VSRS Sodba IV Ips 96/2013

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je zoper V. K. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po 2. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu izrekel globo 300 EUR ter 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom zavrglo in storilca oprostilo plačila stroškov postopka.

2

Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrženju zaradi kršitve iz 4. točke 156. člena v zvezi z 61., 64. ter 57. c členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter zaradi kršitve 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vložnik navaja, da v določbi 61. člena ZP-1, na katero se sklicuje sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ni podlage za ugotovitev, da zahteva za sodno varstvo ni dovoljena, če storilec pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo plača polovico globe

. Storilec zahteve ni umaknil (drugi odstavek 61. člena ZP-1), prav tako ni mogla nastopiti domneva umika (tretji odstavek 61. člena ZP-1), saj ni bil povabljen na zaslišanje na sodišče. Sodišče zato določbe 64. člena o zavrženju zahteve ne bi smelo uporabiti. Hkrati je kršilo tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne okrajnemu sodišču, da o zahtevi za sodno varstvo ponovno odloči.

3

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4

Prekrškovni organ je storilcu 24. 6. 2012 izdal plačilni nalog in mu ga vročil na kraju storitve prekrška. Iz dokazila o plačilu je razvidno, da je storilec 29. 6. 2012 plačal polovični znesek globe (150 EUR), 2. 7. 2012 pa je priporočeno po pošti vložil zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog.

5Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče ob smiselni uporabi 61. člena ZP-1 štelo, „da je storilec svojo zahtevo za sodno varstvo umaknil, če globe ni plačal po vložitvi zahteve za sodno varstvo.“ Pritrditi je stališču vrhovnega državnega tožilca, da sodišče za takšno sklepanje ni imelo podlage v predpisih, veljavnih v času odločanja o zahtevi za sodno varstvo.

Plačilni nalog namreč ne postane pravnomočen, če storilec v predpisanem roku plača polovični znesek izrečene globe (glej sodba Vrhovnega sodišča IV Ips

1/2013 z dne 19. 2. 2013), oziroma storilec s plačilom polovice globe ne izgubi pravice do vložitve zahteve za sodno varstvo (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 293/2012 z dne 9. 5. 2013). Če storilec plača polovico globe pred potekom roka za vložitev zahteve za sodno varstvo in kljub temu vloži to pravno sredstvo v zakonitem roku, izgubi pravico do polovičnega plačila, kar pomeni, da bo po pravnomočnosti sodbe o zahtevi za sodno varstvo moral plačati še preostanek izrečene globe skupaj s stroški postopka na sodišču, če bo sodišče zahtevo zavrnilo ali zavrglo.

6Kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, sodišče v konkretni zadevi ni bilo upravičeno uporabiti določbe prvega odstavka novega 57. c člena ZP-1, v skladu s katero zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog ali odločbo o prekršku ni dovoljena, če kršitelj pred pravnomočnostjo plača polovico izrečene globe. Določbe 57. c člena ZP-1, ki je bil v zakon uveden z novelo ZP-1H, se namreč uporabljajo za zadeve, v katerih do 13. 6. 2013 še ni bila izdana odločba o prekršku na prvi stopnji (šesti odstavek 30. člena ZP-1H).

7Zahteva za sodno varstvo, ki jo je vložil storilec, je dovoljena, zato je sodišče s sklepom o zavrženju kršilo določbo 64. člena ZP-1 in nepravilno uporabilo 61. člen ZP-1, s tem pa storilcu neupravičeno odvzelo pravico do pravnega sredstva, določeno v prvem odstavku 59. člena ZP-1 in v 23. členu URS.

8Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev, na katero se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču, ki bo ponovno odločilo o zahtevi za sodno varstvo.