UPRS Sodba in sklep U 2438/2002

1. Tožba tožeče stranke A.A. se zavrže.
2. Tožbi tožeče stranke B.B. se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS z dne 27. 11. 2002, odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
3. Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo prve tožeče stranke B.B. zoper odločbo Upravne enote A. z dne 23. 12. 1997, s katero je bilo v obnovi postopka puščeno v veljavi lokacijsko dovoljenje z dne 6. 7. 1987, s katerim je bila investitorki C.C. dovoljena gradnja počitniške hišice na zemljišču s parc. št. 1246/379 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da gre za obnovo postopka iz razloga, ker predlagatelja obnove postopka (sedaj tožeči stranki) B.B. in A.A. nista sodelovala v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, pa bi morala. V svojem predlogu sta namreč navedla, da teče drenažna voda skozi greznico ob počitniški hišici investitorice v ponikovalnico kot podtalnica na nižje ležečo parcelo št. 1041/7 k.o. ..., ki je njuna last, ter v njuno klet. Upravni organ prve stopnje je v zvezi s tem zahteval od investitorice izvedeniško mnenje o meritvi vodotesnosti greznice in presojo hidrogeoloških razmer pri zadevnem objektu. To izvedeniško mnenje je izdelala družba A. d.o.o. dne 22. 5. 1996. Iz tega izvedeniškega mnenja med drugim izhaja, da so vsi trije prekati greznice vodotesni, povezani s ponikovalnico in da je tak način izvedbe v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem in strokovnimi navodili o urejanju gnojišč in greznic. Poleg tega lastnica zagotavlja, da greznico redno čisti, stanje greznice v času meritve pa to potrjuje. Nadalje iz mnenja izhaja, da je greznica solidno izvedena in tudi vzdrževana. Po ugotovitvah v izvedeniškem mnenju v objekt tožečih strank zateka voda iz greznic višje ležečih objektov (torej ne spornega objekta investitorice C.C.), pa tudi fotografije naj bi jasno dokazovale, da objekt tožečih strank ogrožajo najbolj zaledenele vode, kar pa je rešljivo le z ureditvijo odvodnjavanja zaledenelih vod, kar bi moralo biti urejeno že pred pričetkom gradnje počitniških hišic.

Tožena stranka ugotavlja, da upravni organ prve stopnje pred izdajo izpodbijane odločbe res ni seznanil tožečih strank z ugotovitvami v postopku oziroma navedenim izvedeniškim mnenjem, na kar je pritožnica - tožeča stranka B.B. v pritožbi tudi opozorila. To pomanjkljivost je v pritožbenim postopku odpravila tožena stranka in v dopolnilnem postopku naložila njeno odpravo upravnemu organu. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 19. 11. 2002 izhaja, da je bila ta pomanjkljivost sanirana, saj sta bili tožeči stranki - predlagatelja obnove seznanjeni z omenjenim izvedeniškim mnenjem na tej ustni obravnavi. Tožena stranka v zvezi s pritožbenimi ugovori o samovoljni izvedbi nekaterih del, navaja, da posegi v prostor, ki so v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem, niso stvar tega postopka, temveč je za to pristojna urbanistična inšpekcija. Glede izvedeniškega mnenja pa tožena stranka pojasnjuje, da je po določbi 2. odstavka 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86) stranka lahko zahteva izločitev izvedenca, če verjetno izkaže okoliščine, ki spravljajo v dvom njegovo strokovno znanje. Vendar pa pritožnica teh okoliščin ni verjetno izkazala. Po mnenju tožene stranke je bilo tako v postopku ugotovljeno, da je prvostopna odločba iz navedenih razlogov zakonita, zato jo je pustila v veljavi in pritožbo zavrnila.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je po njunem mnenju izpodbijana odločba nepravilna. Upravni organ prve stopnje je res razpisal obravnavo in na njej seznanil tožeči stranki z izvedeniškim mnenjem. Toda tožeči stranki sta laika in se na obravnavi nista mogli izjasniti o pravilnosti tega mnenja, še manj pa podati morebitne strokovne pripombe nanj. Del izvedeniškega mnenja sta sicer dobili štiri dni prej, vendar v petek, in tako do ponedeljka, ko je bila obravnava, nista imeli možnosti, da bi se posvetovali s strokovnjakom. V smislu določil ZUP pa bi morala imeti tožeča stranka možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec, kot tudi možnost da se z mnenjem pravočasno seznani in nanj lahko da pripombe (3. odstavek 194. člena ZUP).

Poleg tega bi morala imeti tožeča stranka možnost udeležiti se dela izvedenca na terenu in mu pokazati ali ga opozoriti na dejstva in okoliščine, za katere meni, da so pomembne za rešitev zadeve. Izvedenec bi se moral tudi udeležiti obravnave (4. odstavek 194. člena ZUP), da bi mu tožeča stranka lahko postavila posamezna vprašanja in zahtevala pojasnila. Vsega tega v upravnem postopku ni bilo in tako so bistveno kršena določila upravnega postopka. To je upravni organ prve stopnje tudi sam spoznal, saj je na obravnavi ugotovil, da se le-ta ne more speljati, ker se izvedenec ni udeležil naroka. Kljub temu pa je na to štel obravnavo za opravljeno in izdal odločbo. Nadalje tožeči stranki menita, da sta odločbi napačni tudi po vsebinski strani. Obnova je bila namreč dovoljena zaradi dejstva, da teče drenažna voda skozi greznico in ponikovalnico ob počitniški hiši investitorice kot podtalnica na nižje ležeče zemljišče. Toda to vprašanje sploh ni bilo obravnavano oziroma so navedbe v zvezi s tem napačne. Izvedenec v točki 3.2 navaja, da je odvod meteorne kanalizacije preveril z vlivanjem vode v peskolove. V peskolove so praviloma speljani žlebovi s strehe, toda pred tem v točki 2 ugotovi, da hiša nima žlebov. Gre za neskladje, ki bi ga bilo treba razjasniti. Iz projekta hiše je tudi razvidno, da so drenažne cevi speljane v ponikovalnico, torej tja, kamor se stekajo vode iz greznice. Po navedbi izvedenca pa naj bi bila drenažna voda speljana v zbirni jašek meteorne in drenažne vode. Tudi dimenzije prekatov greznice v izvedeniškem mnenju so drugačne od dimenzij v projektu. Izvedenec bi tako moral o času svojega dela najmanj obvestiti tožeči stranki in ju povabiti k sodelovanju. Dvom v pravilnost poudarja še dejstvo, da je izvedenka kategorično odklonila udeležbo na obravnavni. Nenazadnje izpodbijana odločba navaja, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da v objekt tožečih strank zateka voda iz greznic višje ležečih objektov. To ni res in je celo v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Torej je izpodbijana odločba v nasprotju z listinami v spisu. Glede na vse navedeno tožeči stranki predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Sodišče je tožbo vročilo tudi C.C. kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (prvi odstavek 36. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Prizadeta stranka v tem upravnem sporu je na tožbo odgovorila ter v odgovoru med drugim navedla, da spori trajajo že 15 let, da tožeči stranki nista neposredna soseda, saj je vmes asfaltirana cesta, da je greznica edina v celem naselju B., ki je narejena po vseh predpisih, poleg tega pa so bili zaradi preganjanja tožečih strank edini primorani dokazovati vodotesnost. Greznico tudi redno praznijo, navedbe tožečih strank pa označuje kot izmišljotine. Celotno naselje je hribovito in hudourniško, ob tako imenovanih Miklavževih povodnjih pa zamaka v kleti slabo izoliranih hiš. Sodišču predlaga, da tožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka:

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov, ki jih je sodišču predložila tožena stranka, je pritožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica vložila le prva tožeča stranka, to je B.B. Sodišče je tako ob predhodnem preizkusu tožbe tožbo tožeče stranke A.A. zavrglo na podlagi 5. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Ta določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena.

K 2. točki izreka:

Tožba tožeče stranke B.B. je utemeljena.

Tožeča stranka se v tožbi sicer sklicuje na Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), ki v času izdaje odločbe organa prve stopnje še ni veljal, vendar po presoji sodišča to na utemeljenost njenih tožbenih ugovorov ne vpliva. Tožena stranka pa je svojo odločitev pravilno oprla na Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86).

Iz zakona nedvomno izhaja, da se dokazovanje z izvedencem praviloma opravi na ustni obravnavi (149. člen ZUP/86). Ko izvedenec pove svoj izvid in mnenje, mu lahko uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke postavljajo vprašanja oziroma zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja (tretji odstavek 189. člena ZUP/86). Izjemoma, kadar je potrebno obsežnejše ali daljše preučevanje se lahko izvedencu naloži, da opravi izvedensko delo tudi izven ustne obravnave. V takem primeru se sme od njega zahtevati, da na ustni obravnavi obrazloži svoj pismeni izvid in mnenje (prvi odstavek 190. člena ZUP/86). Glede na določilo 149. člena ZUP/86, da mora uradna oseba razpisati ustno obravnavo kadar je treba opraviti ogled oziroma zaslišanje izvedencev, je torej bil v pritožbenem postopku upravnemu organu prve stopnje dan pravilen napotek, da opravi ustno obravnavo ter na njej seznani stranke v postopku z izvedeniškim mnenjem. Vendar pa kljub opravljeni obravnavi strankam ni bila dana možnost, da bi izvedencu lahko postavljale vprašanja oziroma zahtevale pojasnila glede izvida in mnenja. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je bila ustna obravnava razpisana za dne 19. 11. 2002 (torek), vabilo je bilo strankam vročeno 7. 11. 2002, kopijo dela mnenja pa je tožeča stranka osebno prevzela pri organu prve stopnje 15. 11. 2002 (petek). Pravilna je torej tožbena trditev, da je tožeča stranka imela zelo malo časa, da se seznani z vsebino izvedeniškega mnenja. Nesporno pa ji možnost postavljanja vprašanj izvedencu niti ni bila dana, saj se izvedenka ustne obravnave ni udeležila. Iz zapisnika ustne obravnave je razvidno, da sta tožeči stranki želeli odgovore na zastavljena vprašanja ter da je prva tožeča stranka izrecno poudarila, da bi po zakonu morala biti prisotna tudi izdelovalka izvedeniškega mnenja. Po presoji sodišča tako izpodbijana odločba temelji na sicer dopolnjenem postopku, v katerem pa niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev v stvari. Tudi v primeru, če je izvedenec opravil izvedensko delo izven ustne obravnave, mu namreč lahko stranke postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnilo glede izvida in mnenja. Glede na to, da izvedenec mnenja ni podal na obravnavi in stranki v zvezi z mnenjem nista bili zaslišani, je po presoji sodišča utemeljena tožbena trditev, da sta upravna organa kršila določila ZUP/86, zato je sodišče tožbi prve tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS s sodbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (drugi odstavek 60. člena ZUS), v katerem mora biti tožeči stranki dana možnost, da postavlja vprašanja izvedencu, s tem pa bodo lahko dani tudi odgovori na tožbene trditve glede nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

K 3. točki izreka:

Tožeči stranki sta v tožbi zahtevali tudi povrnitev stroškov tega postopka. Sodišče predlogu glede na zakonsko določilo tretjega odstavka 23. člena ZUS, ki med drugim določa, da kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, ni ugodilo.