VSL sodba I Cpg 800/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I. točki izreka tako, da se v razmerju med stečajnim dolžnikom L. d.d. - v stečaju, in tožencem S. d.d. razveljavi učinek nakazila denarnih zneskov na račun toženca dne 12.12.2008 po dokumentu številka 240, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih številka 0806227642781, 0807212885099 in 90096673 v skupnem znesku 3.376,68 EUR in dne 16.12.2008 po dokumentu 242, s čimer je toženec prejel plačilo dela svoje terjatve po računu številka 0807212885099 v višini 331,26 EUR. Toženec mora v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun IBAN SI56 3300 00003290 328 denarni znesek 3.707,94 EUR in v primeru zamude tega roka še zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila. V zadnjem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.031,80 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 106,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila; sama pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „V razmerju med stečajnim dolžnikom L. d.d. - v stečaju in tožencem S. d.d. se razveljavi:

učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 11.6.2008 po dokumentu št. 111 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 0803212301352 in 0802227289808 v skupnem znesku 2.479,96 EUR.

učinek nakazila denarnega zneska dne 12.6.2008 po dokumentu št. 112 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 0804217321395, v skupnem znesku 1.672,04 EUR

učinek nakazila denarnega zneska dne 1.9.2008 po dokumentu št. 167 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 0805273609197 in 90093205, v skupnem znesku 2.850,31 EUR

učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 12.12.2008 po dokumentu št. 240 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 0806227642781, 0807212885099 in 90096673 v skupnem znesku 3.370,68 EUR.

učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 16.12.2008 po dokumentu št. 242 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 0807212885099, 90097630, 0808218187165, 0808218187165, 0809213565049 in 90101457, v skupnem znesku 5.056,16 EUR

učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 18.12.2008 po dokumentu št. 244 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 0810219020151, v skupnem znesku 1.677,25 EUR

učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 14.1.2009 po dokumentu št. 8 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 0811214565126, v skupnem znesku 1.868,05 EUR

učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 15.4.2009 po dokumentu št. 29 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 0812210223590, v skupnem znesku 1.026,89 EUR.

Toženec mora v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN SI56 000 denarni znesek 20.001,34 EUR.

Toženec mora plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 20.001,34 EUR za čas od 14.11.2009 do dne dejanskega plačila denarnega zneska.

Toženec je dolžan vrniti tožniku stroške tega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe. V primeru zamude je dolžan plačati tudi zamudne obresti od vrednosti dosojenih stroškov od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila, po zakonski obrestni meri za zamudne obresti.“ (I. točka izreka).

Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.396,92 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2Tožnik se je zoper sodbo pritožil, uveljavljal je bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Drugostopenjskemu sodišču je predlagal, da ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo prvo stopenjskemu sodišču ali pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi in odloči, da je upravičen do povrnitve stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

3Toženec je na pritožbo odgovoril s predlogom, da jo drugostopenjsko sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožniku pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo z zamudnimi obrestmi.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je toženec uspel izpodbiti domnevo obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti iz prve točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, ker je tožnik kot dolžnik v obdobju izpodbojnosti njegovih pravnih dejanj izpolnjeval svoje obveznosti nasproti tožencu kot upniku v rokih po prejemu njegovih nasprotnih izpolnitev po praksi, ki je obstajala med njima pred obdobjem izpodbojnosti (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP), temeljijo na trditvah toženca, ki jih je podal že v odgovoru na tožbo (navedbe pod točko 2 in 3) in na izvedenih dokazih - na presoji listin v spisu: pregled plačil od leta 2000 dalje (B1), tabela o ugotovljenih zamudah (A30) in kontna kartica (A1). Pritožbene trditve, da toženec ni podal potrebnih trditev v smeri izpodbijanja obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti zato niso utemeljene. O tem, da se je med pogodbenima strankama ustvarila praksa daljših rokov plačil, kot običajnih za izpolnjevanje zapadlih obveznosti na podlagi naročniških razmerij za telekomunikacijske storitve, na podlagi katerih so bile opravljene tudi izpodbijane izpolnitve stečajnega dolžnika, je sodišče prve stopnje sklepalo tudi na podlagi izpovedi zaslišanih prič B. H. , V. P. in T. L..

6Tožnik ni uspel izpodbiti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel toženec za stranke z več kot 25 naročniškimi razmerji (s tožnikom je imel sklenjenih naročniška razmerja za 70 številk), posebno obravnavo, ki se je nanašala na podaljševanje rokov plačila zapadlih obveznosti, s tem pa tudi posebno obravnavo pogojev za odstop od pogodbe zaradi nepravočasnega plačila obveznosti. Prav tako ni uspel izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da je toženec zaradi prejetih plačil tožencu omogočil, da uporablja njegove storitve tudi v obdobju izpodbijanja, kar izhaja iz nespornega dejstva, da je tožnik obveznosti izpolnjeval po vrsti, torej od najstarejše naprej in da je še v izpodbojnem obdobju sklenil pogodbo za dve dodatni naročniški številki ter, da je ostal upniku dolžan plačati del obveznosti, ki so zapadle zadnje in sicer na podlagi storitev, ki jih je omogočil toženec tožniku še v izpodbojnem obdobju (v višini 5.000,00 EUR).

7Pri ugotavljanju običaja, ki je bil vzpostavljen med pogodbenima strankama pri plačevanju obveznosti iz trajnega dolžniškega razmerja, je v smislu določbe 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP v konkretnem primeru pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec pred obdobjem izpodbojnosti pristajal na plačila v daljšem roku, kot so bila navedena v izstavljenih računih. Pritožnikovo stališče, da pozivanje in skrb toženca za plačilo terjatev, ne pomeni tudi dogovora o podaljšanju plačila, ni utemeljeno. V primeru odstopa od pogodbe zaradi nepravočasne izpolnitve obveznosti dolžnika, mora dati upnik dolžniku še primeren dodatni rok za izpolnitev (2. odstavek 105. člena OZ), pri čemer pa zaradi načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) ni izključeno, da v taki situaciji pride do soglasja volj med udeležencema določenega obligacijskega razmerja o roku, ki ga oba štejeta še kot primernega, da ne pride do odstopa od pogodbe. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na tak način dogovorjen primeren rok med pogodbenima strankama, rok treh mesecev oziroma vsak rok, na katerega je toženec pristal kot na primeren rok v obdobju pred obdobjem izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Iz tabele (A30) pa izhaja, da je bil najdaljši dodatni rok za izpolnitev obveznosti v tem obdobju, ki ga je toženec odobril tožniku, rok v trajanju 104 dni. V času dogovora o podaljševanju roka izpolnitve tožniku tak dogovor s tožencem ni bil prepovedan v smislu, ki ga je uzakonil Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (Ur. list 57/2012); poleg tega pa je bil sklenjen v zvezi s tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (2. odstavek 24. člena ZFPPIPP), ki jih je dolžnik plačal upniku sicer v obdobju insolventnosti, vendar v obdobju, ko je še redno posloval iz sredstev na transakcijskem računu, ki očitno ni bil blokiran.

8Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene roke plačil v mesecu decembru 2008, ko je tožnik zamujal z izpolnitvijo računov za več kot 100 dni, ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno sklepalo, da so bila tudi navedena plačila izvedena v okviru enakih rokov, na katere je toženec še pristajal v obdobju pred obdobjem izpodbojnosti. Iz tabele (A30), ki jo je presojalo tudi sodišče prve stopnje izhaja, da se je v decembru 2008 med pravdnima strankama vzpostavila spremenjena praksa določitve primernega dodatnega roka za izpolnitev, ki je odstopala od dotedanje prakse obravnave odlogov plačil za tožnika. Dodatni izpolnitveni roki, ki presegajo 100 dnevni rok, zato niso roki, s katerimi bi toženec lahko izpodbil domnevo objektivnega pogoja izpodbijanja izvršenih plačil tožnika. Glede plačil, ki jih je izvršil tožnik 12. in deloma 16. decembra 2008 tožencu za plačilo njegovih terjatev na podlagi storitev, ki jih je tožniku omogočil pred temi plačili, je na podlagi domneve o zmanjšanju čiste vrednosti premoženja tožnika, podan objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj tožnika (prve točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Gre za dne 12.12.2008 plačane račune toženca št. 0806227642781, 0807212885099 in 90096673 v skupnem znesku 3.376,68 EUR in za dne 16.12.2008 plačan račun št. 0807212885099 v višini 331,26 EUR.

9Kot je bilo pojasnjeno pa je glede ostalih izpodbijanih dejanj tožnika (plačilo zaradi odloga do 100 dni) pritožba v smeri, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljena. Čim je toženka uspela izpodbiti domnevo o zmanjšanju čiste vrednosti premoženja, je zaključek sodišča prve stopnje, da to ni bilo zmanjšano, materialno pravno pravilen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in z II. točko izreka delno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Ali bi lahko toženec 12. in 16. decembra 2008, ko je prejel plačilo svojih terjatev, že lahko vedel, da je dolžnik insolventen (druga točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP), je odvisno od trditev tožnika o obstoju subjektivnega pogoja izpodbijanja in uspešnosti obrambe toženca. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je v zvezi z ugotavljanjem obstoja subjektivnega pogoja izpodbijanja, na podlagi v prvostopni sodbi ugotovljenih dejstev o tem, da je toženec tožniku omogočil odloženo plačevanje od enega do dveh oziroma do treh mesecev po zapadlosti računov (zadnji odstavek na 12. strani in prvi odstavek na 13. strani obrazložitve), sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da tudi v primeru zamud s plačili nad 100 dni, toženec ni imel nobenega razloga, da podvomi v plačilno sposobnost tožnika. Iz razlogov sodbe nadalje izhaja, da je imel tožnik blokirane račune tako v oktobru kot v decembru 2008, prav tako pa tudi dejstvo, da je toženec za blokade računov tožnika tudi vedel. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je materialno pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o tem, da toženec v okoliščinah konkretnega primera ni imel nobenega razloga za dvom v insolventnost dolžnika. Čim pa so obstajali dejanski razlogi za dvom v plačilno sposobnost dolžnika, bi jih toženec tudi imel možnost preveriti na ustrezen način, da bi se lahko prepričal ali gre za kratkoročno ali dolgoročno plačilno nesposobnost. Trditev v smeri, da bi stanje plačilne sposobnosti dolžnika kakorkoli preverjal ali pa da bi od dolžnika prejel informacijo, da je solventen, pa toženec ni podal. Sklicevanje na neobstoj zakonske subjektivne predpostavke izpodbijanja namreč varuje le skrbne nasprotnike izpodbijanja, v konkretnem primeru pa le tega pri tožencu sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno ugotovilo.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le to zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in tožencem razveljavijo učinki nakazil denarnih zneskov tožencu dne 12.12.2008 v višini 3.370,68 EUR in učinek denarnega nakazila tožencu 16.12.2008 v višini 331,26 EUR, spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

12Če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela (2. odstavek 278. člena ZFPPIPP). Pravna posledica po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP nastane, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja po prvem odstavku 275. člena tega zakona (1. odstavek 278. člena ZFPPIPP). Na tej materialnopravni podlagi je pritožbeno sodišče, zaradi razveljavitve pravnih dejanj stečajnega dolžnika s to sodbo, posledično delno ugodilo pritožbi tudi v dajatvenem delu zavrnjenega tožbenega zahtevka in sicer tako, da je tožencu naložilo, da vrne tožniku toliko, kolikor je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja od tožnika prejel za izpolnitev svojih terjatev ( 3.707,94 EUR).

13Posledično je utemeljena pritožba tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, ki jih je sodišče prve stopnje tožniku naložilo v plačilo glede na 100% uspeh toženca. Po delni spremembi prvostopne sodbe se je uspeh toženca znižal na 81,5%, zato mu je v tem deležu pritožbeno sodišče priznane stroške znižalo (na 1.138,50 EUR). Tožniku pa je priznalo stroške takse za postopek prve stopnje v višini 567,00 EUR in mu jih glede na 18,5% uspeh odmerilo v višini 106,70 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 1.031,80 EUR pravdnih stroškov.

14Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Glede na dosežen 18,5% uspeh tožnika s pritožbo, mu je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene stroške v višini 104,90 EUR (od 567,00 EUR za sodno takso). Tožencu sorazmernega dela stroškov za sestavo odgovora na pritožbo ni priznalo, ker ocenjuje, da odgovor na tožbo ni bil potreben, saj je v njem toženec ponavljal navedbe, ki jih je podal že do izdaje prvostopne sodbe.