VSL sklep I Cpg 103/2012

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in dopolnilni sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.478.055,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi“ od posameznih zneskov, ki so natančno razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, „in stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka pa do plačila.“

Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 7.017,50 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje do plačila.

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka se je posledično iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tudi proti dopolnilnemu sklepu, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, in predlagala, da ga pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4Pritožba je utemeljena.

Dosedanji postopek

5Tožeča stranka, ki je družba z omejeno odgovornostjo, je zoper toženo stranko kot direktorja vložila odškodninski zahtevek po 258. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) (1). Odškodninsko odgovornost je utemeljevala s trditvami, da je tožena stranka sklenila za tožečo stranko škodljiv posel za najem letala z veriženjem pogodb, ki je bilo vnaprej načrtovano, saj se je ves čas vedelo, da bo končni uporabnik letala tožeča stranka. Posel naj bi bil za tožečo stranko ekonomsko nesmotrn in gospodarsko neučinkovit zaradi sodelovanja „vmesnega člena“, družbe I. A., saj bi celoten posel tožena stranka lahko sklenila neposredno z leasingodajalcem H. GmbH za nižjo ceno, to je za ceno, ki jo je leasingodajalcu plačevala ta vmesna družba. Zatrjevano škodo predstavlja približno 25 % razlika v višini najemnine, ki je določena s pogodbo med leasingodajalcem in družbo I. A. (v nadaljevanju osnovna pogodba) ter višjo najemnino po pogodbi slednjega z družbo S. I. (2) (v nadaljevanju škodljiva pogodba), prav tako pa plačilo dodatnih ur letenja, ki v osnovni pogodbi ni bilo dogovorjeno. Tožena stranka se je v postopku branila z zatrjevanjem skrbnega in vestnega ravnanja ter se sklicevala na davčno optimizacijo posla in načelo podjetniške presoje.

6Ker tožeča stranka ni prišla na drugi narok za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi stanja spisa (peti (3) odstavek 282. člena ZPP). Smiselno je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno za odločitev. Presodilo je, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja, saj „iz do drugega naroka predloženih dokazov“ (listin in zaslišanja priče Valjavec) to ne izhaja. Dodalo je še, da tožeča stranka ni predložila osnovne najemne pogodbe, iz katere bi izhajala zatrjevala višina najemnine, prav tako pa ni dokazala finančnega stanja tožeče stranke v času sklepanja pogodbe, ki bi nalagal sklepanje drugačnih poslov ter neprimernosti danih zavarovanj. Iz povzetih razlogov je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Razlogi za ugoditev pritožbi

7Pritožnik utemeljeno opozarja, da v predmetni zadevi pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa niso bili podani (prim. peti odstavek 282. člena ZPP). Formalni pogoj predstavlja izostanek ene izmed strank s kakšnega od poznejših narokov ter predlog navzoče nasprotne stranke za odločitev na podlagi stanja spisa, vsebinska pogoja pa sta, da je bil prej že opravljen narok, na katerem so se izvajali dokazi ter da je dejansko stanje zaradi izvedbe teh dokazov dovolj pojasnjeno. Tožeča stranka sicer res ni prišla na drugi narok za glavno obravnavo, vendar pa tožena stranka ni niti predlagala izdaje takšne sodbe niti ni bil predhodno izveden narok, na katerem bi se izvajali dokazi. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 29. 6. 2011 (r. št. 29) se namreč dokazi niso izvajali in prav iz tega razloga je bil narok preložen. Izvedba dokazov šele na drugem naroku dne 30. 9. 2011 (r. št. 37), na katerega tožeča stranka ni pristopila, pa zahtevanemu pogoju ne zadostuje. Sodišče prve stopnje bi lahko sicer na podlagi izvedenega dokaznega postopka (4) ocenilo, da je stvar že zrela za razsojo. Vendar že iz v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisanega, da so bila s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva o elementih odškodninske odgovornosti prerekana in kot taka sporna, zaradi česar bi jih lahko potrdil ali ovrgel le „v celoti izveden dokazni postopek“, kaj takega ne izhaja.

8Iz navedenega sledi tudi, da je sodišče prve stopnje smiselno presodilo, da je podana zadostna trditvena podlaga o predpostavkah odškodninske odgovornosti tožene stranke, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zatrjevano neutemeljeno veriženje pogodb in s tem financiranje „vmesnih“ družb praviloma ni skladno s pravili managerske stroke in ekonomsko učinkovitim vodenjem podjetja, razen če je tak posel poslovno upravičen in smotrn za družbo. Tovrstno ravnanje je zato lahko v nasprotju s pravili stroke in kot tako protipravno. Tožena stranka bi se svoje odgovornosti razbremenila, če bi dokazala, da je sprejela poslovno odločitev, ki je bila glede na finančni položaj podjetja potrebna in ustrezna, kar je tudi zatrjevala. Podjetniška odločitev mora biti namreč sprejeta na podlagi ustreznih informacij in se mora v času sprejema izkazati kot razumna. Tožeča stranka pa je temu nasprotovala in navajala, da se je že v času sklepanja spornega posla vedelo za nerazumnost in škodljivost odločitve.

9Prav tako je tožeča stranka podala konkretizirane trditve o višini škode, ki izhaja iz razlike v višinah najemnin po osnovni in škodljivi pogodbi ter dodatne obveznost za plačilo ur letenja. Gre za zmanjšanje premoženja, do katerega po navedbah tožeče stranke ob pravilnem in skrbnem vodenju podjetja ne bi prišlo. Tožena stranka zatrjevanih višin najemnin, ki so določene v pogodbah, ni prerekala, zaradi česar se ta dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Če pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je predložitev osnovne pogodbe bistvenega pomena za odločitev, pa bi tožečo stranko moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na predložitev te listine.

Zaključek

10Sodišče prve stopnje je torej nepravilno uporabilo določbo petega odstavka 282. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Obenem je tožeči stranki vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Na podlagi le delno izvedenega dokaznega postopka je namreč odločilo, da elementi odškodninske odgovornosti niso podani. Drugi odstavek 286. člena ZPP sicer določa, da sodišče predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne. Vendar pa navedena določba ne pomeni, da sodišče pri tem lahko ravna samovoljno, saj obstaja načelna dolžnost sodišč, da predlagane dokaze izvedejo. Sodišče prve stopnje pa v obravnavani zadevi ni izvedlo oziroma je neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca ekonomske, finančne stroke, ki ga je tožeča stranka predlagala v potrditev svojih navedb o finančnem stanju tožeče stranke v spornem obdobju, o njeni sposobnosti za sklepanje drugačnih poslov (brez veriženja pogodb) ter za potrditev navedb o višini zatrjevane škode. Prav tako ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem davčne stroke, ki bi pojasnil, ali je bilo ravnanje tožene stranke upravičeno z vidika davčne optimizacije poslovanja. Ker torej navedeni dokazi, ki se nanašajo na zgoraj opisana pravno odločilna dejstva, nepravilno niso bili izvedeni, je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožeča strank ni dokazala predpostavk odškodninske odgovornosti, zmotna, tožeči stranki pa je bila hkrati tudi odvzeta možnost enakega obravnavanja pred sodiščem.

11Glede na navedeno je pritožba utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določila 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka z opravo procesnih dejanj ni moglo odpraviti samo, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa tudi ni moglo samo dopolniti postopka ter odpraviti pomanjkljivosti za popolno ugotovitev dejanskega stanja. V konkretnem primeru bi namreč cel sklop pravno odločilnih dejstev pritožbeno sodišče prvič ugotavljalo šele na pritožbeni stopnji, s tem pa bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva - pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije).

12V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze z izvedenci ter ponovno presoditi, ali so podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost. Oceniti bo moralo, ali se je tožena stranka za izvedbo spornega posla z veriženjem pogodb odločila utemeljeno, oziroma ali je bil tak način izvedbe posla upoštevajoč 1) finančno stanje tožeče stranke, 2) zatrjevano davčno optimizacijo ter 3) višino najemnine v primeru neposredne sklenitve pogodbe z leasingodajalcem ekonomsko upravičen; torej, ali je tožena stranka ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. V kolikor bo odgovor na to vprašanje negativen, bo treba ugotavljati še obseg vtoževane škode. Šele na podlagi v celoti izvedenega dokaznega postopka bo moralo o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Odločitev o stroških postopka

13Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je končni uspeh pravdnih strank še neznan. Zato je razveljavilo še odločitev o stroških postopka, vsebovano v dopolnilnem sklepu, ter tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) V sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 86/2004 z dne 24. 5. 2005 je bilo zavzeto stališče, da je za odgovornost poslovodje treba analogno uporabljati določbe 258. člena ZGD. V šestem odstavku 515. člena ZGD-1 je zdaj tudi izrecno določeno, da se za poslovodjo smiselno uporabljajo določbe 263. člena ZGD-1.

(2) Ta hčerinska družba tožeče stranke, ki je bila v času sklenitve obravnavanega posla v 100 % lastništvu tožeče stranke, je pod enakimi pogoji dala letalo v podnajem tožeči stranki.

(3) Sklicevanje sodišča prve stopnje in pritožnika na četrti odstavek tega člena je zmotno, saj ta določba kot sankcijo za izostanek tožeče stranke s poznejšega naroka ureja domnevo umika tožbe in je bila z odločbo ustavnega sodišča, št. U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013, že razveljavljena.

(4) Sodišče prve stopnje je vpogledalo v listine v spisu in zaslišalo pričo J. V.. Tožena stranka je preostale dokazne predloge umaknila, druge s strani tožeče stranke predlagane dokaze pa je sodišče kot nepotrebne zavrnilo.