VSRS Sodba I Ips 17980/2012-169

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo A. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje posilstva mu je določilo kazen dve leti in tri mesece zapora, za kaznivo dejanje nasilja v družini osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe tri mesece zapora, za kršitev nedotakljivosti stanovanja en mesec zapora ter mu, na podlagi določil prvega odstavka in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora, v katero mu je na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in čas prestan v priporu. Oškodovanki S. K. in D. G. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pot pravde ter obsojenca, na podlagi določila četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega dela postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo obsojeni sam vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma „zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost obeh izpodbijanih sodnih odločb, kršitev določb varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz II. poglavja Ustave Republike Slovenije in kršitev določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.“ Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjen senat.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke je bil obsojeni seznanjen, vendar se o njem ni izjavil.

B.

5Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka, ki so povezane z odrekanjem pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist in hkrati pomenijo kršitev določb Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), kar utemeljuje z navedbami, da se je sodišče prve stopnje, z zavrnitvijo materialnopravno relevantnega dokaznega predloga obrambe za pregled Facebook strani in sporočil oškodovanke ter pregled SMS sporočil, ki jih je ta poslala na GSM telefon obsojenega, z izvedbo katerih bi se dokazalo, da sta bili izpovedbi oškodovanke in njene matere lažni oziroma podani z maščevalnimi nagibi, povsem arbitrarno in pristransko postavilo na stran obtožbe in dokazno oceno oprlo izključno na izpovedi oškodovank, čemur je v točki 14 nenazadnje pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Stališče nižjih sodišč je tako v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS I Ips 437/2007, določili tretje alineje 29. člena Ustave RS in točko d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Stališču pritožbenega sodišča, da obtoženi v pritožbi ni navedel katerih izpovedb prič, ki so izpovedovale v njegovo korist, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ni moč slediti, saj je vendar jasno, da so se pritožbene navedbe nanašale na izpovedi J. K. in S. L. Sodišče prve stopnje je pri odločanju imelo dvojna merila, saj je brez kančka dvoma sledilo izpovedbam oškodovank in njunim prijateljem, izpovedbam prijateljev obsojenega pa ni poklonilo vere. Po stališču vložnika navedeno izkazuje, da je bil postopek voden v nasprotju z načeli fair trial, v posledici česar sta izpodbijani sodbi nezakoniti, protislovni in v nasprotju z določili EKČP.

6Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba, saj je kot razlog za vložitev zahteve, kar sicer ugotavlja tudi vložnik, izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, kar se, kljub temu, da vložnik zatrjuje kršitev procesnih določb, izkaže kot bistveni očitek v obravnavani zahtevi. Sodišče prve stopnje (stališču katerega je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v 7. in 14. točki sodbe), v zvezi s kaznivim dejanjem posilstva, ni sledilo zagovoru obsojenega, ki je navajal, da sta se 4. 4. 2012 z oškodovanko dobila na njeno pobudo in imela prostovoljen spolni odnos, ampak v bistvenih delih vero poklonilo izpovedi oškodovanke, ki je bila potrjena s podatki medicinske dokumentacije in ugotovitvami izvedenca dr. B. (točki 29 in 30 sodbe sodišča prve stopnje), v nebistvenih delih (kar je sicer glede na naravo kaznivega dejanja razumljivo) pa tudi z izpovedjo prič D. G., M. V. in G. K. ter bivšega moža oškodovanke G. J., ki so skladno izpovedovali o posledicah, ki jih je dogodek pustil na duševnem stanju oškodovanke. Sodišče prve stopnje je kritično ocenilo tudi nasprotujoče si navedbe obsojenčevega znanca J. K. in prijatelja S. L., ki je sicer potrdil navedbe obsojenca, da sta se v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, pogovarjala po telefonu, ob upoštevanju, da tekom dokaznega postopka ni bilo moč ugotoviti časa trajanja posilstva, oškodovanka pa je bila tako med kot tudi po dejanju v šoku in se klica ne spominja, poudarilo, da zatrjevani telefonski klic na ugotovitev, da je obsojeni oškodovanko dejansko posilil, ne vpliva. Takšnim zaključkom je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v točkah 6, 7 in 14 sodbe, pri čemer pa ni odveč pripomniti, da so pritožbene navedbe obsojenega v zvezi z zatrjevanim neupoštevanjem izpovedi prič, ki so govorile v njegovo korist, res ostale na povsem pavšalni ravni, pritožbenega sodišča pa tudi ne zavezuje instrukcijska maksima (razen v primeru iz tretjega odstavka 392. člena ZKP), ampak velja v tej fazi odločanja načelo dispozitivnosti, ki vložniku nalaga, da konkretno navede v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazloži s konkretnimi dejstvi (3. točka prvega odstavka 369. člena ZKP). Posplošenih in nekonkretiziranih pritožbenih razlogov namreč ni moč preizkusiti.

7Sicer pa morajo stranke tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje svoje (dokazne) predloge sodišču ustrezno pojasniti in jih utemeljiti, saj sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, ampak le, če stranka materialnopravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in drugih). Iz podatkov spisa na list. št. 281 izhaja, da je obsojenčev zagovornik v zvezi s kaznivim dejanjem posilstva na predobravnavnem naroku predlagal izvedbo dokaza s pregledom SMS sporočil oškodovanke na GSM aparatu obsojenega in korespondenco sporočil na njenem Facebook računu. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, ker obramba ni pojasnila njune materialnopravne relevantnosti, je pravilna in sodišču, ob dejstvu, da obsojeni šele z zahtevo izpostavlja, da bi bila izvedba dokaza relevantna v zvezi s presojo verodostojnosti izpovedi oškodovanke, ni moč očitati, da bi poseglo v obsojenčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist.

8Ne glede na to, da vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni natančno predpisana, zgoraj omenjeno načelo dispozitivnosti tudi v zvezi s tem pravnim sredstvom vložniku nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo konkretne razloge oziroma okoliščine, ki uveljavljeno kršitev zakona opredeljujejo in utemeljujejo (prvi odstavek 424. člena ZKP). Utemeljenosti pavšalno zatrjevanih kršitev, ki jih vložnik v uvodu zahteve le navaja, Vrhovno sodišče zato niti ni moglo preizkusiti (prim. sodbo I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge).

C.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10Vrhovno sodišče je obsojenega na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.