VSC sodba Cpg 374/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.
Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41678/2011 z dne 31. 3. 2011 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (5) posameznih (delnih) zneskov za čas od navedenih dni njihove zapadlosti dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo (prva točka izreka), ter toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 457,54 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (druga točka izreka). Ugotovilo je, da tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2012 ni oporekala navedbam tožeče stranke, da je pri njej naročila prevoz na relaciji S. (I.) – M. S., ki jih je tožeča stranka opravila na podlagi ustnega naročila tožene stranke. Tožena stranka ni ugovarjala prejemu računov ter njihovi višini. Prav tako ni nikoli ugovarjala opravljenim prevozom, ki so bili zaračunani z vtoževanimi računi. V ugovoru je sicer pavšalno trdila, da z listinami, ki jih je tožeča stranka navedla v predlogu za izvršbo, ne razpolaga, niti ne prepozna njihove oznake in jih nima evidentiranih v svojih poslovnih knjigah. Toda iz elektronske korespondence med uslužbenkami tožeče stranke (B.B. in N. K.) ter P. S., ženo tožene stranke, ki je bila po navodilu tožene stranke edini kontakt za urejanje zadev v zvezi z naročenimi prevozi, je razvidno, da je tožena stranka prejela račune, saj je P. S. v elektronskem sporočilu z dne 13. 3. 2011 obljubljala, da bo dolg poravnan v najkrajšem možnem času, najverjetneje ta teden. Ni sporno, da je tožeča stranka opravila za toženo stranko pet prevozov in tožena stranka za tožečo stranko en prevoz, saj sta ti dejstvi potrdili zaslišani priči B. B. in N. K.

Zoper to sodbo prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščenki iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvi točki prvega odstavka

338člena ZPP.

V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do očitane kršitve 105., 108. in 180. člena ZPP. Navajala je, da je tožba nesklepčna, ker nima trditvene podlage, in da tožeča stranka poskuša nadomestiti trditveno podlago s predlaganimi dokazi. Čeprav mora stranka skladno s 451. členom ZPP navesti v tožbi vsa dejstva in predlagati vse dokaze, pa velja tudi v sporu majhne vrednosti določba 214. člena ZPP. Ta nalaga strankam, da substancirano prerekajo navedbe nasprotne stranke. Če stranka tega ne stori, jo zadene posledica iz drugega odstavka 214. člena ZPP. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se namreč štejejo za priznana.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

V tem postopku v gospodarskem sporu se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je ta gospodarski spor spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba (in sklep), s katero (katerim) je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, pa se sme(ta) izpodbijati samo zaradi (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Tožena stranka je v pritožbi sama ugotovila, zakaj sodišče prve stopnje ni ugodilo njenemu ugovoru nesklepčnosti tožbe: očitno je štelo, da je tožba, oziroma pripravljalni spis tožeče stranke z dne 6. 1. 2012 (s katerim je ta dopolnila tožbo), sklepčna. Tožba je sklepčna, če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen; da bi torej sodišče v primeru, če bi se izkazalo, da so zatrjevana dejstva resnična, moralo ugoditi zahtevku (1), oziroma da iz v tožbi navedene dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob pravilni uporabi materialnega prava pripelje do pričakovane pravne posledice (2). Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2012, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo in obravnavalo kot dopolnitev tožbe, zatrjevala: (-) da je na podlagi naročil tožene stranke zanjo opravljala prevoze na relaciji S. (I.) do M. S., (-) da je za opravljene prevoze izstavila toženi stranki pet računov, (-) da je tožena stranka oddala naročila za prevoze telefonsko, osebno njenemu direktorju, in jih nato potrdila še z elektronskim sporočilom iz naslova

p.s.@gmail.com

, preko katerega je tožena stranka poslovala z njo, (-) da je v elektronskem sporočilu z dne 1. 10. 2010 tožena stranka potrdila dogovorjeno ceno za posamezni prevoz 600,00 EUR + DDV ter valuto 30 dni in (-) da je bila tožena stranka s strani njene delavke N. K. večkrat pozvana k plačilu ter da je ta pri tem vedno dobila odgovor, da bo dolg poravnan v najkrajšem možnem času (četrta točka obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje). Če bi se ta zatrjevana dejstva izkazala za resnična, bi (je) moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožbenemu zahtevku. Tožba je torej bila sklepčna.

V čem naj bi bila podana očitana kršitev 105., 108. in 180. člena ZPP in do katere se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi naj ne bi opredelilo, tožena stranka v pritožbi ni pojasnila. Te določbe urejajo vsebino tožbe (popolnost v procesnem smislu), postopek dopolnitve nepopolne vloge in obvezne sestavine vsake vloge, česar pa tožena stranka v pritožbi ne konkretizira.

Tožena stranka v pritožbi tudi zmotno razloguje, da bi morala tožeča stranka prerekati njen prvi pripravljalni spis z dne 30. 1. 2011 z novo – drugo pripravljalno vlogo, sicer naj bi se štele njene, v njem navedene, trditve za priznane. Na toženi stranki je bila v skladu s 451. členom ZPP dolžnost, da v odgovoru na tožbo navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze. Substancirano je morala prerekati substancirane trditve tožeče stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi – dopolnitvi tožbe. Če obe stranki v vlogah substancirano podajata trditve, izvede sodišče za popolno ugotovitev dejanskega stanja dokazni postopek. Ni pa zakonske dolžnosti tožeče stranke, da na (domnevno) substancirane trditve tožene stranke ponavlja svoje substancirane trditve iz predhodne vloge, oziroma da v vlogi zgolj zapiše, da vztraja pri njih. Takšno početje bi bilo neekonomično. S tem so neutemeljene vse podrobne pritožbene navedbe tožene stranke, katere njene trditve naj bi se štele za priznane, ker jih naj tožeča stranka ne bi substancirano prerekala. Tudi sicer pomenijo te navedbe tožene stranke grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje, kar pa predstavlja pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar v (gospodarskih) sporih majhne vrednosti sodišče druge stopnje takega očitka ne more upoštevati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog.

Neutemeljen je še pritožbeni očitek tožene stranke o protispisnosti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz petnajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v sodbi zapisalo, da ni ugovarjala prejemu računov in da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka zanjo opravila pet prevozov, ona pa za tožečo stranko en prevoz. S tem očitkom tožena stranka prav tako prikrito uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja: (-) da je naročila prevoz blaga pri tožeči stranki (in ga ni plačala) ter (-) da je na podlagi naročila dolžna plačati opravljene prevoze tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in to celo na več materialnopravnih podlagah: Konvenciji o pogodbi o mednarodnem cestnem prevozu blaga – CMR (1. in 4. člen), 8. alineji 3. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu – ZPPCP-1, prvem odstavku 83. člena ZPPCP-ter Obligacijskem zakoniku – OZ (666. člen).

V postopku na prvi stopnji

ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni

dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP

zavrnilo pritožbo tožene stranke

kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje

.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj v njem ni uspela (

prvi

odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP

).

------

Op. št. (1): Prim.: A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ur. l., GV Založba 2005/2006, druga knjiga, stran 129, točka 10.

Op. št. (2): Prim.: sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1837/2005 z dne 6. 6. 2006