VSRS Sodba in sklep II Ips 163/2010

Revizija glede primarnega tožbenega zahtevka se zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 2.519,91 EUR.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 2431/2 k. o. ... Zavrnjen je tudi podredni zahtevek za plačilo 1,350.225,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2005 dalje.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je višje sodišče glede ugotovitve neplačila pogodbeno dogovorjenih zneskov storilo kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je dokazano, da je pravni prednik tožnika izpolnil plačilo po pogodbi v celoti. To potrjuje dopis Skupščine Občine Ljubljana Center z dne 22. 3. 1990 ter priloženi zapisniki in dopis toženkinega pravnega prednika iz leta 1990. Če tožnikov pravni prednik ne bi v celoti plačal dogovorjenega zneska, tudi dveh 11-etažnih stolpnic ne bi smel postavitvi. ZPP ne predpisuje s čim naj bi se določeno dejstvo dokazovalo. Tožnikov pravni prednik je pridobil pravico uporabe na podlagi odločbe pristojnega organa z dne 25. 10. 1966. Toženka do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in tudi do vložitve tožbe ni nikoli z nobenim oblastnim aktom pravice trajnega razpolaganja, uporabe in uživanja omejila ali odvzela v skladu s tč. III Pogodbe I-16/67 zaradi neplačila. Tožnik je na dan uveljavitve ZLNDL na podlagi 3. člena tega zakona postal lastnik nepremičnine, ki je predmet postopka. ZLNDL ne predvideva nobenega postopka naknadnega dokazovanja plačil oz. drugih obveznosti. Tožnik je na podlagi Odločbe z dne 25. 10. 1966 in Pogodbe I-16/67 pridobil pravico uporabe in na podlagi ZLNDL lastninsko pravico. Sodišče druge stopnje je navedlo, da ni dokazano, da je parc. št. 2431/2 k. o. ... tisti del zemljišča, ki je bil oddan za gradnjo. Ker to potrjuje identifikacijsko poročilo G. d. o. o. št. 5/2005, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnikova terjatev zastarana. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o zastaranju kondikcijskega zahtevka. Obveznost izpolnitve pogodbe je obstajala še v letu 2005. Tožnik je dne 17. 10. 2005 pozval toženko k izpolnitvi in ji dal dodatni rok. Ker toženka pogodbe v dodatnem roku ni izpolnila, je ta razdrta.

4Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija glede primarnega zahtevka ni dovoljena, glede podrejenega zahtevka pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije:

6V skladu s 490. členom ZPP je v gospodarskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000 EUR. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 44. in drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožnik za primarni zahtevek, katerega predmet ni denarni znesek, ni opredelil vrednosti spora. Nenavedba vrednosti spornega predmeta pa ima za posledico, da tožnik nima pravice do revizije.(1) Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, zavrglo.

Glede neutemeljenosti dovoljenega dela revizije:

7Po presoji revizijskega sodišča očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena. Revizijske navedbe, s katerimi tožnik povzema in ocenjuje vsebino v postopku prebranih listin in s tem skuša uveljavljati sklep o resničnosti njegovih trditev, da je v celoti izpolnil denarno obveznost po Pogodbi I-16/67 z dne 23. 3. 1967, predstavljajo grajo dejanskih ugotovitev, kar ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Da bi sodišče storilo napako pri prenosu določenega podatka iz listinskega dokaza ali iz zapisnika o izvedbi dokazov v razloge sodbe, pa revident ne zatrjuje.

8Glede na dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da tožnik oz. njegov pravni prednik toženki oz. njeni pravni prednici ni plačal preostanka denarne obveznosti po prej omenjeni pogodbi z dne 23. 3. 1697, je pravnomočna odločitev o zavrnitvi vrnitvenega zahtevka materialnopravno pravilna. Revizijske navedbe glede zastaranja se ob dejanski ugotovitvi, da zatrjevane denarne izpolnitve ni bilo, izkažejo za nerelevantne.

9Vrhovno sodišče je revizijo v dovoljenem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

10Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 2.519,91 EUR predstavlja stroške, ki jih je imela toženka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): Prim. pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12. 1993, objavljeno v poročilu II/93, str. 12 in sklep istega sodišča II Ips 702/2009 z dne 25. 2. 2010.