VSRS Sodba I Ips 59396/2010-197

I. Zahtevi obsojenih N. P. in A. Ž. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Kopru je obsojena N. P. in A. Ž. spoznalo za kriva:

- N. P., da je v sostorilstvu storil nadaljevani kaznivi dejanji prikrivanja po tretjem in drugem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ in nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi s 25. členom KZ;

- A. Ž. pa, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ.

Obsojencema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu N. P. določilo kazni eno leto zapora in šest mesecev zapora ter nato enotno kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let, obsojenemu A. Ž. pa je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Obsojenemu N. P. je odvzelo protipravno premoženjsko korist v znesku 62.218,33 EUR. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Z isto sodbo je obsojenca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanje listin po prvem odstavku 256. člena v zvezi s 25. členom KZ.

2Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbe zagovornikov obeh obsojencev ter okrožne državne tožilke kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna plačati sodno takso.

3Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenca vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih predlagata, naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da ju oprosti obtožbe.

4Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da sta zahtevi neutemeljeni. Obsojeni N. P. v zahtevi uveljavlja izključno zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. A. Ž. neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča, da so v njegovem ravnanju podani vsi zakoniti znaki nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ, saj je sodišče vse znake tega kaznivega dejanja pravilno ugotovilo. Pravilno je ugotovilo, da gre za intelektualno falsifikacijo, za sestavo in uporabo listine, ki izkazuje poslovne dogodke z lažno vsebino, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo na 58. strani sodbe, sodišče druge stopnje pa je v točki 13. pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča.

5O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se obsojenca nista izjavila.

6Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

7Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

8Obsojeni N. P. z navedbami, da kaznivih dejanj, za katere je bil spoznan za krivega, ni storil, da je verjel, da ne dela nič narobe, da ne drži ugotovitev sodišča, da so bili gradbeni stroji ukradeni, da sam ni sposoben ugotoviti, katere številke šasij strojev so ponarejene, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je vedel, da je s spornimi stroji nekaj narobe, ne uveljavlja kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in se ne strinja, da so odločilna dejstva v izpodbijani sodbi, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, pravilno ugotovljena.

9Enako velja za trditve, v katerih obsojenec izpodbija odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Z navedbami, da sodišče ni želelo sprejeti dejstva, da je najprej kupil eno vozilo ali stroj in da ga je nato prodal, da so to takoj razumeli tudi na davčni upravi, kjer so ugotovili, koliko je dolžan za poplačilo premalo plačanega davka, da ga je sodišče ves čas obravnavalo kot fizično osebo, uporabljalo pa le zakone, ki se nanašajo na delovanje pravnih oseb, ne izpodbija ugotovitev sodišča, da je bil s kaznivim dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega, obogaten, in da ne more nihče obdržati premoženjske koristi, ki jo pridobi s kaznivim dejanje. Da je odločba o odvzemu premoženjske koristi utemeljena, je v sodbi v točki 10. presodilo tudi višje sodišče. Obsojenec odločbe o odvzemu premoženjske koristi ne izpodbija z uveljavljanjem kršitve kazenskega ali procesnega zakona, ampak izraža le nestrinjanje s presojo, da je premoženjsko korist s kaznivim dejanjem prikrivanja pridobil. Zatrjuje, da je odločitev o odvzemu premoženjske koristi v izpodbijani sodbi napačna, ker je sodišče napačno ugotovilo, da je s kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist. Ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je bilo že pojasnjeno, ni dovoljeno uveljavljati.

10Tudi obsojeni A. Ž. v zahtevi ne zatrjuje kršitev kazenskega ali procesnega zakona, ki bi jih lahko Vrhovno sodišče pri presoji njegovih navedb upoštevalo. Nakazuje na procesno kršitev, ki naj bi bila storjena s spremembo obtožbe. Kršitve določno ne pojasni in ne pove, kako naj bi sprememba obtožbe državnega tožilca vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, kar mora vložnik, če uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, določno pojasniti. Ker obsojenec kršitve ne konkretizira, Vrhovno sodišče njegovih navedb ni moglo preizkusiti. Da pa ima državni tožilec na podlagi določbe prvega odstavka 344. člena ZKP možnost spremeniti obtožbo do zaključka obravnave, pa je obsojencu pojasnilo že višje sodišče v točki 12 sodbe. Obsojenec nakazuje tudi na kršitev določbe prvega odstavka 363. člena ZKP, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zakonski rok iz prvega odstavka 363. člena ZKP, ki določa, da mora biti razglašena sodba pisno izdelana v 15 dneh po razglasitvi, če je obtoženec v priporu, v ostalih primerih pa v 30 dneh. Kršitev prvega odstavka 363. člena ZKP je bila sicer storjena, vendar pa obsojenec ne pojasni vpliva kršitve na zakonitost sodne odločbe, zato Vrhovno sodišče njegovih navedb ni moglo obravnavati.

11Obsojenec zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer se sklicuje na Zakon o obligacijskih razmerjih. Kršitve, ki jih obravnava Vrhovno sodišče po določbi 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, se nanašajo na kršitev kazenskega zakona in ne na kršitve zakona s področja civilnega prava. Z navedbami vložnik zahteve ne uveljavlja kršitve, ki jo obravnava Vrhovno sodišče pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenec se v zahtevi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bil pri dejanju, opisanem pod točko II. a, podpis S. U. ponarejen, trdi, da je napačna ugotovitev sodišča, da je bil obsojenec komitent pri komisijski pogodbi pri dejanju, opisanem pod točko II. c, ne strinja se z zaključki sodišča o ugotovljenem subjektivnem odnosu do dejanja, to je o naklepu in z zaključki sodišča, da je s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ. Z navedbami, s katerimi nasprotuje razlogom v pravnomočni sodbi, ne uveljavlja kršitve zakona, ampak se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem ter trdi, da odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče presodilo, da je s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ, niso pravilno ugotovljena. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so z vpisi lažnih komitentov v pogodbe o komisijski prodaji vpisani lažni podatki in da so komisijske pogodbe bile uporabljene pri sklepanju leasing pogodb, pri čemer je obsojenec vedel, da gre za lažne navedbe pogodbenih strank v komisijskih pogodbah ter da so zato podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ. Obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

12Obsojenca zahtevam za varstvo zakonitosti prilagata pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, obsojeni Ž. tudi del pritožbe državne tožilke in odgovor na pritožbo državne tožilke. Gre za listine (vloge in pravna sredstva), ki so bile že presojene v pritožbenem postopku pred sodiščem druge stopnje, zato prilaganje teh listin k zahtevam za varstvo zakonitosti in sklicevanje nanje ni relevantno za presojo navedb v vloženih izrednih pravnih sredstvih.

13Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenih N. P. in A. Ž. zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

14Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.