VSRS Sodba VIII Ips 204/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti oziroma razveljavitev sklepov o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga z dne 4. 8. 2011 in 21. 9. 2011, ugotovitev delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do vključno 7. 11. 2011, priznanje nadomestila plače do tega datuma in plačilo odškodnine v višini 16.049,88 EUR. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki z vsemi pravicami, poziv na delo ter priznanje nadomestila plače.

2Sodišče prve stopnje je med drugim presodilo, da je odpoved podala pristojna in za to pooblaščena oseba, da tožena stranka ni zamudila roka za podajo odpovedi iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in da ni kršila tožničine pravice do zagovora. Nadalje je presodilo, da je bila tožnica predhodno utemeljeno pisno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v zvezi s kršitvijo dne 8. 3. 2011 (opozorilo z dne 25. 3. 2011), da je tožnica storila tudi kršitve, ki so ji bile očitane v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Tožnica je ponavljala istovrstne kršitve, izboljšanje njenega obnašanja oziroma toleriranja takšnega obnašanja, ki je motilo delovni proces, pa s strani tožene stranke ni bilo ustrezno pričakovati.

3Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in s pravno presojo sodišča prve stopnje.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Meni, da bi sodišči morali presoditi, da je tožena stranka kršila njeno pravico do zagovora. Vabilo na zagovor je prejela dne 27. 7. 2011, po svojih pooblaščencih je pravočasno posredovala vlogo s predlogom za preložitev zagovora zaradi zdravstvenih razlogov, po zaključku bolniškega staleža pa se je zavezala predložiti ustrezno zdravniško potrdilo. Če se je na dan zagovora zglasila v pisarni svojega pooblaščenca in podpisala pooblastilo, tega ni mogoče enačiti z zdravstveno sposobnostjo udeležbe na zagovoru pred odpovedjo, sicer pa je tožnica takoj, ko je bilo to mogoče, posredovala zdravniško potrdilo. Nepravilno naj bi bilo stališče sodišča, da tožena stranka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, ker bi zamudila rok za odpoved. Sodišče bi namreč moralo upoštevati, da se je z domnevnimi kršitvami tožnice seznanila 7. 6. 2011, vabilo na zagovor pa je posredovala petdeset dni kasneje, torej je z lastnimi ravnanji povzročila, da je prišlo do vabila na zagovor in datuma zagovora v zadnjih dneh pred potekom roka, ki sicer ni kratek. V zvezi s tem opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 199/2010. Graja tudi dokazno oceno sodišč, ki naj bi bila opravljena brez upoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj dokazna ocena ni vestna, skrbna in analitično sintetična, pritožbeno sodišče pa njenih navedb v pritožbi tudi ni v zadostni meri preizkusilo in obrazložilo. V zvezi z dogodki z nadrejeno A. L. tožnica opisuje svoj potek dogodkov in navaja, da A. L. ni izpovedala, da bi tožnica nanjo vpila. Nesprejemljiva je presoja sodišča druge stopnje, da to niti ni pomembno. Dokazna ocena sodišča je pomanjkljiva. Nato navaja, da je bilo 90 % njenih del fizične narave. Dela je opravljala v neprimernem prostoru, kjer so drugi delavci pili kavo in malicali, sicer pa bi na podlagi zaslišanja A. L. sodišče moralo zaključiti, da je tožnica utemeljeno opozarjala na nepravilnosti, da nadrejena sploh ni vedela, katera dela in naloge je opravljala v Direktoratu za investicije in da ni mogla oceniti njenega dela. Sodišči se nista izrekli o njenih trditvah glede zdravniškega potrdila v zvezi s tem, kakšne delovne pogoje bi morala imeti, pomanjkljiva obrazložitev pa predstavlja kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica šikanirana glede dogodka dne 28. 6. 2011. Dokazna ocena ni podkrepljena z izpovedmi prič S. Z. in V. B., ki ob zaslišanju očitka nista posebej omenila, tožnica pa je jasno izpovedala, kakšen incident je imela z V. B. in da ni bila žaljiva. Enako je pojasnila tudi glede S. Z., sicer pa je V. B. izpovedal tudi, da je ob zapletu s tožnico glede odprave pošte udaril po mizi in s povzdignjenim glasom rekel, da ima tega dosti. Nasprotuje tudi zaključkom v zvezi z dogodkom 31. 3. 2011, ko naj bi tožnica vpila na I. D. in E. V., in ju podila iz sobe, saj je bil govor E. V. glasen in moteč in tožnica ni mogla delati. Tudi domnevni verbalni napad na S. Z. ne drži, saj se je ta ustrašila, sicer pa je na hodniku začela neupravičeno vpiti. Izjave, da naj bi bila S. Z. „SS vojak“ oziroma „paznica v koncentracijskem taborišču“ so nepreverjene, saj naj bi to S. Z. povedala gospa T. in gospod S., ki pa nista bila zaslišana. Tožnica navaja, da takšnih izrazov sploh ne pozna. Na koncu revizije tožnica povzema dejstva, ki jih je po njeni presoji uspela dokazati v sodnem postopku.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da tožnici ni bila kršena pravica do zagovora iz drugega odstavka 83. člena ZDR v zvezi s 5. in 156. členom Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Vrhovno sodišče je v zvezi z udeležbo delavca na zagovoru že večkrat pojasnilo, da za opravičilo odsotnosti z zagovora ne zadošča le golo opravičilo delavca, da se zagovora ne more udeležiti zaradi (neopredeljenih) zdravstvenih težav (1). V zvezi s tem je navedlo, da je potrebno konkretno pojasnilo zdravstvenih težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije, saj dejstvo bolniškega staleža samo po sebi še ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora pred odpovedjo (2). Tudi sklicevanje na to, da bo delavec šele enkrat kasneje predložil zdravniško potrdilo oziroma le potrdilo o opravičeni zdravstveni odsotnosti z dela, ne zadošča. Že na podlagi te presoje je glede na konkretne okoliščine (tožnica je v predlogu za preložitev zagovora z dne 2. 8. 2011 navedla samo, da „se zagovora ne more udeležiti, ker je v bolniškem staležu, po koncu staleža pa bo dostavila zdravniško potrdilo“) pravilna presoja sodišč, da tožena stranka ni kršila tožničine pravice do zagovora. Revizijsko sodišče se sicer strinja tudi s presojo, da posebej v primerih, ko zaradi poteka prekluzivnega roka delodajalec delavcu ne bi mogel več odpovedati pogodbe o zaposlitvi, delodajalec ni dolžan upoštevati zaprosil delavca za preložitev zagovora, na katerega je delavec sicer pravilno in pravočasno vabljen, kljub ustreznemu zdravniškemu potrdilu.

8Revizijsko sodišče zavrača tožničine navedbe tudi glede očitane bistvene kršitve določb postopka, ki se nanaša na oblikovanje dokazne ocene (v skladu z napotki, ki izhajajo iz 8. člena ZPP) in njeno obrazložitev (posledično pa tudi kršitev ustavnih pravic) v zvezi s presojo o očitanih kršitvah pogodbenih in drugih obveznosti. Ugotavlja tudi, da se te navedbe v veliki meri mešajo z očitkom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9V zvezi z očitkom o premalo skrbni dokazni oceni (kot bistveni kršitvi določb postopka) tožnica v reviziji navaja, da je na „neskrbnost dokazne ocene“ opozorila že v pritožbi, kar pa ne drži. V pritožbi je namreč le na splošno uveljavljala tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki pa ga v nadaljevanju ni konkretizirala (3). Njene pritožne navedbe so v tem delu pomenile le uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To tudi pomeni, da tožnica v zvezi s tem šele v reviziji prvič uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je tudi ne opredeli kot konkretno kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč smiselno le kot bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Zato v skladu s 370. členom ZPP in upoštevajoč sodno prakso (4) ni mogoče upoštevati očitka bistvenih kršitev v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene in njene obrazložitve glede očitanih kršitev v opozorilu in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (5).

10Tožnica v reviziji v zvezi z dokazno presojo omenja tudi, da je sodišče druge stopnje odločilo brez obravnave (ki glede na določbe ZPP sicer ni obvezna), vendar tega ne uveljavlja kot bistveno kršitev določb postopka.

11Obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje sicer pomeni bistveni del poštenega sodnega postopka, vendar je zahteva po obrazloženosti na pritožbenem sodišču, ki potrdi dejanske ugotovitve in pravno naziranje sodišča prve stopnje, načeloma nižja kot zahteva po obrazložitvi odločbe sodišča prve stopnje (6).

12Tudi ob upoštevanju tega izhodišča revizijsko sodišče ne ugotavlja pomanjkljive obrazložitve pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbenimi navedbami glede opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi z dne 25. 3. 2011 in zaslišanjem nadrejene delavke A. L. Pritožbeno sodišče se je tudi izrecno opredelilo do tega, da ni bistveno, ali je tožnica dne 8. 3. 2011 tudi vpila na nadrejeno (točka 8. obrazložitve). Ostale revizijske navedbe v zvezi s tem se nanašajo le na nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (7).

13Tudi tožničini nadaljnji revizijski očitki (v zvezi z očitanimi kršitvami v odpovedi pogodbe o zaposlitvi) predstavljajo izključno nedovoljen revizijski

razlog, zaradi česar jih ni mogoče upoštevati. Nekatere od teh revizijskih navedb tudi sicer predstavljajo poskus pojasnjevanja nekaterih dejstev, ki nimajo konkretne zveze z očitki v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pomembni so predvsem očitki kršitev z dne 20., 21. in 28. 6. 2011, za katere sta sodišči druge in prve stopnje dovolj jasno in konkretno

obrazložili, da predstavljajo kršitve pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti z delovnega razmerja in s tem tudi utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR.

14Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Glej npr. sodbi VIII Ips 378/2006 z dne 30. 1. 2007 in VIII Ips 354/2006 z dne 24. 10. 2006.

Op. št. (2): Glej tudi sodbo VIII Ips 153/2006 z dne 27. 9. 2006.

Op. št. (3): To je izrecno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje - glej 5. točko obrazložitve.

Op. št. (4): Glej npr. odločbe v zadevah VIII Ips 116/2001, III Ips 64/2003, II Ips 381/2003, itd.

Op. št. (5): V skladu z ZPP in enotnimi stališči sodne prakse se revizija namreč lahko vloži zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP le, če je bila ta storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Za takšen primer gre tudi takrat, ko je revident že v pritožbi uveljavljal takšno kršitev, pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni sankcioniralo.

Op. št. (6): Glej tudi prvi odstavek 360. člena ZPP.

Op. št. (7): Z obravnavano zadevo tudi sicer nimajo nobene zveze revizijske navedbe o tem, da naj bi nadrejena delavka ne vedela, katere naloge je tožnica opravljala, da se z njo ni bilo mogoče pogovarjati, da sploh ni mogla oceniti njenega dela, itd. Predmet odločanja tudi niso tožničine zdravstvene omejitve pri delu, saj se v zvezi s tem tožnici ne očita, da je neupravičeno odklanjala določena dela, temveč dejanja, ki predstavljajo žalitve, grožnje in tudi sicer neprimeren odnos do sodelavcev in nadrejenih.