VSL sodba I Cpg 764/2011

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijani 1. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:
- v izpodbijanem delu 2. točke izreka spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi tudi za plačilo zneska 17.497,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2004 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 57.650,00 EUR od 31. 10. 2004 do 28. 2. 2007,
- v 3. točki izreka pa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške prvostopenjskega postopka v znesku 6.654,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 771,31 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da v 15-dneh plača tožeči stranki znesek 72.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2007 dalje (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 21.747,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2004 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 72.650,00 EUR od 31. 10. 2004 do 28. 2. 2007 (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača stroške postopka v višini 4.576,31 EUR, v roku 15 dni, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

2Zoper 2. točko izreka sodbe, in sicer glede zneska 17.497,00 EUR ter za zakonske zamudne obresti od zneska 57.650,00 EUR (izgubljenega dobička) za čas od 31. 10. 2004 do 28. 2. 2007, se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi oziroma podrejeno, da prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Zoper 1. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke

7Pritožnik nasprotuje odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka v višini 17.497,00 EUR, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo najema plovila Salpa Laver 32.5 za čas od 24. 4. do 12. 6. 2004. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek v tem delu zavrnilo, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala višine tega dela zahtevka.

Slednje ne drži. Tožeča stranka je namreč že v tožbi predložila račun št. 37/04 z dne 22. 4. 2004 (A5), v katerem se je sklicevala na cenik za najem v letu 2004 (A28), objavljen na njeni spletni strani. Iz navedenega računa in cenika izhaja, da je za obdobje za katerega tožeča stranka vtožuje najemnino, le-ta znašala 2.400,00 oziroma 2.600,00 EUR/teden, skupaj s 15 % popustom in 20 % DDV pa toliko, kot izhaja iz računa št. 37/04 (upoštevaje menjalni tečaj 239,64 SIT/EUR) in toliko, kot v obravnavanem vtožuje tožeča stranka, torej 17.497,00 EUR. Tako izkazani ceni najema tožena stranka ni ugovarjala. Zato je, ob sicer pravilni oceni prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo najemnine po temelju utemeljen, potrebno tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugoditi, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2004 dalje do plačila. Iz opomina pred tožbo z dne 4. 8. 2004 namreč izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko med drugim opomnila tudi na plačilo navedene najemnine za plovilo Salpa Laver 32.5 za čas od 24. 4. do 12. 5. 2004 v višini 17.497,00 EUR. Zato je bila tožena stranka dne 31. 10. 2004, od katerega tožeča stranka vtožuje zakonske zamudne obresti, nedvomno v zamudi (299. člen OZ v zvezi s 165. členom OZ).

8Nadalje se tožeča stranka pritožuje zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da od zneska 57.650,00 EUR ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas od 31. 10. 2004 do 28. 2. 2007, temveč le od 1. 3. 2007 (vložitev tožbe) dalje. Po oceni prvostopenjskega sodišča tožeča stranka ni dokazala, da je od tožene stranke plačilo izgubljenega dobička zahtevala že pred vložitvijo tožbo.

Iz že zgoraj omenjenega opomina pred tožbo z dne 4. 8. 2004 izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko med drugim opomnila tudi, da ji je zaradi nepravočasne dobave plovila Salpa Laver 38.5 nastala škoda v obliki izgubljenega dobička v višini 57.650,00 EUR. V opominu je pojasnila, da navedeni znesek predstavljajo „pričakovani prihodki od oddajanja navedenega plovila v čarter najmanj od 29. 5. 2004 dalje“. S tem je tožeča stranka v zadostni meri konkretizirala nastalo škodo, tako da je bila nedvomno najkasneje tega dne škoda v obliki izgubljenega dobička znana oziroma je nastala in s tem tudi zapadla v plačilo (165. člen OZ). Pritožba tožeče stranke je tako tudi v tem delu utemeljena in je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi tudi za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 57.650,00 EUR od 31. 10. 2004 do 28. 2. 2007.

9Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu 2. točke izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

K pritožbi tožene stranke

10V postopku na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, da je bilo potrebno po pogodbi št. 13/03 plačati avans v višini 4.000,00 EUR in ne 5.000,00 EUR, kot to v pritožbi trdi tožena stranka. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, pri čemer tožena stranka ni navedla, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Tudi pritožbena navedba, da je tožeča stranka prišla v izpolnitveno zamudo, ker ni izročila Salpe Laver 32.5, je nedovoljena pritožbena novota. Neizročitev Salpe Laver 32.5 namreč tožena stranka tožeči stranki prvič očita v pritožbi. V postopku na prvi stopnji ji je namreč očitala le neplačilo avansa za plovilo Salpa Laver 38.5.

11Glede očitka neplačila avansa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, kar med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka dne 16. 12. 2003 plačala avans v višini 44.000,00 EUR in sicer po predračunu št. 032/02 z dne 12. 12. 2003, pri čemer je bil med strankama spor o tem, za nakup katerega plovila je bil navedeni avans plačan. Tožena stranka ima sicer prav, da je v navedenem predračunu navedeno, da gre za avans za plovilo Salpa Laver 32.5, vendar pritožnikove trditve, da je to dokaz, da avans za plovilo Salpa Laver 38.5 ni bil plačan, niso utemeljene. Skladno s pogodbama št. 13/03 in 13A/03 je bilo namreč za plovilo Salpa Laver 32.5 dogovorjeno plačilo avansa v višini 40.000,00 EUR (in ne 44.000,00 EUR), za plovilo Salpa Laver 38.5 pa plačilo avansa v višini 4.000,00 EUR. Nelogično bi bilo torej, da bi tožeča stranka samo za Salpa Laver 32.5 plačala višji avans od dogovorjenega. Slednje potrjuje trditev tožene stranke, ki je na izrecno vprašanje prvostopenjskega sodišča na naroku z dne 10. 11. 2009 potrdila, da je bila kupnina po pogodbi št. 13/03 plačana, tako kot je to navedeno v tretji alineji 1. točke aneksa št. 01/04 z dne 14. 9. 2004 (A3). Prav tako pa navedeno izhaja iz drugih listin v spisu, predvsem pa Pogodbe o asignaciji z dne 2. 9. 2004 (A13), iz katere izhaja (druga alineja 1. točke), da je tožeča stranka vse obveznosti po pogodbi št. 13/03 dne 16. 12. 2003 izpolnila. Ker je tožena stranka ena izmed podpisnic te asignacijske pogodbe, ni nobenega dvoma, da je s podpisom le-te potrdila dejstvo izpolnitve obveznosti s strani tožeče stranke, torej tudi pravočasno plačilo avansa za nakup plovila Salpa Laver 38.5.

Glede na vse navedeno, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da iz trditev pravdnih strank in v postopku predloženih dokazov izhaja, da je tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi št. 13/03 izpolnila. Ker navedeno izhaja že iz listinskih dokazov, se izkaže kot neutemeljen pritožnikov očitek, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s katerimi je tožena stranka dokazovala, da avans ni bil plačan, zlasti zaslišanja prič. Tožena stranka pa tudi ni podala konkretnih trditev o tem, kaj naj bi predlagane priče izpovedale oziroma na kakšen način bi ovrgle listinske dokaze, ki potrjujejo trditve tožeče stranke, da je sporni avans plačala pravočasno in izpolnila ostale obveznosti po pogodbi št. 13/03. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da so trditve tožene stranke o tem, da je bila tožeča stranka v pogodbeni zamudi, nekonsistentne in nesistematične, tako da ne dajejo podlage za zaključek, da tožeča stranka svojih obveznosti po navedeni pogodbi ni (oziroma ni pravočasno) izpolnila. Zato prvostopenjskemu sodišču s strani tožene stranke ostalih predlaganih dokazov v tej smeri, ni bilo potrebno izvajati. Dejstvo, kako je tožena stranka knjižila prejeta plačila, pa na ugotavljanje (ne)plačila avansa ne vpliva.

12Nadalje tožena stranka prvostopenjskemu sodišču očita, da sodba nima razlogov o njenih navedbah, da tožeča stranka ni registrirana za opravljanje dejavnosti „dajanje plovil v najem“ v republiki Hrvaški.

Tožena stranka je trditve o tem, da tožeča stranka kot gospodarska družba s sedežem v Republiki Sloveniji ne bi smela opravljati dejavnosti oddajanja plovil v najem na ozemlju Republike Hrvaške, podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, v svoji šesti pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2010. Ker ob tem ni navedla, da jih brez svoje krivde ni mogla podati prej, je glede teh trditev prekludirana (286. člen ZPP). Posledično ni utemeljen očitek, da izpodbijana sodba o navedenih trditvah nima razlogov, saj prvostopenjsko sodišče in sedaj pritožbeno sodišče prekludiranih trditev ne sme upoštevati in se torej do njih tudi ne opredeljevati.

13Tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati pogodb, „Ugovorov o najmu plovila“, ki so v hrvaškem jeziku, zaradi česar jih tožena stranka ni razumela in posledično nanje ni mogla v celoti odgovoriti, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da so sicer nekatere listine res v hrvaškem jeziku, vendar pa sta iz njih kljub temu jasno razvidna datum in višina najema. Pritožnik pa v zvezi s trditvijo, da je za odločitev o tožbenem zahtevku potrebno razumevanje vsebine celotne pogodbe, ne pove, katerih določb navedenih pogodb prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, pa bi jih moralo in zakaj bi jih moralo. Tožena stranka pa je tudi sicer glede ugovora, da listin v hrvaškem jeziku ne razume, prekludirana. Navedeno kršitev določb postopka bi namreč morala skladno z 286.b členom ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, ali pa navesti zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno. Ker so listine v hrvaškem jeziku (najemne pogodbe in cenik najema za leto 2004) v spisu od 2. 9. 2009, in ker tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2010, s katero je dala pripombe na izvedensko mnenje izvedenke ekonomske-finančne stroke, ki je sporne listine upoštevala, le temu ni oporekala iz razloga, da ga ne razume, ker temelji na listinah v hrvaškem jeziku, temveč iz drugih razlogov, je z uveljavljanjem navedene kršitve nedvomno prekludirana.

14Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da ni odgovorna za škodo, ker škode ni mogla pričakovati (243. člen OZ). Trdi, da se tožeča stranka prej ni ukvarjala z oddajanjem plovil v najem, zaradi česar ni vedela in ni mogla vedeti, da sporno plovilo kupuje za oddajanje v najem.

Že prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi (str. 5) ugotovilo, da je tožena stranka sama v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2010 navedla, da se je tožeča stranka že pred letom 2004 ukvarjala z oddajanjem plovil v najem, pri čemer sta bili sporni pogodbi sklenjeni 12. 12. 2003. Glede na navedeno je pritožnikovo sklicevanje na 243. člen OZ neutemeljeno.

15Tožena stranka v pritožbi ponavlja tudi, da je zamudo povzročila ladjedelnica, ki je zamujala z izdelavo plovila Salpe Laver 38.5, na kar tožena stranka ni mogla vplivati (240. člen OZ), posledično pa tudi ne more biti odgovorna za zamudo.

Tožena stranka je sklenila pogodbo, s katero se je zavezala dobaviti določeno plovilo v določenem roku. Pri tem je, kot je to pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, sama izbrala izvajalca oziroma izdelovalca plovila in je za izbiro tudi odgovorna. V kolikor je prišlo do zamude s strani izdelovalca, oziroma če je le-ta prvo izdelano plovilo Salpa Laver 38.5 izročil drugemu kupcu, to ne more bremeniti tožeče stranke.

16Nadalje tožena stranka navaja, da tožeča stranka izgubljenega dobička ni dokazala z gotovostjo. Po njenem namreč ni dovolj, da tožeča stranka predloži najemne pogodbe, ki naj bi se izpolnile, če bi bilo plovilo Salpa Laver 38.5 dobavljeno pravočasno, temveč mora biti dokazano, da se bodo zagotovo izpolnile.

Izgubljeni dobiček je kategorija škode, ki jo ni mogoče dokazati z absolutno gotovostjo, temveč le z večjo ali manjšo verjetnostjo. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je tožeča stranka s predloženimi najemnimi pogodbami z zadostno verjetnostjo dokazala dobiček, ki je bil izgubljen zaradi nedobave plovila v dogovorjenem roku. Izgubljeni dobiček iz naslova oddajanja plovil v najem je najbolj realno mogoče dokazovati z že sklenjenimi najemnimi pogodbami. Ali bi bile navedene najemne pogodbe dejansko tudi realizirane, pa za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega dobička, glede na njegovo naravo, niti ni odločilnega pomena. Trditve tožene stranke o navideznosti najemnih pogodb pa so nekonkretizirane. Glede na navedeno je očitek o nedokazanosti izgubljenega dobička neutemeljen.

17Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

18Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

O stroških postopka

19V posledici spremembe izpodbijane sodbe, je bilo potrebno odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). S tem pa je bilo odločeno tudi o pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča.

Po spremembi sodbe je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom v višini 90.147,00 EUR oziroma v deležu 95,5 %. Sodišče je tožeči stranki prisodilo za sestavo tožbe 1300 odvetniških točk (OT), za pripravljalno vlogo z dne 2. 9. 2009 1300 OT, za pripravljalno vlogo z dne 12. 10. 2010 975 OT, za pripravljalno vlogo z dne 1. 7. 2010 650 OT, za vlogo z dne 2. 4. 2010 20 OT, za pristop na narok z dne 22. 9. 2009 325 OT, za pristop na narok z dne 10. 11. 2009 1300 OT in za pristop na narok z dne 5. 4. 2010 650 OT, trikrat po 80 OT za odsotnost iz pisarne zaradi poti (240 OT), skupaj torej 6760 OT, materialne stroške v višini 2 % (20 OT) oziroma 1 % (57,6 OT), vse skupaj 6.837,60 OT oziroma 3.138,46 EUR, skupaj z 20 % DDV pa 3.766,15 EUR. Nato pa še kilometrino na razdalji Krško-Ljubljana-Krško (198 kilometrov v obe smeri), in sicer za pristop na narok z dne 22. 9. 2009 kilometrino v višini 0,33 EUR/kilometer (65,34 EUR), za pristop na narok z dne 10. 11. 2009 kilometrino v višini 0,34 EUR/kilometer (67,32 EUR), za pristop na narok z dne 5. 4. 2010 pa kilometrino v višini 0,39 EUR/kilometer (77,22 EUR), stroške obeh izvedencev v znesku 2.215,86 EUR in sodno takso za tožbo v znesku 944,00 EUR, vse skupaj je torej sodišče tožeči stranki prisodilo 7.135,89 EUR, glede na njen uspeh v pravdi pa 6.814,77 EUR.

Tožena stranka pa je uspela s 4,5 %. Sodišče je toženi stranki prisodilo za sestavo odgovora na tožbo 1300 OT, za sestavo pripravljalne vloge z dne 18. 9. 2009 1300 OT, za sestavo pripravljalne vloge z dne 24. 6. 2010 650 OT, za zastopanje na naroku z dne 22. 9. 2009 325 OT, za pristop na narok z dne 10. 11. 2009 1300 OT, na naroku z dne 5. 4. 2010 pa 650 OT, skupaj torej 5525 OT, materialne stroške v višini 2 % (20 OT) oziroma 1 % (45,25 OT), vse skupaj 5590,25 OT oziroma 2565,92 EUR, skupaj z 20 % DDV pa 3.079,10 EUR. Nato pa še sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 471,99 EUR. Vse skupaj je torej sodišče toženi stranki prisodilo 3.551,09 EUR, glede na njen uspeh v pravdi pa 159,80 EUR.

Po pobotanju prisojenih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.654,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skladu s 378. členom OZ.

Ker je tožeča stranka uspela tudi s pritožbo, ji je dolžna tožena stranka povrniti tudi pritožbene stroške (1. in 2. odstavek 154. in 155. člen ZPP), in sicer za sestavo pritožbe 750 točk oziroma 344,25 EUR, 2 % materialnih stroškov (6,89 EUR), skupaj 351,14 EUR, z 20 % DDV (70,23 EUR) pa 421,37 EUR ter 349,94 EUR sodne takse za pritožbo, vse skupaj torej 771,31 EUR pritožbenih stroškov. Sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP).