VSL sodba I Cpg 1154/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 947,48 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev več pravnih dejanj tožeče stranke (denarnih nakazil) toženi stranki, tožeči stranki pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.983,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno njeno spremembo ter priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantno pravno podlago in pojasnilo, da morata biti za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika kumulativno podana objektivni in subjektivni element. Čim eden od njiju ni podan, pravno dejanje, ki ga je stečajni dolžnik izvedel v obdobju izpodbojnosti, ni izpodbojno. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je utemeljilo na ugotovitvi, da ni podan niti objektivni niti subjektivni element izpodbojnosti.

6Sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožena stranka izpodbila domnevo iz prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožeča stranka ves čas poslovnega sodelovanja, ki je trajalo več let, svoje obveznosti vselej izpolnjevala z zamudo. Ne glede na dolžino zamud, tožena stranka nikoli ni sprožila kakršnihkoli postopkov za izterjavo dolga, niti ni od tožeče stranke zahtevala plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče tako zaključuje, da je med strankama obstajal konkludenten dogovor o podaljševanju plačilnega roka ter da, tožeča stranka stranka navedbam in dokazom tožene stranke v zvezi s tem ni (konkretizirano) nasprotovala. Upoštevajoč pravilnost te ugotovitve (ki je pritožba niti ne izpodbija), sodišču prve stopnje v skladu z domnevo iz drugega odstavka 214. člena ZPP, po kateri se štejejo za priznana dejstva, ki jih (nasprotna) stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja (konkretiziranih) razlogov, glede zatrjevanega konkludentnega dogovora o spremembi zapadlosti ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka. Odveč so zato pritožbena razpravljanja o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki naj bi ga sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja prič. V zvezi s tem višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje tudi pritožbene očitke, ki merijo na absolutno bistveno kršitev določb postopka in ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke. Tožeča stranka v pritožbi obširno (in povsem neutemeljeno ter mestoma nekorektno do sodišča prve stopnje) pojasnjuje teoretična izhodišča o svojem poslovanju, ki se nanašajo na zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan objektivni element izpodbijanja, kljub temu pa po prepričanju višjega sodišča s svojimi navedbami ni uspela ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

7Višje sodišče kot zgrešene ocenjuje tudi pritožbene navedbe, da bi moral v primeru obstoja konkludentnega dogovora med strankama na strani tožnika tak dogovor sklepati zastopnik tožeče stranke ali priča, zaposlena pri tožniku, ki bi imela pooblastilo za sklenitev takega dogovora, tožena stranka pa bi morala dokazati tudi elemente tega dogovora. Konkludentno ravnanje je ravnanje, delovanje ali obnašanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, kakšna je pravnoposlovna volja določene osebe (fizične ali pravne), čeprav ta volja ni izrecno (ustno ali pisno) izražena. Volja se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prim. 18. člen Obligacijskega zakonika). Načelno torej velja, da za izjavljanje volje ni predpisana posebna oblika, pri čemer je s posebno obliko mišljeno, kako se določeno dejstvo (v tem primeru volja za dogovor o podaljšanju roka plačil) mora izraziti navzven. Konkludentna ravnanja so torej tista, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda glede na okoliščine, v katerih so izvedena, je mogoče zanesljivo sklepati, kakšno voljo pomenijo. Za presojo učinkov ravnanja so odločilna objektivna merila, ne vsebina, ki jo pripiše ravnanju tista stranka, ki je ravnanje izvedla. S konkludentnimi ravnanji tudi niso mišljena samo aktivna ravnanja, pač pa tudi pasivna (prim. dr. V. K., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str. 218-220).

8Da bi upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, uspešno izpodbil domnevo izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, mora dokazati, da je bila izpolnitev stečajnega dolžnika opravljena znotraj tako uveljavljenega običajnega roka izpolnitve. Tako utemeljen običajni rok predstavlja časovni okvir, v katerem je stečajni dolžnik bil dolžan izpolniti svojo obveznost. Ta je lahko utemeljen na podlagi izrecne pogodbene ureditve v smislu tako izražene pogodbene avtonomije (2. in 3. člen OZ). V kolikor pa stranki tega elementa nista izrecno pogodbeno uredili, ali pa sta ga kasneje spreminjali, pa je na običajen rok mogoče sklepati tudi na podlagi kriterijev, ki jih opredeljuje drugi odstavek 272.člena ZFPPIPP in sicer:

- kot uveljavljen poslovni običaj gospodarskih subjektov za obveznosti enake vrste,

- kot kodificiran poslovni običaj v obliki uzanc ali

- kot uveljavljeno poslovno prakso med stečajnim dolžnikom in sopogodbenikom.

Izpolnitve znotraj tega roka tako ni mogoče opredeljevati kot izpolnitve z zamudo, tudi če se takšen rok izpolnitve obveznosti razlikuje od enostransko opredeljenega roka zapadlosti na računih, ki jih je izstavil upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno.

9Vprašanje običajnega roka izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni zatrjevati in dokazati upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno. Tožena stranka je trditveno podlago v zvezi z utemeljevanjem običajnega roka izpolnitve v povezavi z uveljavljeno poslovno prakso med pravdnima strankama utemeljevala z navedbami, da sta pravdni stranki v poslovanju na konkludenten način roke izpolnitve obveznosti podaljšali na tako časovno obdobje, da bi bilo vsa izpodbijana dejanja šteti za opravljana znotraj tega roka. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, tožeča stranka teh navedb ni izpodbila, zaradi česar se kot pravilni izkažejo zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na neobstoj objektivnega elementa izpodbojnosti.

10Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi se sodišče prve stopnje glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti poleg zakonske domneve iz prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, moralo opredeliti tudi do trditev tožeče stranke, s katerimi je ta element izpodbojnosti utemeljevala neposredno s sklicevanjem na prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP. Plačila za dobavljeno blago (material, ki ga je tožeča stranka potrebovala za redno poslovanje), opravljena v običajnem roku izpolnitve obveznosti, ne morejo pomeniti zmanjšanja bodoče stečajne mase, saj je premoženje stečajnega dolžnika zgolj spremenilo pojavno obliko, in sicer je stečajni dolžnik za izvedeno plačilo prejel dobavljeno blago s strani tožene stranke. Zakonski okvir ugotavljanja objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 271. in 272. člena ZFPPIPP se je spremenil glede na določila 125. člena prej veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS št. 67/93 s spremembami, v nadaljevanju ZPPSL): če so določila ZPPSL izključevala objektivni element izpodbojnosti samo v primeru, ko se je stečajno premoženje stečajnega dolžnika zmanjšalo zaradi izpolnitve upniku, ki je bila izvedena pred izpolnitvijo ali vsaj istočasno ob izpolnitvi upnika, pa je z uveljavitvijo ZFPPIPP ta časovni okvir spremenjen tako, da so neizpodbojna tudi tista dejanja, v okviru katerih je stečajni dolžnik svojo izpolnitev izvršil po prejemu nasprotne izpolnitve, vendar še v okviru običajnega roka izpolnitve obveznosti. Zakon je torej razširil časovni okvir, v okviru katerega je potrebno upoštevati spremembe pojavnih oblik v premoženju stečajnega dolžnika. Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi prvostopenjsko sodišče moralo obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti ugotavljati tudi mimo uveljavljane domneve iz prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

11Ker višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe, ki se nanašajo ugotovitev, da objektivni element izpodbojnosti ni izpolnjen, kar pomeni, da dejanja stečajnega dolžnika niso izpodbojna, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno še posebej opredeljevati do subjektivnega elementa izpodbojnosti. Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed elementov izpodbojnosti, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov. Zaradi tega se višje sodišče do (pre)obširnih pritožbenih navedb glede subjektivnega elementa izpodbojnosti ne opredeljuje, saj za odločitev ne morejo biti relevantne.

12Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo, pri čemer višje sodišče toženi stranki ni priznalo pavšalnega zneska poštnih storitev po tar. št. 6002, pač pa poštne stroške v dejanskem znesku (tar. št. 6001).