VSRS Sodba I Ips 37632/2011-47

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Zakona o kazenskem postopku (2. točka izreka) in glede odločbe o kazenski sankciji v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Tolminu je H. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno kazen 2 meseca zapora in preizkusno dobo 1 leto. Višje sodišče v Kopru je obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotnih ugotovitev v postopku in kršenja 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), 6., 13. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 14. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je sodišče opravilo drugi narok za glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti in na tem naroku zaslišalo pričo Z. V. Sodišče je sodbo izreklo, ne da bi obdolženca seznanilo z lažnivo izpovedbo te priče in mu ni dalo možnosti dokazovanja, da priča podaja lažne izjave. Če mu ne bi bila odvzeta ustavna pravica, bi lahko sodišču predlagal, da preveri verodostojnost priče in resničnost njenih izjav.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo dejansko stanje in ugotovilo, da je obdolženi izpolnil vse zakonite znake obeh očitanih kaznivih dejanj. Na dejanske okoliščine se ne more sklicevati, ker gre za uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe, saj se je obdolženi s sojenjem v nenavzočnosti strinjal.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 22. 6. 2013.

B.

5V pretežnem delu zahteve vložnik navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo njegov namen raznašati nekaj, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebne tožilke; da je šlo za stisko in nujnost preprečitve diskriminatornega odnosa do invalidke in njene družine; da ni napisal dopisa, temveč peticijo; da niso bili izvedeni vsi potrebni dokazi; da Z. V. pozna zelo slabo; da sodišči zmotno sledita lažni izpovedbi priče; da so bili uporabljeni izrazi za opis nesprejemljivega dogajanja, kar še ne more biti žalitev; da sta sodišči sledili prirejenim resnicam zasebne tožilke, čeprav je bilo predočeno listinsko gradivo, ki dokazuje netočnosti in nepravilnosti njenih navedb; da sodišče ni pravilno ugotovilo in ovrednotilo vseh okoliščin, ki vplivajo na izrek sodbe; ter obsežno opisuje spor, ki je med njim in zasebno tožilko nastal ob rekonstrukciji komunalne infrastrukture v vasi Z. S temi navedbami vložnik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče tudi ni presojalo navedb, ki se ne nanašajo na konkretni kazenski postopek.

6Vložnik v laičnem jeziku uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da je pritožbeno sodišče zmotno ugotovilo, da ni ustrezno in z razlogom opravičil svoj izostanek z drugega naroka za glavno obravnavo. Pred narokom je poklical sodnika in mu povedal, da je v bolnišnici, kjer s partnerko čakata na nujni operativni poseg, zato se obravnave ne bo mogel udeležiti. Sodnik ga je nato poklical nazaj in vprašal, ali bi nasprotoval, da v izogib izgubi časa opravijo narok brez njegove navzočnosti. Pristal je, ker mu sodnik ni pojasnil, da se s tem odpoveduje možnosti postavljanja vprašanj pričam, in se ni zavestno odpovedal pravici do soočenja z obremenilno (vložnik uporablja izraz lažnivo) pričo.

7Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu (prvi odstavek 160. člena KZ-1). Po določbi četrtega odstavka tega člena se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve, ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Dokazno breme leži na obdolžencu, ki mora z dokaznimi sredstvi, ki so mu na voljo, dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil in da je bil pri tem v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Če je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost trditve, potem ni mogoče pripisati njegovi zavesti, da je drugega (zasebno tožilko) po krivici dolžil nečesa, kar je zanjo nečastno.

8Obdolženi M., ki se je v postopku zagovarjal sam, je v zagovoru navajal, da mu je sosed Z. V. povedal, da zasebna tožilka izvaja hude pritiske na Krajevno skupnost Z. z namenom, da se izvede podpisovanje peticije s ciljem izgona družine obdolženca. Na prvem naroku za glavno obravnavo je obdolženi predlagal zaslišanje te priče, čemur je sodišče ugodilo in zaradi izvedbe dokazov preložilo glavno obravnavo na 4. 9. 2012. Na predlog pooblaščenca zasebne tožilke je sodišče razpisani narok preložilo na 13. 9. 2012. Iz uradnega zaznamka sodnika z dne 13. 9. 2012 (list. št. 29) izhaja, da je obdolženi tega dne pred obravnavo poklical in povedal, da je peljal ženo urgentno v bolnišnico, kjer čaka na operativni poseg, on pa je pri njej, zato se glavne obravnave ne more udeležiti. Predlagal je, da se obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti, saj je že vse povedal o zadevi in želi, da bi se ta čimprej zaključila. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 9. 2012 izhaja ugotovitev sodišča, da je obdolženi, ki je bil pravilno vabljen, svoj izostanek opravičil.(1) Sodišče je sklenilo, da se narok opravi v obdolženčevi nenavzočnosti ter zaslišalo priči D. S. in Z. V., prebralo listinsko dokumentacijo, zaključilo dokazni postopek in izdalo obsodilno sodbo. Dan po zaključeni obravnavi je sodišče obdolžencu poslalo prepis izreka sodbe in ga poučilo o pravici do pritožbe, ki jo mora napovedati v osmih dneh od prejema pouka.

9V izpodbijani pravnomočni sodbi je sodišče presodilo, da obdolžencu t. im. dokaz resnice ni uspel. Priča Z. V., ki ga je predlagal obdolženi, ni potrdil zagovora, temveč je ob zaslišanju v obdolženčevi nenavzočnosti izpovedal, da ne drži trditev obdolženca, da je zasebna tožilka kakorkoli pritiskala na Krajevno skupnost ali njeno predsednico glede tega, da bi obdolženega morali izgnati. Tega mu nikoli ni rekel in je vse zraslo v obdolženčevi glavi. Če je res mislil, da mu je to dejal, kar je rekel, bi ga lahko o tem povprašal, preden je vložil svojo vlogo. O tem, da bi mu kdaj dejal, naj bo previden, ker mu je predsednica Krajevne skupnosti povedala, da se zbirajo podpisi zoper njega, priča ne ve ničesar. Vse, kar lahko potrdi je, da je V. V. zbirala podpise zaradi pokrovov na cestišču, kar je bilo slabo narejeno in je bilo potrebno popraviti. Pravnomočna sodba še ugotavlja, da se obdolženi o zbiranju podpisov ni nikoli pozanimal in ni nikoli povprašal na krajevni skupnosti ali pri drugih vaščanih.

10V skladu z določbo prvega odstavka 442. člena ZKP se lahko opravi glavna obravnava v obdolženčevi nenavzočnosti, če je bil obdolženi v redu vabljen, pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in je bil že zaslišan. Ni sporno, da je bil obdolženi na obravnavo v redu vabljen. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z navedbami višjega sodišča sprejelo obdolženčevo opravičilo (zapisnik z dne 13. 9. 2012), ter ob presoji, da njegova navzočnost ni nujna, opravilo glavno obravnavo ter zaslišalo vabljene priče, s čimer se je obdolženi strinjal (uradni zaznamek z dne 13. 9. 2012, list. št. 29). Pritrditi je ugotovitvi višjega sodišča (točka 10 obrazložitve), da je obdolženi vedel, da bo na tem naroku za glavno obravnavo zaslišan Z. V. in da se je s tem zavestno odrekel pravici postavljati vprašanja priči, ki jo je sam predlagal. Ni pa mogoče pritrditi stališču, da se je s tem odpovedal tudi pravici do soočenja z obremenilno pričo. Obdolženi je namreč svoj pristanek dal ob pričakovanju, da bo priča, ki jo je sam predlagal, izpovedala v njegovo korist in potrdila njegov zagovor (s tem namenom jo je predlagal). Ni mogel pričakovati, da bo priča postala eden ključnih obremenilnih dokazov zoper njega glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Zato tudi njegovega pristanka na sojenje v nenavzočnosti ni mogoče razširiti na odpoved pravici do soočenja z obremenilno pričo.

11Sodišče je na začetku naroka 13. 9. 2012 utemeljeno sklenilo, da obdolženčeva navzočnost ni nujna. V trenutku, ko je priča, ki jo je obdolženi predlagal, izpovedala njemu v škodo in s tem postala obremenilna priča, pa sklep o tem, da obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, več ni utemeljen. To je bilo pomembno novo dejstvo v postopku (oziroma nov dokaz zoper obdolženca), s katerim obdolženec ni bil seznanjen pred izrekom sodbe in na katerega je sodišče oprlo sodbo glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena ZKP (strani 17 do 19 sodbe sodišča prve stopnje).

12V skladu z načelom poštenosti postopka, ki izhaja iz vrste pravic v kazenskem postopku, predvsem tistih, ki zadevajo pravico do obrambe, mora sodišče, ob popolni enakopravnosti strank postopka, obdolžencu zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče, tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen ter da mu je med drugim omogočeno, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Ta pravica je izrecno določena v točki d tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki se skladno z 8. členom URS uporablja neposredno. Po ustaljeni sodni praksi gre v primerih, ko obdolženec v postopku ni niti enkrat mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, za kršitev temeljne človekove pravice do zaslišanja obremenilne priče (točka d tretjega odstavka 6. člena EKČP) kot enega od jamstev poštenega sodnega postopka.

13Pravica do soočenja z obremenilnim dokazom obdolžencu zagotavlja, da preverja in izpodbija verodostojnost avtorja in njegove izjave, da mu neposredno postavlja vprašanja in da komentira njegove izjave. V konkretnem primeru je za uresničevanje te pravice bistveno, da sodišče obdolženca seznani z obremenilnim dokazom in mu da možnost izjaviti se o njem ter mu na njegov predlog omogoči neposredno zaslišanje te priče.

C.

14Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi 426. člena ZKP razveljavilo izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15Obsojencu je bila za obe kaznivi dejanji izrečena pogojna obsodba, zato je bilo potrebno v celoti razveljaviti tudi odločbo o kazenski sankciji.

----

Op. št. (1): Iz ambulantnega izvida, ki ga je sodišče prejelo 17. 9. 2012, je razvidno, da je obdolženi 13. 9. 2012 spremljal partnerko, pri kateri je bil tega dne opravljen operativni poseg.