VSRS Sodba I Ips 7667/2011-62

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

A.

1D. L. je bil s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod pogojem, da oškodovani družbi vrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 24.281,99 EUR. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je zagovornica obsojenega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi „kršitve kazenskega zakona“. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Vlagateljica sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do pravnega sredstva, ker je, kljub temu, da je obsojeni takoj na glavni obravnavi napovedal pritožbo, izdalo sodbo brez obrazložitve, ki pa je postala pravnomočna še preden je bila vročena njegovi zagovornici.

6Po določilu 25. člena Ustave Republike Slovenije je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč, s katerimi le-to odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do pritožbe zoper sodbo je torej glede na njen pomen ustavna pravica, prav zato pa mora biti upravičencem do pritožbe zagotovljeno, da je ta pravica dejanska in učinkovita. To je lahko doseženo le, če je upravičenec do pritožbe v konkretnem primeru seznanjen z vsebino pravice, načinom njenega izvrševanja in s posledicami, če bi opustil dejanje, ki je pogoj oziroma procesna predpostavka za izvrševanje te pravice. Pouk o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, ki ga sodnik poda po razglasitvi sodbe, mora biti glede bistvene vsebine v celoti vpisan v zapisnik o glavni obravnavi, in sicer mora obsegati vse, kar je določeno v prvem in drugem odstavku 368. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) – to je dolžnost napovedi pritožbe (1), rok, v katerem je treba pritožbo napovedati (2), ter tudi posledice, če pritožba na določen način in v določenem roku ne bo napovedana (3). Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je bil obdolženi poučen na opisani način.

7Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina, tako da velja domneva, da je tisto, kar je v njem zapisano, točno. Gre sicer za domnevo, ki jo je mogoče ovreči (presumptiones iuris tantum), vendar z izpodbijanjem procesno relevantnih dejstev v okviru tega izrednega pravnega sredstva tega ni mogoče storiti. Iz zapisnika o poteku glavne obravnave ne izhaja, da bi po podanem pravnem pouku obsojeni napovedal pritožbo in tudi iz napadene pravnomočne sodbe je razvidno, da je tudi v zakonsko predpisanem roku ni. Z navedbami v zahtevi, da je obsojenec napovedal pritožbo po razglasitvi sodbe, preden je odšel iz sodne dvorane, vendar da je sodnica ni zabeležila v zapisniku o glavni obravnavi, vlagateljica izpodbija glede obstoja tega procesno relevantnega dejstva ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8Zapisnik o glavni obravnavi je tudi dokaz o njenem poteku in med drugim dokazuje tudi, kdo je bil navzoč pri razglasitvi sodbe in komu je bil dan pravni pouk o pravici do pritožbe ter dolžnosti napovedi pritožbe (prvi odstavek 362. člena ZKP). V nasprotju s prepričanjem vlagateljice, da bi obsojenec moral zapisnik o glavni obravnavi podpisati in da bi šele s tem odpadli vsi pomisleki, ki jih omenja v zvezi z zakonitostjo postopka o napovedi pritožbe, po prvem odstavku 315. člena ZKP zapisnik na koncu glavne obravnave podpišeta (le) predsednik senata in zapisnikar. Ker pa je bil obsojeni pri razglasitvi sodbe navzoč, sodišče tudi ni bilo dolžno postopati po tretjem odstavku 362. člena ZKP.

9Nenazadnje je treba ugotoviti, da je obsojenec imel možnost napovedati pritožbo tudi še v osmih dneh po njeni razglasitvi, prav tako kot njegova zagovornica, ki je 25. 10. 2011, ko je ta rok še tekel (sodba je namreč postala pravnomočna 28. 10. 2011), pregledala spis (list. št. 82). Zato so neutemeljene navedbe, da je podana procesna kršitev ter posledično obsojenčevem prikrajšanju v pravici do pritožbe.

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.