. 6. 2008 (priloga A30) (7). Pritožbeno sodišče na podlagi vseh okoliščin, v katere je umeščeno to besedilo, zavrača pritožbena prizadevanja, da bi bilo to sporočilo mogoče razlagati zgolj kot vljudnosten poziv k podpisu pogodbe. Dokazni pomen te listine potrjuje dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vse do tedaj sodelovanje med pogodbenima strankama potekalo nekonfliktno in v skladu z njunimi sprotnimi dogovori.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnica ravnala v skladu s sprotnim ustnim pogodbenim dogovarjanjem med obema strankama in da podlaga odškodninske odgovornosti iz takšnega ravnanja ne izvira. V tem delu je torej pritožba neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka toženke (točka IV izreka), je zato pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP, potrdilo.

O ugodilnem delu glede nedenarnega zahtevka (točka II. 1 izreka izpodbijane odločbe)

Specialni pogoji za odstop od založniške pogodbe iz 92. člena ZASP v obravnavani zadevi niti niso bili zatrjevani. Zatrjevani so bili splošni razlogi, ki utemeljujejo odstopno upravičenje iz 103. in 108. člena OZ. V obravnavani zadevi ni sporno, da ne na eni ne na drugi pogodbeni strani ni šlo za popolno neizpolnitev pogodbene obveznosti. Tožnica je namreč svojo obveznost izpolnila, tožena stranka pa je učbenike brez dvoma izdala. Poleg tega ni sporno, da je toženka vsaj delno izpolnjevala tudi svojo obveznost plačila honorarja in poprejšnje predložitve podatkov o prodaji. Iz razlogov o delni neizpolnitvi sam po sebi ne izhaja sklep, da te obveznosti tudi v prihodnje ne bodo izpolnjene. Čim pa je tako, sodba sodišča prve stopnje (15. stran) nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo, od katerega je odvisno odstopno upravičenje, namreč ni to, ali je prišlo do morebitne delne neizpolnitve, marveč to, da iz delne neizpolnitve in ostalih okoliščin jasno izhaja, da obveznosti ne bodo izpolnjene (108. člen OZ). Čim je tako, je pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem obsegu (glede ugodenega nedenarnega zahtevka) utemeljen. To pa pritožbenemu sodišču v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 354. člena ZPP nalaga razveljavitev sodbe v prvem odstavku točke II.1 izpodbijane sodbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj razloga iz 108. člena OZ in se ne zadovoljiti zgolj s tem, da nekatere obveznosti delno niso bile izpolnjene.

Glede denarnega zahtevka (točka II. 2 izpodbijane odločbe)

Iz izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi, ki bi utemeljevali obstoj pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako niso podane tiste procesne kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožba pa zoper odločitev o višini denarnega zahtevka tudi ne navede nobenih razlogov. Čim je tako, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP ta del pritožbe zavrnilo in ta del sodbe potrdilo.

O stroških postopka

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je nap podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo ter še poznejše spremembe tega predpisa).

(2) Obligacijski zakonik

(3) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah

(4) Glede na to, da je bil predmet založniške pogodbe izdaja učbenika, ni mogoče uporabiti izjeme od obličnosti, kakor je uzakonjena v 93. členu ZASP.

(5) Miha Trampuž, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Ljubljana 1997, stran 200.

(6) Besedilo 3. člena se glasi: „Glavna avtorica se zavezuje, da bo skupaj s soavtorico pripravila in predala založbi urejeno besedilo in predlog slikovnega materiala najkasneje do 20.2.2008. Glavna avtorica bo predlagala recenzente in pripravila vse potrebno za vlogo za potrditev učbenika na strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje. Samostojno ali skupaj s soavtorico bo predstavila učbenik učiteljem in skupaj z založbo ter soavtorico pripravila ter izvedla uvajalne seminarje za učitelje.“

Celotno besedilo tega sporočila se glasi: „Spoštovana gospa mag. M.S.! Učbenik, ki ste ga ustvarili, že dosega svoj namen. Vljudno vas vabim, da se oglasite pri meni zaradi pogodbe o avtorskem delu, ki je še nismo sklenili. Lepo vas pozdravljam! J.P.T.“.