VSRS Sodba I Ips 44681/2011-61

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni F. C. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Lenartu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega F. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti, naložilo mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), plačilo sodne takse ter plačilo potrebnih stroškov in nagrade pooblaščenca oškodovanke. Sodišče je oškodovanko z njenim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter kršitve ustavnih pravic. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo Višjega sodišča v Mariboru I K 44681/2011 (pravilno IV Kp 44681/2011) z dne 13. 6. 2013, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu I K 44681/2011 z dne 30. 10. 2012, spremeni in izda oprostilno sodbo, ali pa „citirano sodbo navedenega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ali druge stopnje v novo sojenje in odločitev“.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da vložnik v zahtevi uveljavlja izključno nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter da se je sodišče opredelilo do zavrnitve dokaznih predlogov. Zato vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki v izjavi podaja svoje videnje obravnavanega dogodka, in njegovemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil.

B.

5Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma poudarja(1), da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

6Prav tako je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah(2) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

7Vložnikovih neobrazloženih trditev, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi kršilo kazenski zakon, ker obsojenčevo ravnanje ni kaznivo dejanje, in ni ugotovilo okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, Vrhovno sodišče ni moglo presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Iz nadaljnjih vložnikovih navedb, da se sodišče ni v celoti opredelilo do izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je obsojenec oškodovanko verjetno le grobo odrinil, če naj bi jo držal za lase in jo istočasno udaril, pa ta udarec ni bil posebno močan, ker ob tem ni zamahnil, zaradi česar po vložnikovem stališču ni podan obsojenčev naklep, je razvidno, da vložnik pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Enak, za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je ocena sodišča druge stopnje o dopolnjenem izvedenskem mnenju očitno pavšalna in nejasna; da je izvedenec opisal grob odriv, ne pa direktnega udarca; da izvedenčeve ugotovitve kažejo na to, da je imel obsojenec zgolj namen oddaljiti oškodovanko od sebe z grobim odrinjenjem; da je sodišče v zvezi z izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo zaradi kršitve zakona oziroma pravil postopka zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje; da je ocena sodišča o zadostni stopnji zavrnitve dokaznih predlogov obrambe neprepričljiva; ter da je sodišče sodbo oprlo le na izjave prič, ki v kritičnem času niti niso bile prisotne v baru. Zato Vrhovno sodišče takih vložnikovih navedb ni presojalo.

9Nadalje vložnik navaja, da sodišče ni argumentirano obrazložilo, zakaj ni sprejelo določenih relevantnih dokaznih predlogov obrambe, zaradi česar je nejasna tudi drugačna ocena višjega sodišča. Ob tem se vložnik sklicuje na del obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-486/03 z dne 9. 7. 2004. Po vložnikovem stališču sodišče druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe ni opravilo testa razumnosti, čeprav je v pritožbi jasno in argumentirano pojasnil, katera in kakšna dejstva bi bilo treba ugotoviti in raziskati med postopkom. S tem v zvezi vložnik izpostavlja pričo K. R., ki je bil kritičnega dne v lokalu skupaj z obsojencem in bi lahko izpovedal o pravno relevantnih dejstvih, to je o oškodovankini poškodbi.

10V nasprotju z zahtevo prvega odstavka 424. člena ZKP vložnik ne obrazloži, kdaj je obramba podala dokazni predlog za zaslišanje priče K. R. in s čim je tak predlog utemeljila. Iz podatkov v spisu je sicer razvidno, da je obsojenec v ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu I K 44681/2011 z dne 28. 9. 2011 v zvezi s pričami navedel „Si lahko mislite da priča K. A. sploh nikoli ni bil zaslišan glede policaja iz Lenarta“ ter „No saj te poklicali priče pa vam bodo povedale“, česar glede na kriterije, navedene v točki 6 te sodbe, ni mogoče šteti za določen in popoln dokazni predlog. Nadalje je iz podatkov v spisu razvidno, da je sodišče na glavno obravnavo povabilo pričo K. R. (pa tudi A. K.), za katerega je vabilo na zaslišanje 23. 8. 2012 podpisala P. R. K. R. je 25. 9. 2012, ko je bil prvi narok za glavno obravnavo, sodišče obvestil, da zaradi okvare tovornjaka ne more pravočasno priti na sodišče. Na istem naroku je okrožni državni tožilec (med drugim) podal dokazni predlog za zaslišanje K. R., obsojenec je v zvezi z dokaznimi predlogi državnega tožilca izjavil, da se z njimi ne strinja, sodišče pa je sklenilo, da dokaznim predlogom državnega tožilca ugodi. Zato je priči K. R. ponovno poslalo vabilo na glavno obravnavo, ki ga je 1. 10. 2012 prejel pričin sin in podpisal vročilnico. Obsojenec je 25. 10. 2012 na sodišče prve stopnje poslal pisni dokazni predlog za zaslišanje prič D. S. in M. V., ki naj bi izpovedala, da si je oškodovanka sama povzročila poškodbo ustnice. V zvezi z že zaslišanimi pričami je obsojenec v dokaznem predlogu navedel, da so vse priče, ki jih je sodišče povabilo, razen R., brez veljave, ker nobena od njih ni bila takrat prisotna. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo 30. 10. 2012 ugotovilo, da K. R. ni prišel na glavno obravnavo in da svojega izostanka ni opravičil. Na istem naroku za glavno obravnavo je okrožni državni tožilec izjavil, da vztraja pri zaslišanju K. R. Sodišče je ta dokazni predlog ter obsojenčev dokazni predlog za zaslišanje D. S. in M. V. zavrnilo kot nepotrebna, saj njihove izpovedbe ne bi bistveno prispevale k razjasnitvi stvari glede na izveden dokazni postopek, potem ko je sodišče zaslišalo še dodatne priče in pridobilo dopolnitev izvedenskega mnenja.

11Ob povedanem vložnik ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve pravice do obrambe. Sodišče je pričo K. R. dvakrat povabilo na glavno obravnavo, vendar se je ni udeležil, ne obsojenec ne njegov zagovornik pa med postopkom nista podala določnega in popolnega dokaznega predloga za zaslišanje te priče. Dodati je še treba, da je sodišče v zvezi z obsojenčevim zagovorom zaslišalo priči J. P. in M. Ž., ki sta bila v kritičnem času v lokalu skupaj z obsojencem. Ti priči sta potrdili obsojenčev zagovor, vendar njunih izpovedb sodišče ni sprejelo kot verodostojni. Sodišče o istem dejstvu tudi ni dolžno zaslišati vseh možnih prič, zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog državnega tožilca za zaslišanje K. R.

12S trditvami o kršitvi drugega odstavka 3. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje ni ocenilo dopolnitve izvedenskega mnenja, in drugega odstavka 17. člena ZKP, ker sodišče ni pazljivo preizkusilo in ugotovilo dejstev, ki so obsojencu v korist, vložnik ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Izvedenec medicinske stroke je v svojem mnenju in dopolnitvi mnenja kot zelo verjeten način nastanka poškodbe (razpočna rana sluznice spodnje ustnice) navedel udarec s pestjo v predel ust. Izvedenec pa tega udarca ni opredelil kot dovolj močnega, da bi lahko povzročil hudo telesno poškodbo. Zato je izvedenec zaključil, da je obsojenec oškodovanko verjetno grobo odrinil ali tudi ne posebno močno udaril. Vložnik s prikazovanjem, da naj bi obsojenec oškodovanko le odrinil, ob sklicevanju na del izvedenčevih ugotovitev podaja lastno videnje obravnavanega dogodka. Kot rečeno, iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14Ob podatkih o obsojenčevem premoženjskem stanju v prvostopenjski sodbi ter odsotnosti preživninskih obveznosti je Vrhovno sodišče presodilo, da obsojenčevo vzdrževanje zaradi plačila sodne takse ne bo ogroženo. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

----

Op. št. (1): Tako je Vrhovno sodišče obrazložilo že v več sodbah, na primer I Ips 268/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006.

Op. št. (2): Na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih.