VSC sodba Cpg 32/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 993/2012 z dne 12.11.2012 izreklo: “Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 30165/2012 z dne 15.3.2012 se vzdrži v veljavi v 1. in 3.točki izreka, tako da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 2.376,00 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 792,00 EUR od 26.6.2011 dalje do plačila,od zneska 396,00 EUR od 3.10.2011 dalje do plačila, od zneska 396,00 EUR od 28.10.2011 dalje do plačila, od zneska 396,00 EUR od 27.11.2011 dalje do plačila in od zneska 396,00 EUR od 23.2.2012 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 71,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2012 dalje do plačila.”

Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov tega postopka, ki so nastali toženi stranki v roku 15 dni po izdaji odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo v zadevi odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank:-tožeča stranka je po naročilu tožene stranke opravila zanjo več prevozov na relaciji S. (I.) - M. in sicer dne 23.3.2011, 24.3.2011, 28.6.2011, 25.7.2011, 26.7.2011, 24.8.2011, 25.8.2011 21.11.2011 in dne 22.11.2011 ter za opravljene storitve izdala račun št. … v znesku 792,00 EUR (za prevoza z dne 23.3.2011 in 24.3.2011), račun št. ... na znesek 396,00 EUR za prevoz z dne 28.6.2011, račun št. ... v znesku 396,00 EUR za prevoza 25.7.2011 in 26.7.2011, račun št. ... v znesku 396,00 EUR za prevoza dne 24.8.2011 in 25.8.2011in račun št. ... v znesku 396,00 EUR za prevoza z dne 21.11.2011 in 22.11.2011; cena prevoza je bila dogovorjena pred izvedbo prevoza, tožena stranka je blago, ki ga je na podlagi njenega naročila pripeljala tožeča stranka, prevzela, kar potrjujejo s strani tožene stranke potrjeni tovorni listi; tožena stranka je še kot dolžnik (postopek se je pričel s s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine) vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi in trdila, da je predlog za izvršbo v celoti neutemeljen, saj gre za neobstoječo obveznost tožene stranke in da računov, ki jih tožeča stranka navaja kot podlago za vložitev predloga, tožena stranka ni nikoli prejela, zato ji ni jasno, na kaj se ti računi nanašajo, poleg tega pa iz predloga ni razvidna pravna podlaga obveznosti plačila in ne, na podlagi česa so računi izdani; upnik bo moral utemeljiti, za katere storitve točno so bili računi izdani in če so bili izdani skladno z dogovorom med njim in upnikom, ker dolžnik trdi, da storitve, zaračunane v računih niso bile opravljene oziroma niso bile opravljene, kot je bilo dogovorjeno med strankama;

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339.člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458.člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458.člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2. 3. ,6. , 7., 11. 12. in 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350.člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, čeprav je tožena stranka že v ugovoru predlagala dokaz z zaslišanjem tožene stranke, ta dokaz pa je sodišče brez obrazložitve zavrnilo, vendar je ta pritožbeni očitek povsem neutemeljen.

Pritožba poudarja, da je tožena stranka kot dolžnik v izvršilnem postopku podala obrazložen ugovor in sicer tako, da je poudarila, da listin, ki so podlaga za predlog za izvršbo ni nikoli prejela niti ni jasno, na kaj se te listine nanašajo, saj pravna podlaga za obveznost ne obstoji oziroma ni razvidna in zatrjevala je tudi, da storitve, kot so zaračunane v listinah, niso opravljene oziroma niso bile opravljene kot je bilo med strankama dogovorjeno, predlagala je za svoje ugovorne trditve tudi dokaze, in s tem očitno meri nato, da je zmoten dejanski in pravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke v zvezi z obstojem pogodbenega razmerja.

Takšno pritožbeno stališče je zmotno, ker je potrebno razlikovati med obrazloženostjo ugovora v izvršilnem postopku in njegovim učinkom v pravdnem postopku, ki sledi, če izvršilno sodišče šteje ugovor za obrazložen. Učinek ugovora v pravdnem postopku je drugačen, če je ugovor vsebinsko obrazložen ali pa je ugovor obrazložen zato, ker dolžnik v njem zatrjuje negativna dejstva in zanika obstoj obligacijskega razmerja.

Pravna podlaga za odločanje v izvršilnih zadevah je podana v določbah 53. člena. in 61. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V drugem odstavku 53. člena ZIZ je določeno, da mora biti dolžnikov ugovor obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. V primeru, ko dolžnik izpodbija sklep o izvršbi (izdan na podlagi upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine) v celoti, torej tudi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, za presojo obrazloženosti ugovora zadošča, da dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje (v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9. 12. 1999 morajo to biti pravno pomembna dejstva, ki bi v morebitni pravdi, če bi se izkazala za resnična, utegnila privesti do zavrnitve tožbenega zahtevka), in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek 61. člena ZIZ). V tej fazi postopka sodišče prve stopnje zgolj ugotavlja, ali je ugovor dolžnika obrazložen, kar pomeni, da ne presoja resničnosti upnikovih in dolžnikovih zatrjevanih navedb ter ne ocenjuje resničnosti predloženih dokazov. Presoja samo, ali je dolžnik zadostil pogojem iz drugega odstavka 61. člena ZIZ. Kolikor je ugovor dolžnika obrazložen v skladu s citirano določbo ZIZ, sodišče prve stopnje razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in opravljena izvršilna dejanja, ter nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1130/05-10 z dne 11. 1. 2007 in Up-2216/06 z dne 20. 5. 2008).

Pri ocenjevanju kriterijev obrazloženosti ugovora pa je potrebno tudi upoštevati pravila o dokaznem bremenu.

Dolžniku v ugovoru ni treba predlagati dokazov, če v njem zatrjuje negativna dejstva, s katerimi zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, saj je v tem primeru dokazno breme na strani upnika in ne dolžnika (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-854/05-14 z dne 7. 2. 2007).

Za slednjo situacijo po stališču pritožbenega sodišča gre pri ugovoru tožene stranke, saj je v njem tožena stranka kot dolžnik zatrjevala zgolj negativna dejstva, kar je glede na zgoraj navedeno zadoščalo, da je štel ugovor zoper sklep o izvršbi za obrazložen in da je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in opravljena izvršilna dejanja, ter odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

Tožeča stranka je tožbo dopolnila s svojo pripravljalno vlogo z dne 25.9.2012 in pritožba ne izpodbija dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje (5.točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je sodišče

pooblaščencu tožene stranke dne 4.10.2012 vročilo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 25.9.2012, kot izhaja iz povratnice pripete k listovni številki 26 spisa in da je skupaj z vlogo bil toženi stranki vročen tudi sklep, s katerim je bila tožena stranka pozvana, da naj v roku 8 dni od vročitve odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi in predloži dokaze, sicer sodišče dejstev in dokazov, navedenih v vlogi, ki bo vročena po poteku postavljenega roka, ne bo upoštevalo in da tožena stranka v predpisanem 8 roku na vlogo ni odgovorila.

V takšni procesni situaciji je potrebno ugotoviti ali je tožeča stranka v svoji vlogi podala takšne trditve, s katerimi je zgolj odgovarjala na trditve tožene stranke iz ugovora na sklep o izvršbi ali pa je podala trditve, o katerih se bi tožena stranka morala izjasniti, da se ne bi štelo, da jih priznava v smislu 214.člena ZPP.

Ker je tožena stranka v ugovoru zatrjevala zgolj negativna dejstva na ravni pavšalnosti, s tem ko je navajala, da listin, ki so podlaga za vložitev predloga za izvršbo ni nikoli prejela niti ni jasno, na kaj se te listine nanašajo, saj pravna podlaga za obveznost ne obstoji oziroma ni razvidna in ko je zatrjevala tudi, da storitve, kot so zaračunane v listinah, niso opravljene oziroma niso bile opravljene kot je bilo med strankama dogovorjeno, bi morala konkretno prerekati trditve tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge, da se te trditve ne bi štele za priznane.

Z navedbami v svoji pripravljalni vlogi je tožeča stranka pojasnila svoje pravno razmerje s toženo stranko in ga tudi dokazovala in da bi tožena stranka prestopila mejo pavšalnosti navedb iz ugovora, bi morala na trditve tožeče stranke odgovoriti s svojimi konkretnimi navedbami, česar pa ni storila.

Ko tožena stranka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile zgolj na nivoju pavšalnosti in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da se zato, ker se tožena stranka o trditvah tožeče stranke ni izrekla, jih ni zanikala, štejejo navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe za priznane, saj velja, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana oziroma nesporna (drugi odstavek 214.člena ZPP), kar še toliko bolj velja, če se na trditve tožeče stranke sploh ne odzove.

Pritožbeno sodišče ob takšnih pravilnih materialno pravnih zaključkih sodišča prve stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje bilo dolžno v zadevi odločiti brez razpisa naroka, saj je določba prvega odstavka 454.člena ZPP povsem jasna in glasi: “Če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, „ter sodišču prve stopnje ob zakonsko izpolnjenih pogojih ne daje možnosti izbire glede razpisa naroka. O zadevi mora odločiti brez naroka in to je specialna ureditev v postopku v sporih majhne vrednosti (1).

Ko pa sodišče odloča brez naroka, ker je dejansko stanje nesporno, je seveda logična posledica, da se dokazi ne izvajajo, ker štejejo navedbe tožeče stranke za nesporne ter dokazane in tako je pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.točki drugega odstavka 339.člena ZPP povsem neutemeljen.

Sodišču prve stopnje pa sploh ni bilo potrebno podrobno obrazložiti, zakaj dokazov ni izvajalo, ker je že s tem, ko je pravilno navedlo, da je dejansko stanje med strankama nesporno in da se nesporne trditve štejejo za dokazane, pojasnilo, da dokazov sploh ni potrebno izvajati in izpodbijana sodba tako ni obremenjena z očitano kršitvijo po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, kot zmotno očita pritožba.

Kot neutemeljen se pokaže tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, da toženi stranki ni bila dana možnost polne izjasnitve v postopku, saj ji je bila ta dana s tem, ko je bila pozvana k odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 25.9.2012, ker pa nanjo ni odgovorila, se je ob vsem že pojasnjenem, dejansko stanje med strankama štelo kot nesporno in razjasnjeno ter se dejansko stanje ni več ugotavljalo na podlagi izvajanja dokazov.

Preizkus po uradni dolžnosti, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339.člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Ob nespornih trditvah tožeče stranke, da je tožeča stranka za toženo stranko na podlagi njenih naročil opravila prevoze blaga na relaciji S. (.)-M. za ceno prevoza v znesku 330,00 EUR, povečano za DDV za vsak prevoz in da so vsi prevozi bili opravljeni kot to izhaja iz voznih listov (CMR), ki so tudi potrjeni po toženi stranki in blago prevzeto in da je skupaj prevoznina po vtoževanih računih 2.376,00 EUR, ki je tožena stranka še ni plačala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je med pravdnima strankama sklenjena prevozna pogodba na podlagi Konvencije o pogodbi o mednarodnem prevozu blaga (CMR) v zvezi z Zakonom o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1) in skladno z določbo 666. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in po kateri mora prevoznik opraviti prevoz blaga, pošiljatelj, naročnik prevoza pa je dolžan plačati prevoznino in ker tožena stranka prevoznine ni plačala, je zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti računov do plačila (299. in 378.člen OZ).

Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350.člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353.člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165.člena ZPP).

----

Op. št. (1): primerjaj N. Betteto, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3.knjiga, GV Založba, 2009, stran 721