VSRS Sodba I Ips 84/2013-12

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani K 431/48 z dne 9. 7. 1948 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS KŽ 570/48 z dne 30. 9. 1948 glede obsojenega F. S. spremeni tako, da se:

obt. F. S., rojen ... 1914 v Bohinjski Bistrici, duhovnik lazarist, Slovenec, umrl dne ... 2007,

na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i

obtožbe, da je:

v letu 1946 stopil v stik z že omenjenim vojnim zločincem in agentom tuje obveščevalne službe B., ter v propagandne svrhe prejel od njega dva sestavka s citati iz govora M. K.,

kot lazarist v samostanu na Taboru št. 12 tekom leta 1946 sprejel v ta samostan pobeglega kaznjenca J. A., ga materialno podpiral in pustil, da se je povezal z vojnim zločincem B. M., ki ga je ilegalno pripeljal preko državne meje,

s čimer naj bi storil z dejanjem pod točko 1. kaznivo dejanje po prvem odstavku 9. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, z dejanjem pod točko 2. pa kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz oprostilnega dela sodbe obremenjujejo proračun.

A.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani K 431/48 z dne 9. 7. 1948 so bili spoznani za krive in obsojeni:

V. K. kaznivega dejanja po 8. in 10. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD) ter obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo sedmih let in na izgubo državljanskih pravic iz točk a. - d. 37. člena KZ; v izrečeno kazen je sodišče vštelo pripor od 1. 4. 1948 dalje;

J. Š. kaznivega dejanja po prvem odstavku 8. člena ZKLD ter obsojen na poboljševalno delo za dobo dveh let, v kazen je sodišče obtožencu vštelo pripor od 31. 3. 1948 dalje;

A. P. kaznivih dejanj po 8. točki 3. člena ZKLD in po prvem odstavku 8. člena ZKLD ter obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo deset let in treh mesecev ter na izgubo državljanskih pravic iz točke a. - d. 37. člena KZ za dobo pet let ter na zaplembo celotnega premoženja. V izrečeno kazen je sodišče vštelo pripor od 21. 4. 1948 dalje;

F. S. kaznivih dejanj po prvem odstavku 9. člena ZKLD in po 14. točki 3. člena ZKLD ter obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo pet let ter na izgubo državljanskih pravic iz točke a. - d. 37. člena KZ za dobo treh let; v izrečeno kazen je sodišče vštelo pripor od 1. 11. 1948 dalje;

M. S. kaznivih dejanj po 8. točki 3. člena ZKLD in po 8. členu ZKLD ter obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo treh let in šest mesecev, na izgubo državljanskih pravic iz točk a. - d. 37. člena KZ za dobo treh let ter na zaplembo celotnega premoženja; v izrečeno kazen je sodišče vštelo pripor od 30. 3. 1948 dalje;

P. L. kaznivih dejanj po 8. in 14. točki 3. člena ZKLD ter obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo treh let in treh mesecev, na izgubo državljanskih pravic iz točke a. - d. 37. člena KZ za dobo treh let, v izrečeno kazen je sodišče vštelo pripor od 15. 4. 1948 dalje in

A. M. kaznivih dejanj po 8. in 14. točki 3. člena ZKLD ter obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo treh let in treh mesecev ter na izgubo državljanskih pravic iz točke a. - d. 37. člena KZ za dobo treh let; v izrečeno kazen je sodišče obtoženki vštelo pripor od 15. 4. 1948 dalje;

sodišče je izreklo zaplembo celotnega premoženja K. družbe v Ljubljani, vsem obtožencem je nerazdelno naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki pa se izrečejo za izterljive le pri obtoženemu J. Š.

Z isto sodbo je sodišče J. Š. oprostilo od obtožbe za kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD in A. P. pa oprostilo od obtožbe za kazniva dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD in po členu 8. ZKLD.

Vrhovno sodišče LRS je s sodbo z dne 30. 9. 1948 pritožbo obtožene P. L. zavrnilo kot prepozno (točka I. izreka), pritožbe obtoženega V. K., F. S., S. M. in A. M. v celoti zavrnilo (točka II. izreka), pritožbo obtoženega A. P. zaradi odločbe o krivdi zavrnilo, njegovi pritožbi zaradi odločbe o kazni pa ugodilo tako, da se temu obtožencu kazen zniža na šest let odvzema prostosti s prisilnim delom, izguba državljanskih pravic pa na tri leta, dočim ostane kazen popolne zaplembe premoženja nespremenjena (točka III. izreka), pritožbo obtoženega J. Š. zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 8. 1948 K 431/48-39 zavrnilo (točka IV. izreka), pritožbi javnega tožilca glede obtoženega J. Š. ugodilo tako, da se izpodbijana sodba glede tega obtoženca v celoti razveljavi in se stvar v tem obsegu vrne prvostopnemu sodišču v ponovno razpravo in presojo po drugem senatu (točka V. izreka), kolikor pa izpodbijana sodba po zgoraj navedenem ni spremenjena oziroma razveljavljena, ostane nespremenjena v veljavi (točka VI. izreka).

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred izdajo te sodbe, je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 31. 12. 2012 po pooblaščenki vložil zakoniti zastopnik Misijonske družbe lazaristov, Slovenska provinca, glede na določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G) in določbo 88. člena ZKP-I, ker je sedaj pokojni obsojenec služboval kot duhovnik lazarist. Zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo glede obsojenega F. S. spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP dne 6. 6. 2013, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter predlaga ugoditev zahtevi. Z odgovorom državnega tožilca sta bila predlagatelj dne 10. 6. 2013 ter pooblaščenka predlagatelja dne 21. 6. 2013 seznanjena.

B.-1

4Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da:

je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije skladno z določbo prvega in petega odstavka 42. člena ZKP zavrgel zahtevo vložnika za izločitev predsednika in sodnice Vrhovnega sodišča (sklep Su 29/2013-31 z dne 18. 9. 2013);

da je Misijonska družba lazaristi, Slovenska provinca, sestavni del katoliške cerkve (v Republiki Sloveniji registrirane verske skupnosti) in po 6. členu Zakona o verski svobodi pravna oseba zasebnega prava, katero zastopa vizitator – sedaj P. N.;

da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 o oceni ustavnosti Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo presodilo, da določbe tega zakona niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli.

B.-2

5Kaznivo dejanje po prvem odstavku 9. člena ZKLD je bilo mogoče storiti s propagando in agitacijo, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko IV/1 opisano dejanje obsojenega F. S., kar utemeljeno poudarja vložnik zahteve, ne predstavlja kaznivega dejanja. Iz opisa v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ga je obsojenec storil s tem, da je v letu 1946 stopil v stik z vojnim zločincem in agentom tuje obveščevalne službe B. in od njega v propagandne svrhe prejel dva sestavka s citati iz govora M. K. Tak opis dejanja ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena ZKLD, to je poziva na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Zato obsodba obsojenca pomeni kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

6Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. l. DFJ, št. 66/45 z dne 1. 9. 1945), ki je stopil v veljavo z dnem objave, je v 3. členu kazniva dejanja po 2. členu opredelil v 13 točkah. Šele Zakon o potrditvi, spremembah in dopolnitvah Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo z dne 15. 8. 1945 (Ur. l. FLRJ, št. 59/46 z dne 23. 7. 1946), ki je stopil v veljavo z dnem objave, je z (novo) določbo 14. točke 3. člena ZKLD inkriminiral pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenem kaznivem dejanju, saj je za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona določil tudi tistega, ki na kakršenkoli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju. Tako Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo iz leta 1945, kot tudi Zakon o potrditvi, spremembah in dopolnitvah Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo iz leta 1940 pa sta v 1. členu zakona vsebovala načelo zakonitosti (

nullum crimen

,

nulla poena sine lege

praevia).

7Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja po členu 3. točka 14. ZKLD

(dejanje, opisano pod točko IV/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) izhaja, da

ga je obsojenec storil „tekom leta 1946“, s tem ko je v samostan sprejel pobeglega kaznjenca A. J., ga materialno podpiral in pustil, da se je povezal z vojnim zločincem M. B., ki ga je ilegalno prepeljal preko državne meje. Opis dejanja podrobne časovne opredelitve (datuma storitve oziroma meseca) storitve kaznivega dejanja nima in tako ne vsebuje določne trditve (navedbe), da je bilo dejanje storjeno pred 23. 7. 1946, ko je v veljavo stopila določba člena 3.

točka 14. ZKLD. Tudi sicer pa se je to kaznivo dejanje lahko storilo le naklepno, in ker je šlo za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo, je storilec kaznivega dejanja po 3. členu točka 14. ZKLD tudi moral vedeti, da nudi pomoč osebi – storilcu kaznivega dejanja po ZKLD. Kaj se je štelo za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo je namreč določal 2. člen ZKLD. Ker tudi tega očitka opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja sploh ne vsebuje, obsodba obsojenca pomeni kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP.

8Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo glede obsojenega F. S. na podlagi 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP oprostilo obtožbe v celoti.

9Ker je Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun.