VSRS Sodba I Ips 2800/2011-147

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega M. O. spoznalo z krivega, da je: pod točko I./1. in 2. storil dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II. kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 ter pod točko III./1. in 2. dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Določilo mu je posamične kazni eno leto zapora, šest mesecev zapora, eno leto in dva meseca zapora, šest mesecev zapora in devet mesecev zapora, ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen tri leta in devet mesecev zapora. Odločilo je o premoženjskopravnih zahtevkih Centra za socialno delo ter v delu, ki se nanaša na oškodovanca T. P. in R. P., center s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, v ostalem pa je premoženjskopravne zahtevke priznalo in jih naložilo obsojencu v izpolnitev oziroma plačilo. Oškodovanca F. J. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi zagovornikov obsojenca ter izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o krivdi za kaznivo dejanje opisano pod točko III./2. ter obsojencu za to dejanje določilo kazen šest mesecev zapora in mu nato ob nespremenjenih določenih kaznih za ostala dejanja izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov“ in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4Zagovornik se je o odgovoru državne tožilke pisno izjavil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Zagovornik navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker ni mogel zavzeti stališča do spremembe obtožbe za dejanje, opisano pod točko III./1 na glavni obravnavi dne 12. 4. 2012 ter da mu je bila na tej glavni obravnavi kršena pravica do obrambe tudi zato, ker ga sodišče ni vprašalo, ali ima kakšne predloge za dopolnitev dokaznega postopka. V zapisniku o glavni obravnavi je navedeno le, da okrožna državna tožilka in zagovornica novih dokaznih predlogov nimata.

8Zagovornik le trdi, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, trditve pa ne obrazloži. Tako ne pove, kako naj bi sprememba obtožbe (spremenjen je bil znesek 3.000,00 EUR v 3.300,00 EUR; znesek 300,00 EUR, ki je bil prištet k znesku 3.000,00 EUR je bil že zajet v prvotnem opisu dejanja po obtožbi) vplivala na obsojenčevo pravico do obrambe, ker se o tej spremembi ni izjasnil. Prav tako ne obrazloži, kako je vplivalo na obsojenčevo pravico do obrambe dejstvo, da naj ne bi bil pozvan k predlaganju eventualnih dokazov (prvi odstavek 343. člena ZKP) po končanem dokaznem postopku. Gre za nekonkretizirane navedbe, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Pojasnjeno je bilo, da Vrhovno sodišče preizkusi obstoj tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, kar pa je mogoče le, če so navedbe zahteve jasne in določne. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni, kar je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008).

9Kršitev določbe prvega odstavka 365. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje dne 9. 5. 2012 izdalo popravni sklep, v katerem pa ni popravilo le pisne pomote v pisno izdelani sodbi, ampak je popravilo tudi izvirnik sodbe. Ne gre za popravo sodbe, ki bi jo smelo sodišče popraviti s popravnim sklepom, ampak za spremembo izrečene sodbe, ki je s popravnim sklepom na način, da se spremeni časovna opredelitev dejanja v izrečeni sodbi, ne da popraviti. Prvostopenjska sodba se lahko glasi le tako, kot je bila izrečena. Uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da so očitki, ki izhajajo iz sodbe, protispisni in brez ustrezne podlage. Prvostopenjsko sodišče je obsojencu pri dejanju pod točko I./2 očitalo, da naj bi izvršil dejanje v času od začetka leta 2010 v Ljubljani kot delavec CSD in se mu kot izvršitveno dejanje očita, da naj bi stanovanje v tem obdobju oddal Z. Z. in P. B. Navedbe pa so povsem protispisne, saj navedeni osebi v tem času stanovanja gotovo nista imeli v najemu, prav tako pa v tem obdobju, ki pa ni dovolj definirano, da bi lahko govorili o konkretno določenem časovnem okviru ravnanja, obsojenec ni mogel pridobiti premoženjske koristi v višini, ki se mu očita.

10Sodbo sodišča prve stopnje in popravni sklep je prvostopenjsko sodišče vročilo obsojencu in njegovim takratnim zagovornikom. Obe odločbi so zagovorniki prejeli dne 11. 5. 2012, obsojenec pa dne 14. 5. 2012. Po določbi prvega odstavka 317. člena ZKP se v zapisnik o glavni obravnavi vnese celoten izrek sodbe in navede, ali je bila sodba razglašena javno. Izrek sodbe v zapisniku o glavni obravnavi je izvirnik. Po določbi prvega odstavka 365. člena ZKP se lahko pomote v imenih, številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom popravijo s posebnim sklepom. Sklep o popravi izda predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Določba prvega odstavka 365. člena ZKP, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje pri izdaji popravnega sklepa, se tako nanaša na odpravo neskladnosti, ki pomenijo očitne pisne pomote, med izrečeno sodbo (izvirnikom sodbe) in pisno izdelano sodbo. S sklepom o popravi, kar pravilno navaja zagovornik, izvirnika sodbe ni mogoče popraviti. Sodišče sicer lahko spremeni opis dejanja in poseže v opis tudi tako, da popravi določene napake, vendar pa lahko sodišče to stori pred izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje pa je poseglo v opis dejanja po izreku sodbe, nepravilno z izdajo popravnega sklepa in s tem, kar pravilno navaja zagovornik, kršilo določbo prvega odstavka 365. člena ZKP. Pri kršitvi določbe prvega odstavka 365. člena ZKP gre za kršitev določbe kazenskega postopka, ki ne vpliva vedno na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi za varstvo zakonitosti zato izkazati vzročno zvezo med uveljavljano kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane odločbe (424. člen ZKP). V zahtevi zagovornik trdi, da je bila prekršena določba prvega odstavka 365. člena ZKP in navaja, da je sodišče nedopustno poseglo v izrečeno sodbo in da je na opisan način ne bi smelo spreminjati. Ne navaja pa, kako je navedena sprememba v zvezi z izdajo popravnega sklepa, ki je bil vročen skupaj s sodbo sodišča prve stopnje, vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Vzročne zveze med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo sodbe zagovornik ni utemeljil. Le splošen očitek, da sodišče na opisan način ne bi smelo spremeniti že izrečen sodbe, pa vzročne zveze ne utemeljuje in ne konkretizira.

11Zagovornik poskuša utemeljiti nezakonitost sodbe z navedbami, da so „očitki, ki iz sodbe izhajajo, protispisni in brez ustrezne podlage“, s čimer nakazuje na kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in se sklicuje na protispisnost. Po določbi prvega odstavka 371. člena ZKP se takoimenovana protispisnost nanaša na obrazložitev sodbe, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbi v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Z navedbami, da se obsojencu v izreku razglašene sodbe očita, da je dejanje izvršil v času od začetka leta 2010 ter da se mu kot izvršitveno dejanje očita oddaja stanovanja Z. Z. in P. B. kar je povsem protispisno, ker da navedeni osebi v tem času stanovanja zagotovo nista imeli v najemu, zagovornik takoimenovane protispisnosti ne uveljavlja. Protispisnost je namreč podana takrat, kadar sodišče v nasprotju z vsebino dokaza, v sodbi reproducira dokaz in na podlagi takšne reprodukcije dokaza ugotavlja odločilna dejstva. Nanaša se tako le na odločilno pravno relevantno dejstvo. Navedenega pa zagovornik z citiranimi trditvami ne zatrjuje. Enako velja za nadaljnjo trditev, s katero zagovornik zatrjuje protispisnost, da v navedenem časovnem obdobju obsojenec ni mogel pridobiti premoženjskopravne koristi v višini, ki se mu očita. Časovni okvir ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja in v zvezi s tem zagovornik ni postavil vprašanja zastaranja, ali katerega drugega odločilnega dejanskega ali pravnega vprašanja. Po navedenem ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zagovornik zatrjuje.

12Istovrstno bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik zatrjuje tudi z nadaljnjimi navedbami v zahtevi. Navaja, da so protispisni zaključki, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje in jim je pritrdilo sodišče druge stopnje v zvezi z okoliščino, ki je zapisana v izreku sodbe, da se je obdolženec postavil za skrbnika (dejanje pod točko I./1), saj je bil postavljen z odločbo centra za socialno delo in se za skrbnika ni postavil sam. Da ne gre za odločilno pravno relevantno dejstvo, ki bi se nanašalo na zakonske znake kaznivega dejanja, je na pritožbene navedbe odgovorilo že sodišče druge stopnje v 6. točki sodbe, s čemer se Vrhovno sodišče popolnoma strinja. Kdaj gre za protispisnost, pa je bilo tudi že pojasnjeno. S citiranimi navedbami protispisnosti zagovornik ne uveljavlja.

13Z nadaljnjimi navedbami v zvezi z dejanjem pod točko I./1., v katerih zagovornik zatrjuje, da dejstvo, da je odločbo podpisala pristojna oseba centra za socialno delo, jasno kaže na pomanjkanje namena obsojenca, da bi ravnal brez vednosti centra, da je obsojenec ravnal v skladu z običajno prakso v takšnih primerih, da pomanjkljiva praksa ne sme iti v škodo obsojenca, ne uveljavlja kršitve zakona, ampak ostaja na ravni zatrjevanja, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Enako velja za trditev, da je protispisna ugotovitev v pravnomočni sodbi, da je S. K. v letih 2009 in 2010 odobravala pravne posle za prodajo stanovanja in da so navedbe drugostopenjskega sodišča, da bi moral obsojenec kupnino v višini 36.000,00 EUR nakazati na osebni račun oškodovanega P., v nasprotju s podatki spisa pa tudi z izrekom sodbe, upoštevaje, da obsojenec s kupnino sploh ni razpolagal. Zagovornik ne pojasni v čem gre za nasprotje med zaključki sodišča in podatki spisa, ter ponavlja obsojenčev zagovor in ocenjuje ravnanje obsojenca, s čimer uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljene so tudi navedbe, da sodbi sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, o delu očitka, da kupnina ni bila plačana in da je bil nakup stanovanja le navidezen. O teh dejstvih je sodišče prve stopnje podalo sprejemljive razloge na straneh 34. in 35. sodbe, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v obrazložitvi na straneh 4. in 5. sodbe.

14O dejanju, opisanem pod točko II., zagovornik ne zatrjuje kršitev zakona, ki jih presoja Vrhovno sodišče, ampak ostaja na ravni nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi. Navedbe, da očitek očitno sloni na zgrešeni predpostavki, da se je obsojenec lažno predstavljal za skrbnika za poseben primer, da zgolj prenehanje delovnega razmerja pri CSD ne pomeni, da so bile s tem dnem razveljavljene tudi odločbe o skrbništvu, da obsojenec ni prejel odločbe o razrešitvi, prenehala so mu le pooblastila za podpisovanje zadev v imenu direktorja CSD, da je bilo nemogoče karkoli prikriti in delati brez vednosti centra za socialno delo ali v škodo varovanca, da je obsojenec prepričljivo pojasnil, da je račun, na katerega je bil nakazan denar, odprl v okviru skrbi za varovanca v zapuščinskem postopku in da računa ni mogel odpreti drugače kot na svoje ime, da je obsojenec pogodbene stranke o prodaji nepremičnine obvestil, da se račun glasi na njegovo ime in da zato ni bilo nikakršnega prikrivanja ali goljufivega namena, pomenijo, da se zagovornik ne strinja, da so dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, v sodbi pravilno ugotovljena. Neutemeljeno tudi očita, da sodišči nista obrazložili, da je pri obsojencu obstajal goljufivi namen in njegovo namero, da bi si pridobil veliko premoženjsko korist. O tem ima sodba sodišča prve stopnje razloge na strani 42. O goljufivem namenu se je izjasnilo tudi sodišče druge stopnje pri presoji pritožbenih navedb v točki 15. sodbe. Zagovornik še trdi, da se tudi o prenehanju pooblastil obsojenca sodišči prve in druge stopnje nista izjasnili. Trditev je v nasprotju z razlogi obeh sodb, saj ima o tem sodba sodišča prve stopnje razloge na straneh 39. in 41., sodba sodišča druge stopnje pa v točki 13.

15Tudi v zvezi z dejanjem opisanim pod točko III./1. zagovornik zatrjuje, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da so zaključki sodb protispisni, vendar z navedbami, da bi moralo biti v celoti dokazano, da stroški adaptacije stanovanja niso bili realni in da najemnine, ki je bila prejeta, ni bilo upravičeno poračunavati s temi stroški, da predloženi račun, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, ni razbremenilen in da je bilo ravnanje obsojenca netransparentno, ne zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak zopet ostane na ravni nestrinjanja s presojo dokazov v pravnomočni sodbi. Enako velja za navedbe, da je obsojenec ves čas ravnal pošteno, da vodenje spisov oškodovanca na centru za socialno delo ne more biti okoliščina, ki bi šla obsojencu v škodo. Tudi zapis pritožbenega sodišča, da v kolikor bi obsojenec predračun prejel in ga plačal, bi to listino v dokaznem postopku gotovo priskrbel, ki ga izpostavlja zagovornik, ne pomeni zatrjevane kršitve zakona. Vložnik zahteve citira le del stavka iz sodbe sodišča druge stopnje, saj je sodišče v nadaljevanju v točki 17. na 10 strani zapisalo, da bi ta predračun, moral najmanj vložiti v osebni spis oškodovanca.

16Navedbe, ki se nanašajo na dejanje opisano pod točko III./2, predstavljajo nestrinjanje s presojo dokazov v pravnomočni sodbi. Zagovornik izraža dvom v pravilno oceno dokazov in trdi, da so navedbe obsojenca verodostojne in da je dokazal, da na škodo T. P. ni pridobil nikakršne premoženjske koristi. V tem delu zahteve zagovornik niti ne zatrjuje kršitve zakona, ampak uveljavlja, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena.

17Neobrazložena je tudi trditev zagovornika, da bi bilo potrebno uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja in da je sodišče ravnalo v škodo obsojenca, ker tega instituta ni uporabilo. Ker gre za nekonkretizirano navedbo, saj zagovornik ne pojasni, za katero kršitev zakona gre in navedbe ne obrazloži, je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

18Ker kršitve zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, in ker zagovornik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

19Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.