VDSS sklep Psp 363/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ki naj bi glasila:

„Tožencu se razveljavi odločba št. ... z dne 15. 5. 2013 oziroma z dne 3. 6. 2013 in se spremeni tako, da se tožniku od 2. 11. 2012 dalje prizna prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, s tem da pritožba in revizija ne zadržita izvršitve začasne odredbe.“

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava oziroma kršitve zakona. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo 129. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010) v povezavi z 8. členom Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. l. RS, št. 26/2011), s čimer tožnik od 27. 5. 2012 dalje ni več brezposelna oseba. Namesto navedene podlage je sodišče upoštevalo 20. točko prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Upoštevaje navedeno, se tožnikova tožba nanaša na nepravilno in nezakonito in nično odločbo tožene stranke z dne 15. 5. 2013 ter na vrnitev prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje od 2. 11. 2012 dalje. Novi dokazi so v tožnikovo škodo in v korist tožene stranke v dogovoru s Centrom za socialno delo A, ki tožnika nezakonito vabi za ureditev zdravstvenega zavarovanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep zavrže (razveljavi), ali samo izda začasno odredbo v sporu glede priznanja lastnosti zavarovanca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je pri sodišču vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 2. 2013, s katero je tožena stranka odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca v obveznem zdravstvenem zavarovanju po 20. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami), kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogoje za zavarovanje po eni izmed točk prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje od 2. 11. 2012 dalje. Tožnik je skupaj s tožbo sodišču predlagal, da izda začasno odredbo, s katero se razveljavi prej citirana odločba tožene stranke z dne 15. 5. 2013 oziroma, da se odločba spremeni tako, da se tožniku od 2. 11. 2012 dalje prizna prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v prvem odstavku 70. člena določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti:

- odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali

- naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

V četrtem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače, kar pomeni, da je pri odločanju o izdaji začasne odredbe potrebno uporabiti tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev oziroma, če so izpolnjeni pogoji iz 270. člena ZIZ, za zavarovanje denarne terjatve.

Začasne odredbe so torej sredstva zavarovanja in zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni izkazan pogoj za izdajo začasne odredbe, saj v danem primeru tožnik ni izkazal verjetnosti, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženo stranko nastala.

V sporni zadevi je namreč tožena stranka odločila, da se tožnik vključi v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, to pa iz razloga, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da obstaja pravna podlaga za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, torej za pridobitev lastnosti zavarovanca po kateri od drugih točk iz prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Tožnik namreč ni za verjetno izkazal, da ima status zavarovanca, torej da bi moral biti zavarovan kot upokojenec. Tega ne navaja niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Tožnik tudi ni predložil nobenega dokaza iz katerega bi bilo razvidno, da od 27. 5. 2012 ni več brezposelna oseba, kot to zatrjuje v pritožbi. 129. člen ZUTD, na katerega se sklicuje v pritožbi namreč ureja razloge za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb oziroma evidenci oseb, vključenih v programe APZ. Vse to pa pomeni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka ni verjetno izkazano, da terjatev obstoji oziroma, da bo tožniku terjatev zoper toženo stranko nastala, kar pomeni, da s tem niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.