VSRS Sklep X Ips 342/2012

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo RS, Vlade Republike Slovenije, št. 70101-17/2012/3 z dne 14. 6. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi petega odstavka 23. člena in prvega odstavka 17. člena Zakona o državnem tožilstvu (Ur. l. RS, št. 94/07, 87/09 – v nadaljevanju ZDT) v zvezi s prvim odstavkom 225. člena Zakona o državnem tožilstvu (Ur. l. RS, št. 58/11 – v nadaljevanju ZDT-1), odločila, da A. A., okrožna državna tožilka na Okrožnem državnem tožilstvu ..., napreduje na mesto višje državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu ....

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008, Up-1124/2008, Up-1186/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidenten uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 286/2008, X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7V okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja: „ali ima kandidat, ki je bil v prvem obrazloženem mnenju Državnotožilskega sveta (v nadaljevanju DTS) v izbirnem postopku uvrščen na prvo mesto kot najbolj ustrezen kandidat, pa je DTS bodisi zaradi spremembe sestave DTS opravil nov razgovor z vsemi kandidati, bodisi, da je na podlagi pripomb, predloženih s strani drugih kandidatov in po opravljenem razgovoru z vsemi kandidati, spremenil obrazloženo mnenje in je na prvo mesto v izboru postavil drugega kandidata, procesno pravico, da poda pripombe na tako spremenjeno mnenje preden DTS izda dokončno mnenje, ali pa te pravice nima, ker je imel možnost sodelovati na razgovoru, čeprav mu DTS na razgovoru ni razkril, kaj DTS šteje za odločilno pri svoji spremenjeni izbiri tako da bi se kandidat, ki je bil v prvem mnenju uvrščen na prvo mesto, lahko do novih odločilnih dejstev v obrazloženem mnenju opredelil“.

8Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident postavlja, ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. V obravnavani zadevi je Vlada na podlagi petega odstavka 23. člena in prvega odstavka 17. člena ZDT na predlog ministra, pristojnega za notranje zadeve (ki je v skladu z 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi – Ur. l. RS, št. 21/12, v času odločanja v tej zadevi, opravljal med drugim tudi naloge na področju organizacije in statusa javnega tožilstva ter pravosodne uprave za področje javnega tožilstva) sprejela odločbo o napredovanju okrožne državne tožilke na mesto višje državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu .... Minister je svoj predlog za napredovanje skladno z 18. členom ZDT podal Vladi potem, ko je prejel dokončno mnenje DTS in ni uporabil določbe šestega odstavka 20. člena ZDT. Ker ima pristojni minister na podlagi šestega odstavka 20. člena ZDT možnost, da dokončnega mnenja DTS ne sprejme in posledično Vladi ne predlaga kandidata, ki je bil v takšnem mnenju razvrščen na prvo mesto, to pomeni, da razvrstitev kandidatov v dokončnem mnenju DTS za ministra ni obvezna. Mnenje in dokončno mnenje DTS sta le vmesna akta v postopku izbire in imenovanja oziroma napredovanja državnih tožilcev. Tudi, če bi bil torej revident v dokončnem mnenju DTS, oblikovanem na podlagi četrtega odstavka 20. člena ZDT, razvrščen na prvo mesto, to še ne pomeni, da bi ga pristojni minister predlagal Vladi v napredovanje.

9Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident postavlja, ni pomembno pravno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi, ko gre za sklep Vlade o imenovanju oziroma napredovanje državne tožilke (prvi odstavek 17. člena ZDT), sprejetem na podlagi predloga pristojnega ministra, ki pa na mnenje DTS, torej tudi na vrstni red kandidatov, ki ga DTS naredi, ni vezan.

10Ker revident izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal, je je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).