93. člen ZASP

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama bila dogovorjena pogodba po 93. členu ZASP, saj je šlo za prilogo k sicer periodični publikaciji. Vendar ravnanje tožeče stranke, ko je prilogo oziroma preostale neprodane priloge prodajala posebej, ni imelo podlage v sklenjeni pogodbi oziroma bi morala tožena stranka za takšno prodajo imeti sklenjeno s tožnikom založniško pogodbo po 85. členu ZASP.

Z založniško pogodbo avtor založniku sicer lahko prenese (svojo) avtorsko pravico oziroma pravico do objave avtorskega dela (fotografij kot takih, ki predstavljajo individualno intelektualno stvaritev avtorja), ne more pa z njo (brez soglasja) prenašati pravic tretjih oseb vključno z osebnostno pravico do varovanja lastne podobe. Toženec ni imel soglasja tožnice za objavo izzivalnih fotografij, kar mu je bilo znano pred samo objavo, in je fotografije kljub temu objavil. Toženčevo dejanje predstavlja nedopusten poseg v tožničine osebnostne pravice, ki je pri tožnici povzročil duševne bolečine, zaradi katerih je upravičena do primerne safisfakcije.

Ni podlage za davčno obravnavanje izplačanih avtorskih honorarjev kot plač, če je prispevke, ki so jih njihovi avtorji izdelali v okviru medredakcijskega sodelovanja, mogoče opredeliti kot avtorska dela v smislu 5. člena ZASP ter če se ne ugotovi, da je formalno-pravna opredelitev poslovnih dogodkov neskladna z resnično vsebino poslovnih dogodkov in da predstavlja prikrito izplačilo plač v obliki davčno ugodnejših avtorskih honorarjev. Torej je nepravilno stališče, da se prejemki fizičnih oseb presojajo zgolj glede na razmerje, v katerem prejemke prejemajo, pač pa je potrebno pri davčni opredelitvi prejemkov upoštevati tudi pravno naravo del, za katera so bili prejemki izplačani. Zato prejemkom avtorjev, četudi izplačanih za istovrstna dela, kot so dela njihovega delovnega mesta, če gre za avtorska dela v smislu 5. člena ZASP in če so jih avtorji dobili izplačane skladno z ureditvijo v Pravilniku o honoriranju, ni mogoče odrekati narave avtorskih izplačil in tudi take njihove davčne obravnave ne.

Izdaja dela je tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno tisto konkludentno dejanje, iz katerega je moč sklepati, da je prva tožena stranka odobrila sporno založniško pogodbo. Zato jo ta pogodba zavezuje, čeprav jo je druga tožena stranka sklenila v imenu prve tožene stranke brez njenega pooblastila.