VSK sklep CDn 410/2012

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika z dne 20.6.2012, s katerim je bilo odločeno, da se vpis ne dovoli.

Udeleženki P. in A.R. sta se zoper sklep pritožili. Uveljavljata vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep, ki se izpodbija, tako spremeni, da se predlagani vpis opravi, torej na podlagi darilne pogodbe, sklenjene med udeleženkama, pri nepremičnini parc. št. 141/10 in 141/11, obe k.o. Č., last A.R., dovoli vknjižba lastninske pravice v korist P.R. do 1/3 in pri nepremičnini parc. št. 141/5 in 141/17, obe k.o. Č., last A.R., dovoli vknjižba lastninske pravice v korist P.R. do ½, podrejeno pa odloči, de se pri z.k. telesu II (stanovanjska hiša v Č. parc. 141/11) pri deležu 1/3, last A.R., dovoli vknjižba lastninske pravice v korist P.R. do celotnega deleža oz. do 1/3 in pri z.k. telesu III (poslovna stavba, parc. 141/17) pri deležu 1/2, last A.R., dovoli vknjižba lastninske pravice v korist P.R. do celotnega deleža oz. do ½ in tudi odloči, da je na parceli št. 141/10 k.o. Č. vpisana brezplačna pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II, dokler bo na parceli 141/11 k.o. Č. stala stavba in da je na parceli št. 141/5 k.o. Č. vpisana pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II in III.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da vpis ni dovoljen, ker naj tega ne bi dopuščala računalniško vodena zemljiška knjiga. Odločitev je drugačna kot v zadevi Dn 1, z razlogi, da je tedaj bila zemljiška knjiga vodena ročno. Taka odločitev je nedopustna, arbitrarna in protiustavna. V prej navedeni zadevi je bilo dne 13.1.2009 s sklepom odločeno, da se pri z.k. telesu II (stanovanjska hiša v Č. parc. 141/11) pri deležu 1/3, last Pe.R. (lastničin pokojni mož), dovoli vknjižba lastninske pravice v korist F.J.Z. do celotnega deleža oz. do 1/3 in pri 1/2 pri z.k. telesu III (poslovna stavba, parc. 141/17) pri deležu 1/2, last Pe.R., dovoli vknjižba lastninske pravice v korist F.J.Z. do celotnega deleža oz. do ½ in tudi odločeno, da je na parceli št. 141/10 k.o. Č. vpisana brezplačna pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II, dokler bo na parceli 141/11 k.o. Č. stala stavba in da je na parceli št. 141/5 k.o. Č. vpisana pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II in III. V prodajni pogodbi, ki jo je sklenil Pe.R., je bila intabulacija v prodajni pogodbi in zemljiškoknjižnem predlogu, identična kot v predlogu in darilni pogodbi, sklenjeni med predlagateljico in lastnico v tem postopku. Sodišče bi moralo postopati v tej zadevi enako, saj gre za identično dejansko stanje in isto pravno vprašanje, o katerem je pritožbeno sodišče (Višje sodišče v Kopru v zadevi Cdn 8000000100/2011) odločalo. Tako pa je kršena pravica predlagateljice in lastnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Uskladitev z ročno vodeno zemljiško knjigo ne sme in ne more biti argument za drugačno odločitev v predmetni zadevi. Ta sklep predstavlja tudi kršenje 33. člena Ustave, lastnici bi ostala le gola pravica brez vseh upravičenj, ki jih lastninska pravica daje lastniku.

Poleg tega je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 2016/2011 z dne 6.12.2011 sprejelo drugačno odločitev kot jo je sprejelo naslovno sodišče v tej zadevi. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani namreč izhaja, da ovir za vpis pri parcelah 141/10, 141/11, 141/5 in 141/17 ni. Sodišče tudi napačno povzema stanje ročno vodene zemljiške knjige. V tej so parcele 141/10, 141/11, 141/5 in 141/17 še vedno vpisane kot z.k. telesa, pri čemer je višina solastninskega deleža jasna in nesporno ugotovljiva pri vseh, razen pri parceli 141/5 in glede katere bi odločitev moralo sprejeti bodisi naslovno sodišče ali zakonodajalec in glede katere je Višje sodišče v Kopru reklo, da bodo morali solastniki doseči dogovor o višini deležev. V ročno vodeni zemljiški knjigi je z.k. telo III poslovna stavba, v solasti A.R. in F.J.Z. do 1/2, z.k.telo II stanovanjska stavba v solasti navedenih dveh solastnikov in Č.M., vsakega do 1/3, in so ti trije tudi solastniki do 1/3 parcele 141/10, k.o. Č.. Pri tej parceli je vpisana brezplačna pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II, dokler bo na parceli 141/11 k.o. Č. stala stavba. Sporna je tako le parcela 141/5, k.o. Č., kjer je vpisana pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II in III, in to samo zato, ker so deleži pri telesu II in III različni.

Zato razlogi sklepa, da so te parcele splošni del stavbe v etažni lastnini in zato solastnina vsakokratnih lastnikov obeh stavb, niso točni. Parcele so sedaj vpisane kot splošni del stavbe v etažni lastnini (stavbi pa z začasnimi identifikacijskimi številkami). Ni jasno, kako je do takega vpisa glede na zgoraj navedeno sploh lahko prišlo. Tega pojma predpisi ne poznajo. Tudi niso solastniki nikoli vzpostavili etažne lastnine. Tudi ni na parceli 141/10 stanovanjske hiše ali njenega dela. Parcela 141/17 je v naravi poslovna stavba. Na parceli 141/5 pa ni ne stanovanjske hiše in niti ne poslovne stavbe, niti poti do njiju, gre za povsem ločeno parcelo.

Če torej ne bi bilo zapleta s parcelo 141/5, bi bila lastnica po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLDNL) vpisana pri parcelah 141/10 in 141/11 do 1/3 in pri parcelah 141/17 ter 141/5 do 1/2. Etažno lastnino si je izmislilo sodišče, ni npr. odločbe sodišča ali pravnega posla, s tem pa je povzročilo zaplet. Sklicuje se sicer na 15.a člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ter 5. člen Stanovanjskega zakona, kar je narobe že zato, ker gre tudi za poslovno stavbo (parcela 141/17). Med splošne skupne dele stavbe bi, ob predpostavki, da je etažna lastnina že vzpostavljena, bilo mogoče šteti zgolj parcelo 141/10, ki je funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše v solastnini. Po 2. in 3. členu ZLDNL bi se po uradni dolžnosti moral opraviti vpis tako, da se prej vpisano pravico uporabe spremeni v lastninsko pravico (pri parceli 141/10 je bila pravica uporabe vpisana v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II, pri parceli 141/5 pa v korist vsakokratnega lastnika z.k. teles II in III). Danes družbene lastnine in pravice uporabe več ne poznamo. Zaplet s parcelo 141/5 je povzročilo sodišče. A. in Pe.R. sta jo kupila od lastnikov (M. in E.T.), po pogodbi iz leta 1987, predlog za vpis pravice uporabe je bil zavrnjen, ker je bil prenos te pravice mogoč le med sorodniki. Potem pa je sodišče na lastno pest parcelo pripisalo v ta vložek (342 k.o. Č.) iz vložka 1428 k.o. Č.. Če ne bi tako ravnalo, bi bila ta parcela vpisana na A. in Pe.R., na vsakega do 1/2. Sicer pa je naslovno sodišče v sklepu Dn 1 zapisalo, da solastniških deležev solastnikov ZK teles II in III ne sme sodišče določiti samo. Na ugovorne navedbe o tem, kako se določijo deleži, če solastniki soglasja ne dosežejo, in kako pridobiti soglasje upnikov, ki imajo na solastnem deležu F.J.Z. izvršbo, v katerem sodnem postopku se lahko doseže, da se soglasje nadomesti, sodišče ni odgovorilo in je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Sodišče je v razlogih še zapisalo, da bi morala biti intabulacija izdana na zk telo II in III, vsaj tako je mogoče razumeti, kar pa ni res, v darilni pogodbi so nepremičnine označene z identifikacijskim znakom, sicer pa opustitev sodišča glede na določbe ZLNDL ni mogoče razlagati v škodo lastnice in predlagateljice. Če pa je že sodišče štelo, da pogodba nima (ustrezne) intabulacije, bi moralo izdati sklep o predznambi (2. točka prvega odstavka 49. člena ZZK-1).

Pritožba je utemeljena.

Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o vpisu, razen če zakon za posamezne vrste vpisov ne določa drugače (147. člen ZZK-1). Zemljiškoknjižni postopek se začne, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme zemljiškoknjižni predlog oziroma listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti (133. člen ZZK-1) ter mora sodišče odločati na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, kakršno je ob prejemu zemljiškoknjižnega predloga (124. člen ZZK-1). Zato ni mogoče pritrditi r

azlogom izpodbijanega sklepa, da zadeva ni primerljiva z zadevo, v kateri je odločilo Višje sodišče v Ljubljani oz. z zadevo, v kateri je odločilo Višje sodišče v Kopru (ovir za vpis glede solastninskega deleža pri parcelah 141/11 in 141/17, k.o. Č. sodišče prve stopnje v navedenih postopkih ni ugotovilo), ker tedaj ročna knjiga še ni bila glede vložka 342 k.o. Č. računalniško usklajena, saj je bil predlog za vpis vložen v letu 2007, do uskladitve pa je prišlo 28.5.2012, torej je pri presoji dovoljenosti predloga treba izhajati iz stanja zemljiške knjige v času vložitve predloga.

Zaradi zmotnega pravnega stališča, da se predlog ne nanaša na stavbe, pač pa le na zemljiške parcele – splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, prvostopenjsko sodišče ni presodilo, ali so podani (glede na stanje zemljiške knjige) pogoji za vpis pri obeh stavbah, čeprav samo ugotavlja, da gre za dve stavbi

v solastnini (prej parceli številka 141/11 in 141/17, k.o. Č.), s predlogom pa se zahteva tudi vpis solastninske pravice pri solastnem deležu darovalke, tudi pri dveh parcelah, na katerih sta bili vpisani dve stavbi. Zaradi zmotne razlage navedenih določb ZZK-1 pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo niti do ugovornih navedb glede parcel št. 141/10 in 141/5, k.o. Č., ki jih pritožba ponovi, ko tudi poudari, da je bilo predhodno s sklepom sodišča Dn 1 odločeno o pravici uporabe parcele št. 141/10 v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II, dokler bo na parceli 141/11 k.o. Č. stala stavba. Oviro za vpis sodišče sicer razlaga z vpisom vseh štirih parcel kot splošnih skupnih delov stavbe, ker naj bi bila stavba v etažni lastnini, a ti razlogi niso razumljivi, ko najprej povzame, da gre za dve stavbi v solastnini, vsako na drugi parceli, kot je bilo razvidno tudi iz ročno vodene zemljiške knjige, zatem pa, da gre za en poslovnostanovanjski objekt v etažni lastnini. Zakaj je ob takem stanju ročne zemljiške knjige sledil pri vseh štirih parcelah v informatizirani glavni knjigi vpis osnovnega pravnega položaja – splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, sodišče ni pojasnilo, čeprav so bili v tej smeri podani ugovorni razlogi z navedbami, da etažna lastnina ni vzpostavljena.

Prenos podatkov v elektronsko zemljiško knjigo je urejala Uredba o naložitvi in vodenju zemljiške knjige z uporabo računalniške tehnologije ter o uskladitvi podatkov v zemljiški knjigi s podatki zemljiškega katastra (v nadaljevanju Uredba), ki je prenehala veljati z uveljavitvijo ZZK-1C (99. člen) in je v 3. členu določala, da mora sodišče pred začetkom zemljiškoknjižnega postopka v zvezi s predlogom za vpis ali izdajo zemljiškoknjižnega izpisa uskladiti preslikane zemljiškokatastrske podatke s podatki, vodenimi v ročni zemljiški knjigi ter uskladiti in dopolniti preslikane zemljiškokatastrske podatke tako, da (med drugim) prepiše iz ročne zemljiške knjige tiste manjkajoče podatke, za katere je zemljiška knjiga izvorna evidenca in so v ročni zemljiški knjigi vpisani v evidenčni list B ter vpiše nerešene plombe. Po končani uskladitvi in dopolnitvi preslikanih zemljiškokatastrskih podatkov mora stanje v elektronski zemljiški knjigi glede tistih podatkov, za katere je zemljiška knjiga izvorna evidenca, izražati stanje v ročni zemljiški knjigi (tretji odstavek 3. člena Uredbe). Če morebiti elektronska zemljiška knjiga ne izraža stanja iz ročne zemljiške knjige, pa je, ker Uredba ne določa načina odprave pomanjkljivosti, do katere lahko pride pri končni uskladitvi, za odpravo napak treba uporabiti določbe ZZK-1 (200. in 201. člen), ki se nanašajo na pomoten vpis in postopek popravljanja pomotnega vpisa začne zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti. Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo le stanje v informatizirani zemljiški knjigi, ne da bi preverilo skladnost podatkov ročne in informatizirane zemljiške knjige (npr. glede parcel 141/5 in 141/10, k.o. Č., ni, kljub konkretnim ugovornim razlogom, podalo nobenih razlogov v tej smeri) in ne da bi upoštevalo trenutek začetka zemljiškoknjižnega postopka, ni pravilno ugotovilo, ali so podani pogoji za dovolitev ali delno dovolitev predlaganega vpisa.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu (5. točka drugega odstavka 161. člen ZZK-1). Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem odločanju moralo upoštevati gornje napotke in za odločitev podati jasne razloge.