VSL sklep I Cp 1885/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe po kateri naj se Z. prepove izvrševanje upravno izplačilne prepovedi v breme njene pokojnine.

2Proti takšni odločitvi je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da upravno izplačilna prepoved ni sodna odločba, ampak le enostranska izjava dolžnika, ki ima na podlagi 135. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določene pravne učinke sklepa o izvršbi na dolžnikovo plačo. To izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1125/2002, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep. V tej odločbi je pritožbeno sodišče zgolj zapisalo, da dolžnik ne more z enostransko izjavo volje vplivati na izvrševanje upravno izplačilne prepovedi ali jo odpraviti. Tožnica je v obravnavani zadevi ravnala v skladu z odločitvijo pritožbenega sodišča v omenjenem sklepu, saj je vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki je bila pravna podlaga za podpis upravno izplačilne prepovedi. Do 24. 5. 2013 je plačala že 739,84 EUR več, kot je prejela ob sklenitvi kreditne pogodbe. Tožnica lahko zgolj z začasno odredbo prepreči nadaljnje oškodovanje, ki se povečuje z vsakim mesečnim odtegljajem obroka od njene pokojnine. Navaja, da upravno izplačilna prepoved drugo toženi stranki dovoljuje, da bi posegla po celotni pokojnini tožeče stranke za nedoločen čas oziroma do konca življenja. Ob razlagi, da je upravno izplačilna prepoved sodna odločba, tožnica zoper njo ne bi imela nobenega pravnega sredstva, niti tožbe za ugotovitev njene ničnosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prvo tožena stranka je pravna oseba s sedežem v Češki republiki, zato gre za odločanje v zadevi zavarovanja s tujim elementom. Navedena okoliščina primarno izpostavlja vprašanje obstoja predpostavke pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o predlagani začasni odredbi. Ker je Češka republika država članica EU, veljajo za določitev pristojnosti za odločanje določbe Uredbe Sveta (ES, št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000). Določba 31. člena omenjene Uredbe pri določitvi mednarodne pristojnosti za začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja odkazuje na domače pravo. Pri slovenskem pravu ni posebnih določb o mednarodni pristojnosti za odločanje o začasnih odredbah, zato se v skladu z določbo 29. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) uporabljajo za določitev mednarodne pristojnosti za postopek zavarovanja določbe ZIZ o krajevni pristojnosti. ZIZ v prvem odstavku 266. člena določa, da je za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo in za samo zavarovanje v primeru, če pravdni postopek še ni uveden, pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev v predlogu za izvršbo. V drugem odstavku pa določa, da je v primeru, če je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek za odločitev o začasni odredbi pristojno sodišče, pred katerim teče postopek. Če je za meritorno odločanje o zahtevku po pravilih omenjene Uredbe pristojno slovensko sodišče (o tem bo moralo prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju pravde še odločiti), je podana tudi pristojnost za ukrepe zavarovanja. Ta pristojnost pa je podana tudi v primeru, če bi sodišče odločilo, da je za odločanje o glavni zadevi pristojno tuje sodišče. Določba o izključni pristojnosti sodišča, pri katerem teče postopek, se po naravi stvari lahko nanaša le na pristojnost slovenskega sodišča (1). Za vsebinsko odločanje o začasni odredbi je torej pristojno slovensko sodišče (prvi odstavek 266. člena ZIZ), med predlaganim ukrepom zavarovanja in S. pa obstaja tudi realna zveza (v primeru utemeljenosti predloga bi bilo slovensko sodišče pristojno za izvršbo začasne odredbe).

5Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. To sodišče izda, če tožeča stranka izkaže obstoj verjetnosti terjatve in nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi in drugi odstavek 270. čelna ZIZ). To pomeni, da mora tožeča stranka izkazati konkretna dolžnikova dejanja v zvezi z njegovim premoženjem, katerih posledica je onemogočanje ali precejšnja otežitev bodoče izvršbe. Izkazati mora torej nevarnost, da izvršba v primeru ugodilne meritorne sodbe ne bo dosegla učinkovitega rezultata, ker v času izvršbe dolžnik ne bo imel sredstev, s katerimi bi se izvršba lahko realizirala. Gre torej za vzpostavitev dejanske zaščite pred škodljivimi dispozicijami dolžnika, ki bi lahko ogrozile bodočo realizacijo terjatve tožeče stranke. Tožeča stranka pa ni dolžna dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka (dolžnik) s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago v konkretnih okoliščinah na strani tožene stranke izkazati tožeča stranka.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano sredstvo zavarovanja kot neprimerno. Navedlo je, da ima upravno izplačilna prepoved (135. člen ZIZ) pravni učinek sodne odločbe, to je sklepa o izvršbi na dolžnikovo plačo oziroma pokojnino. Ker začasna odredba ne more postati sredstvo za preprečitev realizacije druge sodne odločbe, tožeča stranka ne more z začasno odredbo ustaviti realizacije upravno izplačilne prepovedi.

7Pritrditi je treba pritožbenemu očitku, da zakonskega teksta, da ima izplačilna prepoved z dolžnikovo privolitvijo pravni učinek sklepa o izvršbi, ni mogoče razumeti, da postane sklep o izvršbi. Gre zgolj za učinek proti sodnim izvršbam na denarno terjatev dolžnika, ki se vršijo na njegovo plačo. Sodna izvršba na plačo ne more omejiti izplačilne prepovedi z dolžnikovo privolitvijo, razen v primerih, ki so izrecno našteti v 2. odstavku 135. člena ZIZ. Upnik iz takšne plačilne prepovedi ima enak položaj kot upnik v sodnem izvršilnem postopku. Dolžnik ima zoper takšno prepoved ustrezno zaščito v pravdi (npr. s tožbenim zahtevkom kot v tej zadevi). Učinek predlagane začasne odredbe bi bil torej nasproten tistemu, ki ga vzpostavlja omenjena določba ZIZ. S predlagano začasno odredbo bi prišlo do realizacije zahtevka (izpolnitve tožničinega vrnitvenega zahtevka, prim. 87. člen Obligacijskega zakonika), kar je v nasprotju s ciljem začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (zagotovitev možnosti realizacije terjatve, ko bo ta ugotovljene z izvršilnim naslovom; tč. 5 obrazložitve te odločbe). Začasna odredba s katero se anticipira odločitev v glavni stvari (regulacijska začasna odredba), pa je v primerih zavarovanja denarnih terjatev, v splošnem sistemu začasnih odredb po ZIZ izključena (2).

8Glede na navedeno je izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Slovenski procesni zakon ne mora določati pristojnosti tujega sodišča, Aleš Galič – Začasne odredbe v evropskem civilnem procesnem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, LXIV. letnik 2004, str. 138

(2) Miha Šipec in ostali v Začasne odredbe, GV založba, 2001, str. 68.