VSC sodba Cpg 216/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Tožeča stranka in prvotožena stranka nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 1826/2009 z dne 24.3.2011 izreklo:Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:„ Toženi stranki D. K. in Z. T. d.d.L., OE C., sta dolžni v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje na TRR pooblaščenke tožnice odvetnice S. F. G., ki ga ima pri Novi ... d.d. št.... nakazati naslednje zneske:-glavnico v višini 25.178,94 EUR-zakonite zamudne obresti od zneska 6,0033.882,00 SIT od 13.6.1997 do 31.12.2006-zakonite zamudne obresti od zneska 25.178,94 EUR od 1.1.2007 do plačila-priglašene in priznane pravdne stroške, da ne bo izvršbe.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvo toženi stranki pravdne stroške v znesku 385,20 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti za čas od poteka prostovoljnega roka za plačilo pa do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je vložila po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

V pritožbi pooblaščenka poudarja, da se ne more strinjati z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja terjatve, ker da tožba, vložena 29.12.2006 ni pretrgala teka zastaralnega roka glede vtoževane terjatve, saj je tožeča stranka prvo dejanje v pravdi storila šele 27.10.2009 oziroma 2.11.2009.

Pritožba pojasnjuje, da je tožbo vložila N. P. dne 22.12.2006 zaradi plačila odškodnine zoper obe toženi stranki in ker je tožeča stranka zvedela za nastanek škode najprej v septembru 2006, je tožba vložena 22.12.2006 vložena pravočasno, znotraj roka za zastaranje odškodninskih terjatev po 352. členu OZ.

Pritožba pove, da se je s pripravljalno vlogo z dne 26.10.2009 in 30.10.2009 N. P. kot tožeči stranki pridružila tudi sedaj tožeča stranka in ob upoštevanju 191. člena ZPP je sedaj tožeča stranka v pravdo vstopila pravočasno, saj ta določba pravi , da se lahko do konca glavne obravnave tožniku pridruži nov tožnik oziroma se tožba razširi na novega toženca in da mora tožnik pravdo prevzeti v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Tako je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka tožbo vložila prepozno zmotno in materialno pravo napačno uporabljeno.

Pritožba se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je kazensko sodišče na pravdo napotilo N. P., da pa je nesporno, da gre pri terjatvi, ki je bila predmet premoženjsko pravnega zahtevka za terjatev sedaj tožeče stranke.

Pritožba meni, da je napačen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila v pooblastilnem razmerju s prvotoženo stranko, pooblastila res ni bilo, toda N. P. je bila prepričana, da je prvo tožena stranka prevzela zastopanje tudi za tožečo stranko.

Pritožba še ponovno izpostavlja, da je po sklepu Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. K 159/2004 z dne 25.11.2004, ki ga je prvo tožena stranka prejela 1.12.2004, bilo potrebno tožbo za uveljavitev premoženjsko pravnega zahtevka vložiti do 1.3.2005, ko se je iztekel tri mesečni zastaralni rok in se je tri letni zastaralni tok za vložitev tožbe zoper toženo stranko iztekel 1.3.2008, tožeča stranka pa je tožbo vložila 22.12.2006, ki je prispela na sodišče zaradi praznikov 29.12.2006. Petletni zastaralni rok pa se je iztekel 1.3.2010 in ker je tožeča stranka v pravdo vstopila 30.10.2009 je to storila pravočasno v okviru tega petletnega absolutnega zastaralnega roka.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Prvo tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita.

Prvo tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank:- tožeča stranka se je kot novotožeča stranka z vlogo z dne 2.11.2009, vloženo v pravdnem postopku P 1296/2006, pridružila prvotno tožeči stranki N. P., ki je hkrati zakonita zastopnica tožeče stranke, v tej pravdi in v kateri je vtoževan odškodninski zahtevek zoper prvo toženo stranko kot odvetnika, ki naj bi ji z opustitvijo svojih obveznosti povzročil vtoževano škodo in zoper drugo toženo stranko, pri kateri ima prvo tožena stranka zavarovano svojo odgovornost, tožba je bila vložena 29.12.2006; odškodninski zahtevek je tožeča stranka vložila zato, ker je tožeča stranka imela pooblastilo za zastopanje N. P. v kazenskem postopku zoper obtoženca, ki naj bi s svojim ravnanjem povzročila škodo tožeči stranki v vtoževani višini; prvo tožena stranka je sklep Okrajnega sodišča, da se prvotno tožeča stranka s premoženjsko pravnim zahtevkom napoti na pravdo, prejela glede tega obtoženca dne 26.8.2003 in bi tožbo odvetnik moral vložiti najkasneje 26.11.2003; glede drugega obtoženca pa je prvo toženi stranki napotitveni sklep Okrajnega sodišča vročen 1.12.2004 in bi moral tožbo za uveljavitev premoženjske škode vložiti 1.3.2005, vendar nič od tega prvo tožena stranka ni storila, s tem pa je povzročila vtoževano škodo; obe toženi stranki sta ugovarjali zastaranje terjatve, prvo tožena stranka pa tudi, da sploh ni bila v mandatnem razmerju s tožečo stranko, ki ji ni nikoli dala pooblastila z zastopanje, temveč je bila v mandatnem razmerju le s prvotno tožečo stranko- fizično osebo;

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen zaradi zastaranja terjatve v posledici prepozno vložene tožbe, toda pritožbeno sodišče glede na dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, ugotavlja, da je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Za presojo ali je v obravnavni zadevi odškodninska terjatev zastarala so odločilna naslednja dejstva: -tožbo je vložila najprej N. P. kot fizična oseba (in ki je tudi zakonita zastopnica sedaj tožeče stranke) in sicer dne 29.12.2006; prvotna tožnica je najkasneje 16.9.2006 izvedela, da prvo tožena stranka ni vložila tožbe za uveljavitev premoženjsko pravnega zahtevka zoper povzročitelja oškodovanja in tedaj ji je bila znana višina odškodovanja (sama v tožbi zatrjuje, da je to enako premoženjsko pravnemu zahtevku, s katerim je bila prvo tožeča stranka napotena na pravdo) in tudi povzročitelj škode; šele med pravdo, z vlogo z dne 27.10.2009 pa se je pravdi pridružila sedaj tožeča stranka.

Takšna procesna situacija, ko se med pravdo tožeči stranki pridruži nova tožeča stranka, ustvari procesni institut sosporništva po 191. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer procesno dosledno pride do naknadnega sosporništva, za razliko od začetnega, kjer je že ob vložitvi tožbe več tožečih strank ali več toženih strank. Tožeča stranka se je postopku, ki se je začel 29.12.2006 pridružila z vlogo z dne 27.10.2009 in sicer kot formalni sospornik po 2. točki prvega odstavka 191.člena ZPP, do katerega pride v primeru, če je predmet spora zahtevek ali obveznost iste vrste, ki se opira na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago in velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca.

Pri naknadnem sosporništvu, ki lahko nastane do konca glavne obravnave, se nova tožeča stranka pridruži prvotno tožeči stranki, ne da bi zato bila potrebna privolitev te slednje niti ni potrebna privolitev tožene stranke. Nova tožeča stranka sprejeme pravdo v stanju, v katerem stopi vanjo, vendar pa je pomembno ali ima tožena stranka, ki se naknadnemu sosporništvu na aktivni strani ne more upirati, sploh kakšne ugovore zoper novo tožečo stranko, ki so vezani izključno nanjo in bi utegnili odločilno vplivati na položaj tožene stranke v takšni pravdi in na presojo sodišča glede utemeljenosti tožbenega zahtevka novo tožeče stranke. Nedvomno ji je priznati nekatere materialnopravne ugovore in takšen ugovor je tudi ugovor zastaranja vtoževane terjatve(1).

Pritožba tako zmotno meni, da tožena stranka ob naknadnem aktivnem sospornišvu nima nobenih materialnopravnih ugovor zoper pridruženega tožnika, pri čemer tudi spregleda, da je po 195. členu ZPP vsak sospornik v pravdi samostojna stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Navedeno za sporno zadevo pomeni, da se tožba sedaj tožeče stranke, ki se je pravdi pridružila naknadno, šteje kot samostojna tožba in da tožba, s katero se je začela pravda, ne varuje materialno pravnih rokov novemu tožniku in da ima tožena stranka zoper njo tudi materialno pravne ugovore.

Ko je temu tako, pa pritožbeno sodišče, ob pritožbeno nespornih ugotovitvah, da se je sedaj tožeča stranka pridružila v pravdi prvotno tožeči stranki 27.10.2009, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, je ugodilo materialno pravnemu ugovoru zastaranja odškodninske terjatve, kot sta ga podali toženi stranki.

Tožeča stranka v tej pravdi se je tožbi pridružila 27.10.2009 in ta dan se šteje kot dan vložitve njene tožbe zoper toženi stranki. Vtožuje se odškodninska terjatev, ker naj bi jo prvo tožena stranka kot odvetnik povzročila tožeči stranki s svojim malomarnim ravnanjem, ko je opustila vložitev tožbe na povračilo premoženjsko pravne škode zoper domnevna povzročitelja te škode. Tožeča stranka je, kar ni pritožbeno sporno, za škodo in povzročitelja škode (prvo tožena stranka) izvedela najkasneje 16.9 2006 in tedaj je začel teči triletni zastaralni rok za njeno odškodninsko terjatev skladno s 352. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se je iztekel 16.9. 2009 in najkasneje ta dan bi morala tožeča stranka vložiti tožbo (pridružiti se kot naknadni sospornik) prvotno tožeči stranki, da bi bila pravočasna in da bi se pretrgalo zastaranje vtoževane terjatve(365.člen OZ). V istem roku, kot zastara odškodninska terjatev do prvo tožene stranke, zastara tudi neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici (peti odstavek 357. člena OZ).

Pritožbene trditve v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava se ob prej navedenem pokažejo kot neutemeljene, pritožba pa očitno noče razlikovati med relativnim (subjektivnim) zastaralnim rokom pri odškodninskih terjatvah in absolutnim (objektivnim) zastaralnim rokom. Subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člena OZ) je triletni in odškodninska terjatev zastara v treh letih od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Objektivni zastaralni rok pa je pet let (drugi odstavek 352. člena OZ) in odškodninska terjatev zastara v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala. Na objektivni zastaralni rok pa se sme oškodovanec sklicevati le, če znotraj triletnega relativnega roka ni izvedel za škodo ali ni zvedel za tistega, ki jo je povzročil, za takšno situacijo pa pri tožeči stranki ne gre, zato so pritožbene navedbe o pravočasno vloženi tožbi znotraj petletnega roka pritožbeno neupoštevne.

Pritožba je po mnenju pritožbenega sodišča tudi neutemeljena, ko očita sodišču prve stopnje zmotni dejanski zaključek, da med tožečo stranko in prvo toženo stranko ni nastalo mandatno-pooblastilno razmerje, saj tudi pritožba ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala, da bi tožeča stranka dala pooblastilo prvo toženi stranki, ker so pritožbene navedbe, da je prvo tožena stranka, s tem, ko je z dopisom z dne 12.9.2003 sporočila, da bo vložila tožbo za oškodovanca, sedaj tožečo stranko, dejansko vzpostavila pooblastilno razmerje s tožečo stranko, pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče ne sme obravnavati, saj tožeča stranka ne pove, zakaj teh navedb ni mogla podati do konca naroka pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP),ob tem, ko je prvo tožena stranka ves čas trdila, da je oškodovanec prav sedaj tožeča stranka in da z njo ni imela pooblastilnega razmerja. S tem pa posledično ni uspela izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da gre pri vtoževani odškodninski terjatvi za neposlovno škodo.

Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi zastaranja vtoževane odškodninske terjatve.

Pritožba izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339.člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti ( morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile, izpodbijana sodba pa ima razloge o vseh za presojo odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

Tožeča stranka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala izreka izpodbijane sodbe o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa tudi ni prispeval k razjasnitvi stvari ali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi prvo tožena stranka sama nositi stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

-----

Op. št. (1): glej Nina Betteto, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005-2006, stran 243, 251.