VSRS Sodba XI Ips 52426/2013-47

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

A.

1

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 52426/2013 z dne 31. 10. 2013 zoper osumljenega M. T. iz razloga po 1. točki prvega odstavka Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila začasni izročitveni pripor. Pripor je bil odrejen na podlagi mednarodne tiralice Interpola Taškent, Uzbekistan, zaradi kaznivega dejanja poneverbe in zlorabe položaja po 167. in 205. členu Kazenskega zakonika Republike Uzbekistan. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Ks 52426/2013 z dne 3. 11. 2013 pritožbi osumljenca in njegovega zagovornika zavrnil.

2

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti osumljenčeva zagovornika.

3Zagovornik G. uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi sklepa navedlo, da osumljenec ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da ima v Republiki Nemčiji dovoljenje za stalno prebivanje, čeprav se viza za neomejeno prebivanje v Republiki Nemčiji nahaja v njegovem potnem listu, ki je priložen spisu. Zagovornik poudarja, da je bila ta viza osumljencu izdana po izdaji tiralice s strani uzbekistanskih organov pregona. Po stališču zagovornika navedena viza potrjuje, da se bo osumljenec vrnil v Nemčijo in ne bo zapustil območja EU ter bo posledično dosegljiv organom pregona v EU. Zagotovitev njegove navzočnosti v postopku izročitve bi zato bilo mogoče doseči že z obljubo, da ne bo zapustil prebivališča (195. člen ZKP).

4S podobnimi razlogi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi zagovornik U. S tem v zvezi uveljavlja tudi kršitev načela materialne resnice (17. člen ZKP), saj bi preiskovalna sodnica morala vizume, ki so odtisnjeni v osumljenčevi potni listini, pogledati po uradni dolžnosti, glede na to, da je osumljenec že ob zaslišanju trdil, da ima v Nemčiji dovoljenje za prebivanje. Sodnica navedenega dokaza ni izvedla, pač pa je navedbe osumljenca in zagovornika, da ima osumljenec dovoljenje za stalno prebivanje, zavrnila z utemeljitvijo, da obramba ni predložila ustreznih dokazov. Tudi ta zagovornik poudarja, da je Republika Nemčija osumljencu izdala dovoljenje za stalno prebivanje po tem, ko je bila v Uzbekistanu izdana tiralica. To pa pomeni, da je morala Nemčija to tiralico upoštevati in se do nje opredeliti, druge države članice EU pa so imele možnost ugovora oziroma zahteve za posebno presojo utemeljenosti prosilca. Po oceni zagovornika bi izvedba navedenega dokaza privedla pod vprašaj, ali je v danih okoliščinah sploh mogoče uporabiti določbo 525. člena ZKP o nujnosti postopka in odreditve pripora za izvedbo izročitvenega postopka. Navaja, da se osumljenec nima kam skriti ali pobegniti razen v izdajateljico vizuma, kjer bivata njegova otroka in visoko noseča partnerka. Znotraj EU pa obstajajo pravila o enotnem nalogu za privedbo in prijetje. Sodišče tudi ni preverjalo, ali je država Uzbekistan sploh podpisnica Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju EKI) in ali je ratificirala Evropsko konvencijo o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), čeprav se brez tega ni mogoče opredeliti o pravnem temelju za pripor in izvedbo izročitvenega postopka po navedenem členu. Zagovornik nadalje trdi, da je sodišče z odreditvijo pripora neutemeljeno poseglo v osumljenčevo pravico do svobode, pravico do družinskega življenja ter pravico otrok do stika s starši. Navaja, da Uzbekistan sistematično krši človekove pravice in predlaga vpogled v več odločb Evropskega sodišča za človekove pravice, s katerimi je sodišče ugotovilo kršitev EKČP zaradi izročitve Uzbekistanu. Zagovornik zahtevi prilaga fotokopije potnih listov osumljenčevih otrok, iz katerih izhaja, da gre za nemška državljana ter zdravstveno dokumentacijo osumljenčeve partnerke, ki naj bi potrjevala njeno nosečnost.

5

Vrhovni državni tožilec

je v odgovoru, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zahtevi ocenil kot neutemeljeni ter predlagal njuno zavrnitev. Po njegovem stališču okoliščina, ali ima osumljenec dovoljenje za prebivanje v Republiki Nemčiji, glede na obstoj tiralice in dejstvo, da je Nemčijo zapustil in je bil prijet v Sloveniji, za odreditev pripora ni odločilna. V postopku odreditve pripora je irelevantno tudi vprašanje, ali je Uzbekistan podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah ter vprašanje glede domnevnih kršitev človekovih pravic v tej državi. Te okoliščine se bodo presojale v nadaljnjem postopku izročitve.

6Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen osumljencu in njegovima zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B.

7

V postopku izročitve tujega državljana se sme pripor praviloma odrediti le, če je država prosilka po diplomatski poti podala formalno popolno prošnjo v skladu s 523. členom ZKP ter je izkazan kateri izmed pripornih razlogov iz 201. člena ZKP. Le izjemoma sme policija tujcu odvzeti prostost, sodišče pa odrediti pripor še preden prispe na sodišče formalna prošnja za izročitev. Gre za t. i. začasni izročitveni pripor, ki ga je dopustno odrediti v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril. Po določbi 525. člena ZKP v takem primeru zadostuje, da država prosilka prošnjo za izročitev poda na kakršenkoli način, mora pa v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti.

8V obravnavanem primeru je bil pripor zoper osumljenca odrejen na podlagi tiralice (rdečega obvestila) Interpola Taškent, Uzbekistan, ki je bila izdana 5. 5. 2004. Iz tiralice izhajajo osebni podatki o osumljencu ter navedba, da naj bi izvršil kaznivo dejanje poneverbe in zlorabe položaja po 167. in 205. členu Kazenskega zakonika Republike Uzbekistan, za katero je zagrožena kazen do 15 let zapora. V tiralici je nadalje navedeno, da je generalni tožilec Republike Uzbekistan K. N. dne 9. 1. 2004 zoper osumljenca izdal priporni nalog. Po

navedbah v tiralici bo izročitev zaprošena po redni poti od katerekoli države, s katero je država prosilka povezana z bilateralnim sporazumom o izročitvi, konvencijo o izročitvi ali kakršnokoli drugo konvencijo, ki vsebuje določbe o izročitvi. Interpol Taškent prosi države, ki rdeče obvestilo Interpola štejejo kot veljavno zaprosilo za začasni pripor, da osumljenca začasno aretirajo.

9Iz navedenega izhaja, da tiralica vsebuje vse podatke, ki se zahtevajo za neformalno prošnjo po 525. členu ZKP. V okviru presoje zakonitosti sklepa o začasnem izročitvenem priporu je bilo potrebno preveriti še, ali je izkazana osumljenčeva begosumnost ter neogibna potrebnost pripora za zagotovitev njegove navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki.

10Iz obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice izhaja, da je osumljenec državljan Republike Uzbekistan ter da uzbekistanskim organom pregona do sedaj ni bil dosegljiv najmanj od januarja 2004, ko je bil zoper njega izdan priporni

nalog. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je osumljenec navedel, da ima stalno bivališče v Nemčiji in da ima tam tudi družino, vendar naj pri sebi ne bi imel nobenega osebnega dokumenta, ki bi te trditve dokazoval. Po navedbah preiskovalne sodnice so policisti ob privedbi osumljenca sodišču izročili zgolj potni listi, ki pa je izdan s strani Republike Uzbekistan. Navedenim zaključkom je pritrdil tudi senat. Na ponovne pritožbene navedbe, da ima osumljenec v Republiki Nemčiji dovoljenje za stalno prebivanje ter da tam živi njegova družina, je senat odgovoril, da obramba v zvezi s tem ni predložila nobenega

dokaza ter da gre zaenkrat le za navajanja obdolženega.

11Pripor predstavlja najintenzivnejši poseg v ustavno pravico do osebne svobode in to še preden je izdana pravnomočna obsodilna sodba, zato mora zaključek o obstoju pripornega razloga temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah. V zvezi s pripornim razlogom begosumnosti je Vrhovno sodišče v zadevi XI Ips 35830/2011 z dne 1. 9. 2011 pojasnilo, da odreditev pripora iz navedenega razloga ne more temeljiti zgolj na ugotovitvi, da gre za tujega državljana, ki pri nas nima prijavljenega stalnega prebivališča. Verjetnost bega namreč ni odvisna od formalnega statusa osumljenca, temveč od njegovih dejanskih vezi s socialnim okoljem, v katerem živi (družina, zaposlitev), vezi s tujim okoljem, njegovega značaja, premoženja in podobnih okoliščin. Tudi izkazana verjetnost, da bo osumljenec zapustil našo državo, sama zase ne pomeni, da je podan razlog za odreditev pripora.(1) Begosumnost je izkazana šele, če se tej okoliščini pridružijo še druge okoliščine, ki kažejo na to, da se bo skrival in s tem državnim organom preprečil, da bi ga izsledili. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali te okoliščine obstojijo ter razumno presoditi, ali je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom izpostavil.(2)

12V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje - v nasprotju z navedenimi izhodišči - na osumljenčevo begosumnost sklepali na podlagi dejstva, da gre za tujega državljana, zoper katerega je bila leta 2004 izdana mednarodna tiralica. Zgoraj navedene osebne okoliščine osumljenca, ki so za presojo begosumnosti ključne, v postopku niso bile preučene. Državni tožilec, ki nosi dokazno breme glede obstoja pripornega razloga,(3) se v predlogu za odreditev pripora ni opredelil do vprašanja, kje ima osumljenec domicil, kakšne so njegove družinske in premoženjske razmere, zakaj se osumljenec sploh nahaja v Republiki Sloveniji in kakšne vezi ima z našo državo. Do teh okoliščin se prav tako ni opredelilo sodišče, čeprav je obramba že ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico, nato pa tudi v pritožbah, navedla, da ima osumljenec v Nemčiji dovoljenje za stalno prebivanje, navedla pa je tudi naslov njegovega stalnega prebivališča in opisala njegove družinske razmere. Iz razlogov izpodbijanih sklepov je sicer moč razbrati, da bi te okoliščine utegnile biti pomembne za presojo begosumnosti, vendar pa naj ne bi bile podkrepljena z nikakršnimi dokazi. Zagovornika utemeljeno opozarjata, da je takšna navedba sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. V potnem listu osumljenca, ki je priložen spisu, je namreč prilepljeno dovoljenje za neomejeno prebivanje v

Republiki Nemčiji, ki je bilo izdano 10. 8. 2006.

13Glede na navedeno bi se sodišče do trditev obrambe, ki se nanašajo na prebivališče osumljenca, moralo vsebinsko opredeliti, saj gre za okoliščine, ki so lahko odločilne tako za obstoj begosumnosti, kot tudi za presojo, ali je nevarnost bega moč odvrniti z milejšim ukrepom. S tem, ko sodišče glede teh okoliščin ni zavzelo meritornega stališča, pač pa je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu zaključilo, da trditve obrambe niso podkrepljene z dokazi, je zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

14

Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevama zagovornikov ugodilo, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe (prvi

odstavek 426. člena ZKP). Glede na takšno odločitev preostalih v zahtevah zatrjevanih kršitev ni presojalo.

----

Op. št. (1): Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013.

Op. št. (2): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-185/95 z dne 24. 10. 1996, tč. 7.

Op. št. (3): Po določbi četrtega odstavka 524. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 202. člena ZKP se sme ekstradicijski pripor odrediti samo na obrazložen predlog državnega tožilca.