VSRS Sodba III Ips 86/2011

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške za odgovor na revizijo v višini 2.579,00 EUR, v roku petnajst dni po prejemu te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo dobavljenega blaga v zvezi s sklenjeno pogodbo št. 30/08/2002 z dne 30. 8. 2002 (v nadaljevanju Pogodba). Posledično je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obrestnem delu 1. točke izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so presegle višino glavničnih terjatev, ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 298.027,18 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožena stranka z revizijo uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter tožbo zavrže, oziroma podredno da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev revizije

7ZPP v prvem odstavku 318. člena določa pogoje za izdajo zamudne sodbe, če tožena stranka v 30 dneh od vročitve tožbe nanjo ne odgovori. Eden izmed taksativno naštetih pogojev je tudi, da mora biti tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor.

8Tožeča stranka je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, tožena stranka pa pravna oseba s sedežem v Republiki Belorusiji. ZPP v prvem odstavku 135. člena za primere vročanja osebi ali ustanovi v tujini določa, da se vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali 146. členu ZPP drugače določeno. Ker sta tako Republika Slovenija kot Republika Belorusija podpisnici Konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, sklenjene v Haagu dne 15. 11. 1965(1), je sodišče prve stopnje tožbo toženi stranki vročalo po pravilih te Konvencije (v nadaljevanju Haaška konvencija).

9Tožena stranka v reviziji trdi, da iz potrdila z dne 16. 10. 2006 ni razvidno, komu je bila tožba vročena, oziroma ni razvidno, da je bila tožba vročena toženi stranki oziroma njenemu predstavniku. To ne drži. Iz „Potrdila“ z dne 16. 10. 2006 (v nadaljevanju Potrdilo; list. št. 24 in 26) izhaja, da so bile listine iz zaprosila dostavljene „pravni svetovalki C. T.“. Da C. T. sodnega pisanja ni bila upravičena sprejeti za toženo stranko, pa revidentka ni trdila.

10Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da je tožena stranka tožbo prejela brez ustreznega opozorila po drugem odstavku 277. člena ZPP (ustrezno opozorilo). Vrhovno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je iz „Zaprosila za vročitev sodnih ali zunajsodnih listin v tujini“ (v nadaljevanju Zaprosilo; list. št. 15-16) razvidno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 15. 9. 2006 Ministrstvo za pravosodje Republike Belorusije (kot osrednji organ države naslovnice) zaprosilo, da toženi stranki vroči „tožbo s priloženimi dokazi, sklep sodišča VI Pg 157/2006 z dne 22. 8. 2006 in opozorilo toženi stranki“ (seznam listin, list. št. 16). Nadalje iz „Povzetka vsebine listine za vročitev“ (v nadaljevanju Povzetek; list. št. 27-29), ki je del Zaprosila, poleg navedbe vrste in namena listin za vročanje (enako seznamu listin) izhaja tudi, da sta v listinah navedena dva roka, in sicer 30 dni za odgovor na tožbo in 30 dni za postavitev pooblaščenca za sprejem sodnih pisanj. Povzetek je na hrbtnih straneh podpisan s strani C. T. dne 16. 10. 2006 (podpis je identičen podpisu na Potrdilu).

11Zaprosilo in Povzetek, skupaj s Potrdilom, dokazujeta, da je bilo toženi stranki poleg „tožbe s priloženimi dokazi“ in „sklepa sodišča VI Pg 157/2006 z dne 22. 8. 2006“ vročeno tudi (ustrezno) „opozorilo toženi stranki“. Tako izkazanega dejstva tožena stranka zgolj z navedbami, da je tožbo prejela brez (ustreznega) opozorila, ne more izpodbiti. Bi pa to lahko storila že s tem, da bi v dokaz svojih trditev reviziji priložila vročeno (neustrezno/nepopolno) opozorilo.

12V zvezi z revizijskimi navedbami, da iz Potrdila ni razviden način vročitve, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v Minsku v Potrdilu ni označilo (ni obkrožilo) načina vročitve, kar mu nalaga 6. člen Haaške konvencije.

13Iz Zaprosila izhaja, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni zahtevalo posebnega načina vročanja sodnega pisanja, saj je pri točki b) na list. št. 16 napravilo „/“. Haaška konvencija določa (le) dva načina vročanja; to je na način, ki je po notranjem pravu zaprošene države predpisan za vročanje listin osebam, ki prebivajo na njenem ozemlju (točka a) prvega odstavka 5. člena Haaške konvencije) ali na poseben način, ki ga zahteva prosilec, če ta ni v nasprotju s pravom zaprošene države (točka b) istega člena). To pomeni, da je bila vročitev, ker slovensko sodišče ni zahtevalo posebnega načina vročanja, opravljena na način, ki je po pravu Republike Belorusije predpisan za vročanje listin osebam, ki prebivajo na njenem ozemlju. Zato dejstvo, da sodišče v Minsku načina vročitve na Potrdilu ni označilo, na pravilnost vročitve ne vpliva.

14Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, kar posledično pomeni, da uveljavljani kršitvi določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

15Tožena stranka sodiščema nižjih stopenj očita tudi kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer da sta odločili o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost.

16Način reševanja sporov je urejen v 10. členu Pogodbe: „Stranki se obvezujeta, da bosta vse spore in nesoglasja, ki lahko nastanejo med izvajanjem te pogodbe, reševali z razgovori. V kolikor medsebojnega soglasja ne bosta mogli doseči, se bodo spori in nesoglasja reševali na sodišču v Ljubljani v skladu s pravilnikom države toženca.“

17Pravdni stranki sta s tem pogodbenim določilom za sojenje v morebitnih sporih določili pristojnost ljubljanskega sodišča. Pravilno je stališče revidentke, da stranki pravil postopka ne moreta izbrati sami. Postopkovna pravila so namreč vezana na pravni red sodišča, ki v zadevi sodi (lex fori). Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo (npr. v 13. členu določa, da se za pravno in poslovno sposobnost fizične osebe uporabi pravo tiste države, katere državljan je).

18Četudi bi držalo, da sta pravdni stranki res določili uporabo beloruskega procesnega prava, bi to pomenilo ničnost 10. člena Pogodbe le v delu, ki določa, da "se bodo spori in nesoglasja reševali v skladu s pravilnikom države toženca" (uporaba 88. člena Obligacijskega zakonika), ne pa ničnosti 10. člena Pogodbe v celoti, kot to trdi revidentka. Vprašanje, kakšno pravo (procesno in materialno) bo sodišče uporabilo, je ločeno od vprašanja določitve pristojnosti za odločanje. Ker med strankama ni spora o tem, da sta za sojenje v medsebojnih sporih določili pristojnost ljubljanskega sodišča, ničnost 10. člena Pogodbe v delu, ki se nanaša na uporabo pravilnika države toženca, na odločitev o pristojnosti ne vpliva. Navedeno pomeni, da tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

19Po obrazloženem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj v reviziji uveljavljani razlogi niso podani (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

20Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče upoštevaje Odvetniško tarifo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odvetnika za sestavo odgovora ter administrativne stroške. Stroškov sestanka s stranko ni priznalo, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila zajeta že v stroških odgovora na revizijo. Prav tako ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse za odgovor na revizijo, ker po Zakonu o sodnih taksah – ZST-1 (39. člen ZST-1) odgovor ni več taksiran. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

---.---

Op. št. (1): Zakon o ratifikaciji Konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, Ur. L. RS, št. 19/2000.