VSL sodba I Cpg 1045/2010

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi okrajnega sodišča Ig 2006/01998 z dne 14. 4. 2006 v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati 57.537,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.861,58 EUR od 6. 10. 2005 do plačila in od zneska 45.675,76 EU R od 31. 12. 2004 do plačila ter za izvršilne stroške v višini 492,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2006 do plačila (1. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in smiselno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka tožbe ni umaknila - prim. 2. točko izreka sodbe IX Pg 240/2006-46 z dne 2. 9. 2008 (2. točka izreka). Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.670,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, in sicer v tistem delu, v katerem nista zmagali v sporu (1. odstavek 350. člena ZPP). Uveljavljali sta vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Tožeča stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožena stranka pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sta predlagali razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasili sta pritožbene stroške.

3Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka pa na pritožbo nasprotne strani ni odgovorila.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni v celoti poplačala vseh vtoževanih računov tožeče stranke po Delovršni pogodbi za „stavbna dela“ za projekt C. - razširitvena faza III (priloga B3) in ji je preostanek dolga v višini 57.537.34 EUR z zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo. Pri tem je v skladu z dopolnjenim izvedenskim mnenjem stalnega sodnega izvedenca J. O. upoštevalo izjavo tožnika, kaj se plačuje, pri tistih delnih plačilih, kjer je tožena stranka ob plačilu takšno izjavo podala. Če pa ob izpolnitvi izjave dolžnika ni bilo, je v skladu z 2. odstavkom 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ) s plačilom zapiralo terjatve, kot je katera zapadla v izpolnitev. S preplačilom je pokrivalo terjatve po vrstnem redu glede na datum zapadlosti, od najstarejše naprej. Pri tem ni upoštevalo terjatev iz predhodnih pogodb za gradbeno fazo I. in II., saj je ocenilo, da je tožeča stranka s trditvami o pokrivanju odprtih postavk iz teh dveh faz prekludirana. ker je navedbe o tem podala prepozno glede na določila 1., 4., 5. in 6. odstavka 286. člena ZPP. Skladno z 288. členom OZ je prvostopno sodišče pri vračunavanju najprej upoštevalo odplačilo obresti in šele nato glavnice. Sodišče prve stopnje se je oprlo na zapisnik o končnem računu z dne 15. 12. 2004 (priloga B34) v zvezi z dopisom tožeče stranke toženi stranki z dne 17. 12. 2004 (priloga B33), iz katerega izhaja, da je skupna vsota izvedenih del neto 624.491.873,16 SIT in da je končni račun št. 144 že izstavljen v skladu s tem zneskom. Pri tem iz končnega računa št. 144 z dne 16. 12. 2004 izhaja, da se glasi na znesek 91.153.223,16 SIT, tožena stranka pa je s sklicevanjem na ta račun nakazala tožeči stranki 149.749,814,00 SIT (prim. prilogi B33 in B34). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo zapisnika o končnem računu (priloga B35), iz katerega izhaja, da je bil po tem računu odprt le še bruto znesek 149.749.814,00 SIT, ker je ta listina brez podpisa tožeče stranke in brez datuma (prim. B35). Plačilo z dne 10. 2. 2005 v znesku 149.749.814,00 SIT, pri katerem je tožena stranka navedla, da z njim plačuje račun št. 144 z dne 16. 12. 2004 v znesku 91.153.223,16 SIT, je upoštevalo za kritje navedenega računa, v presežku pa po 2. odstavku 287. člena in 288. členom OZ za pokrivanje odprtih postavk III. gradbene faze C. po 5. členu obravnavane pogodbe, pri čemer je tožeči stranki priznalo tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa do plačila.

6O pritožbi tožeče stranke:

Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno upoštevalo trditve in dokaze tožene stranke, ki so bile podane prepozno, medtem ko ni upoštevalo pravočasnih navedb in dokazov tožeče stranke, s čimer naj bi privilegiralo toženo stranko, ki je zlorabljala svoje pravice, in odvzelo tožeči stranki možnost izjave. Pritožbeni očitek ni utemeljen, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka je že v ugovoru navedla, da s preplačilom z dne 10. 2. 2005 pokriva poleg računa št. 144 tudi vtoževane račune, kar je terjalo takojšnje pojasnilo tožeče stranke, da bi bilo treba najprej pokrivati obveznosti tožene stranke iz gradbene faze I in II C., ki so že pred tem zapadle v plačilo. Če tožeča stranka tega ni storila najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (čeprav je vložila pripravljalno vlogo kot odgovor na ugovor), mora v skladu s 1., 4., 5. in 6. odstavkom 286. člena ZPP sama nositi posledice. Če je namreč že s sprejemom ugovora vedela, kako tožena stranka vračunava plačila, ni mogoče šteti njenih navedb o pokrivanju obveznosti iz gradbene faze I in II kot odgovor na vlogo tožene stranke, ki je bila tožeči stranki vročena na prvem naroku za glavno obravnavo. Zato njenih navedb o pokrivanju terjatev iz faze I in II v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj tožeča stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. V posledici navedenega so neupoštevne tudi nadaljnje navedbe in dokazi tožene stranke, ki jih je ta podala kot odgovor na prepozne navedbe in dokaze tožeče stranke. Zato so brezpredmetne vse pritožbene navedbe o zlorabi pravic tožene stranke in upoštevanju finančno računovodskih predpisov o vodenju poslovnih knjig. Sodišče jih ne more upoštevati mimo trditvene podlage spisa. Tožeča stranka navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sodbe opreti na končni obračun z dne 15. 12. 2004 (priloga B34 in B35), ker je tožena stranka te dokazne listine predložila prepozno. Iz gornjih ugotovitev je razvidno, da se sodba sodišča prve stopnje ne opira na končni obračun v prilogi B35, glede končnega obračuna v prilogi B34 pa sta stranki sami na glavni obravnavi dne 17. 6. 2008 (list.št. 92 spisa) ugotovili, da ni spora o tem, da je bil navedeni končni obračun med strankama potrjen. Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, ni treba dokazovati (1. odstavek 214. člena ZPP). Končno je tudi izvedenec ugotovil, da je seštevek vseh izstavljenih računov v zvezi z gradbeno fazo III 749.390.247.78 SIT brez DDV, z DDV pa 624.491.873,16 SIT, kar sovpada z vsebino končnega obračuna na prilogi B34. Zato ni odločilno, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklicevalo na končni obračun v prilogi B34, saj bi tudi brez tega dokaza sprejelo enako odločitev. Ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na prepozne navedbe tožene stranke glede faze I in II, saj teh navedb sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Glede na to, da so te navedbe prepozne, je neupoštevna tudi ugotovitev izvedenca, da je imela tožena stranka iz naslova obveznosti po I. in II. fazi C. na dan knjiženja enake odprte postavke kot tožeča stranka, Toženi stranki tudi ni bilo treba dokazovati, da so računi, izdani v fazi I in II plačani, da niso nastali ali da so sporni, saj niso predmet te pravde.

9Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo pravdne stroške tožene stranke, ker ji je priznalo tudi stroške za sestavo prepozno vloženih vlog, ki za pravdo niso bili potrebni. Vendar pa tožeča stranka prezre, da je te stroške povzročila tožnica sama po svoji krivdi, saj je sama najprej vložila prepozno vlogo, na katero je tožena stranka logično odgovorila, saj ji te pravice ni moč vzeti. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti tudi te pravdne stroške (1. odstavek 156. člena ZPP).

10O pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka ne soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da zapisnik h končnem računu (priloga B35), iz katerega izhaja odprti bruto znesek po Delovršni pogodbi za „stavbna dela“ za projekt C. - razširitvena faza III z dne 22. 4. 2004 v višini 149.749.814,00 SIT, zaradi odsotnosti podpisa tožeče stranke predstavlja enostransko listino tožene stranke in posledično ni pravno zavezujoč. Pri tem naj bi sodišče ignoriralo dejstvo, da je navedem zapisnik o končnem računu oziroma pravilneje o končnem obračunu zgolj po posameznih postavkah razdelan, to je v delu opisnih odbitkov s številkami dopolnjen zapisnik o končnem obračunu z dne 15. 12. 2004 (priloga B34), katerega obstoj in veljavnost za sodišče prve stopnje nista sporni, saj je podpisan s strani pooblaščenih predstavnih obeh pravdnih strank. Sodišče druge stopnje je že zavzelo stališče o (ne)pravočasnosti predložitve citiranega zapisnika. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu sodišču, da gre za enostransko listino, iz katere ni razvidno, da bi se tožeča stranka odpovedala obračunu zakonskih zamudnih obresti od zapadlih obveznosti. Odpoved zamudnim obrestim pa mora biti izrecna. Obveznost namreč

preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (1. odstavek 319. člena OZ). Tožena stranka ni dokazala, da bi tožeča stranka takšno izjavo podala. Tudi če ima končni obračun pravno naravo zunaj sodne poravnave, njegova vsebina ne govori o odpovedi zamudnim obrestim. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da tožena stranka ni podala kompletne izjave o vračunavanju njenih plačil ob izpolnitvi, tožeča stranka pa je bila s svojimi navedbami o tem prekludirana, zato pravilno vračunavalo izpolnitev v skladu z 287. členom (1. in 2. odstavek) in 288. členom OZ, pri čemer se je oprlo na dopolnjeno izvedensko mnenje.

11Tožena stranka vztraja, da je ne glede na neupoštevanje končnega obračuna v prilogi B35 poravnala vse obveznosti po pogodbi in ponovno opozarja na vsa plačila, ki jih je opravila. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopnim sodiščem, da njenim izvajanjem ni mogoče slediti, saj je treba upoštevati pravilni poračun izvedenca, iz katerega je razvidno, da obstaja še dolg v višini 57.537,34 EUR z nadaljnjimi obrestmi, ki ga je naložilo toženi stranki v plačilo. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na citirano izvedensko mnenje in na obrazložitev prvostopnega sodišča.

12Tožena stranka navaja, da ni bila dolžna plačati računa št. 116 ob njegovi zapadlosti zaradi njegove spornosti, kar dokazujeta dva izdana dobropisa. To pa ne drži, saj toženka ne navede, da bi z dobropisoma tožeča stranka toženi odpustila tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od nespornega dela. Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo 15-dnevni rok zapadlosti pri končnem računu namesto 45-dnevnega roka preverjanja in 15-dnevnega plačilnega roka po 5. členu pogodbe. Sodišče pa je sledilo izvedenskemu mnenju, ki v spisu ni našel podatkov o datumu izstavitve, prejema in preverjanja končnega računa ter tehničnega prevzema brez pripomb in je upošteval, da je s sprejemom in podpisom zapisnika o končnem računu dne 15. 12. 2004 tožena stranka tudi že preverila končni račun ter je zato treba upoštevati le še 15-dnevni plačilni rok. Končno se tudi sama sklicuje na dokončnost ugotovitev iz tega zapisnika, zato ni logično, da bi jih še preverjala. Zato je pravilna ugotovitev izvedenca, da tako končni račun kot varščina zapadeta vplačilo 31. 12. 2004.

13Tožena stranka trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo delne poravnave računa št. 144 z odstopom in kompenzacijo v višini 9.512.951,24 SIT oziroma 11.066.931,13 SIT. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je to upoštevano pri plačilu računa št. 116, čemur tožena stranka vse do vložitve te pritožbe ni ugovarjala in ni navajala, da se s tem ne strinja. Sodišče prve stopnje je dodelilo celo rok za vložitev pripomb, kar je tudi izkoristila tako pri prvem izvedenskem mnenju kot tudi pri njegovi dopolnitvi, vendar ni izpostavila neupoštevanja omenjene izpolnitve na drug način. Zato tudi v pritožbi sedaj tega ne more več uveljavljati (337. člen ZPP).

14Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožeča stranka po zadnji spremembi tožbe od računa št. 79 uveljavljala zamudne obresti le od zneska 283.480.17 SIT, sodišče prve stopnje pa ji je priznalo obresti kar od 11.342.078,40 SIT. Dejansko je sodišče prve stopnje dosodilo tožeči stranki obresti od zneska 11.861,58 EUR že od 6. 10. 2005. Vendar je prekoračitev zahtevka zgolj navidezna in je posledica vračunavanja plačil po 287. in 288. členu OZ. Sodišče prve stopnje namreč tožbenemu zahtevku ni ugodilo v celoti, temveč od vtoževane glavnice 201.546,95 EUR le za 57.537,34 EUR, pri čemer pa je obresti upoštevalo, kot je že opisano zgoraj. V tej luči se pokaže, da do prekoračitve zahtevka ni prišlo.

15Niti pritožbeni razlogi tožeče stranke niti tožene stranke niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba obe pritožbi zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

16Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena, 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Pravdni stranki do stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom nista upravičeni, saj s pritožbama nista uspeli. Tožena stranka ni upravičena niti do stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je priglasila, saj z njim ni doprinesla k odločitvi.