VSL sodba in sklep I Cpg 993/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo 1) zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka, 2) zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da sodišče ugotovi, da je tožeča stranka lastnica poslovnega prostora v izmeri 146,93 m2, ki se nahaja v pritličju stavbe na naslovu T., vpisane v vl.št. 101 k.o. X, parc. št. 16, zavrnilo tožbeni zahtevek, katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka izprazni navedeni poslovni prostor in ji ga izroči, ter 3) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka, ker je ugotovilo, da za to ni zakonskih pogojev. Glede na to, da je predhodno vprašanje vprašanje o tem, ali kakšna pravica oziroma pravno razmerje, pomembno za odločitev o tožbenem zahtevku, obstoji, ne pa, ali (šele) bo obstajalo, po oceni višjega sodišča odločitev zapuščinskega postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Radovljici po pokojni denacionalizacijski upravičenki J. M., za katero je pravnomočno ugotovljeno, da je lastnica spornega poslovnega prostora, ni relevantno.

5Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica spornega poslovnega prostora in na izpraznitev tega poslovnega prostora.

6V tej zadevi je pravna podlaga za odločitev 37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s kasnejšimi dopolnitvami), ki se uporablja na podlagi prehodne določbe 266. člena Stvarnopravnega zakonika. Po prvem odstavku 37. člena ZTLR lahko lastnik s tožbo zahteva, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Pri tem mora v skladu z drugim odstavkom istega člena dokazati, da ima sam na zahtevani stvari lastninsko pravico in da je stvar v toženčevi dejanski oblasti oziroma posesti.

7Glede na pravnomočno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku (Priloga B28), iz katere izhaja, da je z njo vzpostavljena na sporni nepremičnini lastninska pravica J. M., da se vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice podržavljeni del nepremičnine in se pri tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist J. M., je po oceni višjega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni lastnica sporne nepremičnine.

8Neutemeljena je pritožbena navedba, da do prenosa lastninske pravice iz tožeče stranke na drugo osebo (denacionalizacijsko upravičenko ali na njene morebitne dediče) ni prišlo, ker zapuščinski postopek po pokojni J. M. še ni končan in zato še ni moglo priti do prenosa lastninske pravice dediče, ki v zapuščinskem postopku sploh še niso določeni oziroma ugotovljeni. Pokojničina zapuščina je namreč prešla na njene dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (2. odst. 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Ker je upravičenka (J. M.), na katero se odločba o denacionalizaciji glasi, že umrla, je bilo denacionalizirano premoženje z odločbo o denacionalizaciji dano v začasno upravljanje skrbnika za posebne primere (3. odst. 67. člena ZDen).

9Pritrditi je pritožbi, ko trdi, da bi šlo v primeru, če ne B.N. (mož pokojne J. N.) ne A. M. nista dediča, za zapuščino brez dedičev. Vendar po prepričanju višjega sodišča tudi to ne bi pomenilo, da je lastnica sporne nepremičnine tožeča stranka. Ker instituta zapuščine brez dedičev ZDen ne ureja, je potrebno za takšen primer uporabiti določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Ta v 9. členu določa, da postane zapuščina brez dedičev lastnina Republike Slovenije (kaduciteta). Procesna izpeljava te določbe pa je zapisana v 219. členu ZD, po katerem izda sodišče v takšnih primerih sklep, da se zapuščina izroči pristojnemu organu Republike Slovenije. V primerih, ko gre za vrnitev premoženja v denacionalizacijskem postopku upravičencu, ki ni več živ in nima naslednikov (dedičev), nastopi kaduciteta s trenutkom pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Do kaducitete po ZD pride namreč s trenutkom zapustnikove smrti (ipso iure z učinkom ex tunc), torej enako kot v primeru prehoda zapuščine zapustnika na njegove dediče (132. člen ZD), čeprav kaduciteta ne pomeni dedovanja. V tem primeru je odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna in glede na prej navedeno višje sodišče ugotavlja, da je pokojničina (upravičenkina) zapuščina prešla na njene dediče. Od izida zapuščinskega postopka, ki teče po pokojni J. M. pa je odvisno, ali bosta to B. N. in A. M. ali pa Republika Slovenija

10Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. V postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).