VSRS Sodba XI Ips 35377/2013-88

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega A. K. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem in drugem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje posilstva po tretjem in četrtem odstavku 170. člena KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora obdolženčeva zagovornica pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti „zaradi tistih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na to, da je sodišče izdalo sklep o odreditvi pripora“. Po njenem mnenju je sklep o odreditvi pripora nezakonit, ker priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni podan. Navaja, da obdolženec ni povratnik, ki bi ga bilo potrebno strpati za rešetke, je redno zaposlen in ima občutek za odgovornost. Pojasnjuje, da je obdolženec v hudi duševni stiski in sam določenih stvari v sebi ne zna in ne zmore predelati, zato potrebuje psihosocialno pomoč, katere pa mu v priporu ni mogoče zagotoviti. Po stališču zagovornice bi bila za obdolženca bolj primerna rešitev kot pripor zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, saj odrejeni pripor in obdolženčeva izločitev iz okolja ne bosta prinesla rešitve za nerazrešene psihosocialne težave, ki jih obdolženi ima. Zahteva nadalje uveljavlja, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo konkretne ponovitvene nevarnosti, okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obstoju konkretne ponovitvene nevarnosti, pa po prepričanju obrambe ne predstavljajo takšne konkretne nevarnosti, ki jo za odreditev pripora zahteva zakon. Na podlagi navedenega zahteva zaključuje, da sodišče v obravnavanem primeru ni imelo zakonske podlage za odreditev pripora. Zagovornica sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti preuči in v kolikor bo ugotovilo, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa prišlo do kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izdanega pravnomočnega sklepa, sklep v celoti razveljavi in pripor odpravi ter tako obdolžencu omogoči, da takoj odide na psihiatrično zdravljenje v bolnišnico Vojnik.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovolj konkretizirana, da bi bilo moč preizkusiti utemeljenost uveljavljane kršitve pravil postopka. Z navedbami, da obdolženec potrebuje pomoč v obliki psihoterapije, da ni povratnik, ki bi ga bilo treba strpati za rešetke in da mu ni mogoče očitati ponovitvene nevarnosti, pa vložnica uveljavlja nedovoljen razlog zmotno oziroma nepolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Po določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ogrožanje varnosti ljudi kot razlog za odreditev pripora je na zakonski ravni opredeljena v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (t. i. ponovitvena nevarnost) in je podana, kadar teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Skladno z navedenim se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da mora biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti praviloma izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na dejanje (t. i. objektivne okoliščine) in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca (t. i. subjektivne okoliščine), t. i. test obstoja ene objektivne in ene subjektivne okoliščine.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora v zadostni meri izkazana. Preiskovalna sodnica je v točki 13 sklepa navedla tako objektivne (teža očitanih kaznivih dejanj nasilja v družini, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let, in posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen od šestih mesecev do petih let zapora, stopnjevanje nasilja nad oškodovanko, bivšo partnerko, ker obdolženec ni sprejel dejstva, da želi oškodovanka prekiniti zvezo z njim in da si ne želi več imeti z njim intimnih odnosov, obdolženec je z ustrahovanjem dosegel, da je oškodovanka z njim petkrat proti svoji volji spolno občevala, obdolženec je izkoriščal težke razmere v katerih oškodovanka živi (invalidna starša), oškodovanka se obdolženca boji in je zaradi njegovih neprestanih nadlegovanj psihično povsem na tleh ter si je celo prerezala žile na zapestju, da bi imela razlog oditi k zdravniku in nekomu povedati, kaj se ji dogaja), kot subjektivne okoliščine (neupoštevanje izrečenih ukrepov prepovedi približevanja oškodovanki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, kar je razvidno iz sedmih izdanih plačilnih nalogov, dvakrat je bilo zoper njega celo odrejeno policijsko pridržanje, obdolženi očitno ni zmožen kontrolirati in obvladovati svojih ravnanj, saj je kljub zatrjevanju, da oškodovanki noče nič slabega, psihično in fizično nasilje nad njo iz dneva v dan stopnjeval, obdolženi je bil že pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, kazniva dejanja, ki se mu očitajo v tem postopku, je storil v času preizkusne dobe, pri svojih ravnanjih je močno nepredvidljiv in še zlasti, ko je v osebni stiski, odreagira na neprimeren, nezakonit in agresiven način). Na podlagi teh okoliščin je odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti utemeljena, temu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat v točki 7 sklepa. Vse navedene okoliščine so tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave in tako konkretizirane, da je na njihovi podlagi mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj na škodo svoje bivše partnerke. Vrhovno sodišče zato sprejema zaključek obeh napadenih sklepov, da ugotovljene okoliščine pri obdolžencu utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ki jo drugače kot s priporom ni mogoče odpraviti. Glede na navedeno se navedbe vložnice, da je zatrjevanje sodišče o obstoju ponovitvene nevarnosti povsem abstraktno in da sodišče ni z zadostno mero konkretizacije opredelilo ponovitvene nevarnosti, izkažejo za neutemeljene.

7Vložnica izpodbija obstoj ponovitvene nevarnosti tudi z navedbami, da obdolženec ni povratnik, ki bi ga bilo potrebno strpati za rešetke in da v resnici ne potrebuje pripora temveč psihosocialno pomoč, te pa mu v priporu ni mogoče zagotoviti. Zagovornica z drugačno oceno okoliščin glede obstoja ponovitvene nevarnost ter nujnosti in neizogibne potrebnosti pripora, kot jih je ugotovilo sodišče v izpodbijanem sklepu, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). V zvezi s tem očitkom je potrebno vložnici še pojasniti, da je primarni namen, ki ga zasleduje sodišče z odreditvijo pripora zaradi obstoja ponovitvene nevarnosti, zagotavljanje varnosti ljudi. Sodišče pa mora pri izbiri ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim (drugi odstavek 192. člena ZKP). Pri tem upošteva sodišče potrebe in koristi obdolženca samo toliko, kolikor je mogoče z izbranim ukrepom odpraviti ponovitveno nevarnost in zagotoviti varnost ljudi. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo (stran 12 sklepa preiskovalne sodnice ter 8. točka na 5. strani sklepa zunajobravnavnega senata), da je odreditev pripora edina možnost za odpravo ponovitvene nevarnosti, ki je ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi sredstvi. Zato v tem primeru morebitna potreba obdolženca, da ostane na prostosti, kjer mu bo nudena ustrezna psihosocialna pomoč, ki jo potrebuje, ter koristi, ki bi jih obdolženec od tega imel, ne morejo pretehtati potrebe po zagotovitvi varnosti oškodovanke ter varovanju njene osebne in telesne integritete, ki ju drugače kot s priporom ni mogoče zagotoviti. Na podlagi 213. b člena ZKP, ki določa, da lahko z dovoljenjem preiskovalnega sodnika, ki opravlja preiskavo, in pod njegovim nadzorstvom ali pod nadzorstvom nekoga, ki ga on določi, obiskujejo pripornika v mejah hišnega reda zavoda bližnji sorodniki, na njegovo zahtevo pa tudi zdravnik in drugi, pa je lahko psihoterapevtska pomoč, v kolikor je ta potrebna, obdolžencu nudena tudi v priporu.

8Ostalih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na to, da je sodišče izdalo sklep o odreditvi pripora, pa vložnica v ničemer ne konkretizira, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se namreč Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik določno pojasniti oziroma utemeljiti, in ne zgolj poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vrhovno sodišče zato ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sklepu storjene kršitve takšne vrste, na katere se zahteva na splošno sklicuje. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

C.

9Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.