VSRS Sodba I Ips 34239/2010-121

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani K. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen treh let in šest mesecev zapora. Oškodovanki A. A. je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti. Obsojencu je v plačilo naložilo še stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji ter o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na tri leta zapora, oškodovanko A. A. pa je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornik v zahtevi uvodoma navaja, da je sodišče ključno obremenilno pričo, oškodovanko A. A., zaslišalo v nenavzočnosti obdolženca, ne da bi bili za to izpolnjeni zakonski pogoji po 327. členu ZKP, zaradi česar je po njegovem mnenju podana kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik opozarja, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča o travmatiziranosti oškodovanke, s katero je v zapisniku glavne obravnave z dne 24. 11. 2011 obrazložena odstranitev obdolženca, protispisna. Na dan glavne obravnave je sodišče namreč razpolagalo z mnenjem izvedenke psihiatrinje dr. M. T., iz katerega izhaja, da oškodovanka ne izkazuje nobene travmatiziranosti in da pri njej niso podane specifične značilnosti spolne zlorabe. Prvostopenjska sodba v tem delu tudi nima obrazložitve, saj ni jasno, ali se je sodišče oprlo na kakšno drugo izvedensko mnenje in kaj iz tega mnenja izhaja. Višje sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da travmatiziranost oškodovanke izhaja iz mnenja izvedenke za nevrologijo mag. M. C., ki je bilo podano ob zaslišanju dne 30. 5. 2011, kar pa po mnenju zagovornika ne drži, saj je navedena izvedenka lahko pojasnjevala le naravo nevrološke motnje, ki je podana pri oškodovanki, ne pa njene travmatiziranosti. Pedagoginja S. L., na katero se je prav tako oprlo višje sodišče, pa je izpovedala le o strahu pred zaslišanjem, kar po presoji zagovornika prav tako ne more biti razlog za omejitev obdolženčeve pravice do navzočnosti pri zaslišanju obremenilne priče. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča tudi ni razvidno, ali je sodišče ocenilo, da bi bilo za oškodovanko preveč travmatično pričati v obdolženčevi navzočnosti, ali pa je menilo, da je oškodovanka že travmatizirana in zato ne bi hotela pričati v njegovi navzočnosti. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča prav tako naj ne bi izhajalo, ali je senat ocenil, da oškodovanka v navzočnosti obdolženca ne bo govorila po resnici ali pa, da sploh ne bo izpovedovala. Zgolj okoliščina, da bi bilo zaslišanje v navzočnosti obdolženca za oškodovanko lahko travmatično, ne da bi bili jasno konkretizirani in artikulirani razlogi za tako sklepanje, pa po presoji zagovornika ne more utemeljiti omejitve enega izmed bistvenih ustavnih jamstev po 29. členu Ustave RS. Razlaga 327. člena ZKP, ki izjemoma omogoča odstranitev obdolženca, mora biti zato skrajno restriktivna. Ne zadošča le nelagodje priče (v tem je namreč bistvo neposrednega zaslišanja), temveč morajo biti podani tehtni razlogi. Le-ti pa iz obrazložitev sodišč ne izhajajo.

6Po določbi 327. člena ZKP sme senat izjemoma skleniti, da se obtoženec začasno odstrani iz sodne dvorane, 1) če priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali 2) če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice. Po vrnitvi obtoženca na zasedanje se mu prebere izpovedba priče, obtoženec pa ima pravico priči postavljati vprašanja ter dajati pripombe k njeni izpovedbi. Po potrebi se lahko opravi tudi soočenje. Ker predstavlja določba 327. člena ZKP izjemo od obdolženčeve temeljne pravice, da je navzoč pri izvajanju dokazov, za odstranitev obdolženca z glavne obravnave med zaslišanjem priče ne zadošča le gola domneva, da priča v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice ali da ne bo pričala. Prav tako ne zadošča prepričanje sodišča, da se bo priča počutila nelagodno pri podajanju izjave v navzočnosti obdolženca, saj je ta občutek prisoten pri večini pričanj, zlasti v primeru, če priča s svojo izpovedbo obdolženca obremenjuje. Glede na stališče, uveljavljeno v sodni praksi, morajo obstajati tehtni razlogi, utemeljeni s konkretnimi okoliščinami.(1)

7Kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 24. 11. 2011, je senat na obravnavi sprejel sklep, da se obdolženec skladno s 327. členom ZKP med zaslišanjem oškodovanke odstrani iz sodne dvorane. Odločitev je bila utemeljena z oceno, da oškodovanka glede na prej opisano travmatiziranost, o kateri so bile podane posamezne izpovedbe, povzeti pa jo je mogoče tudi iz izvedenskega mnenja, v prisotnosti obdolženca ne bo hotela izpovedovati.

8Na očitek zagovornika, da iz obrazložitve sklepa senata ni razvidno, katera od procesnih situacij, predvidenih v 327. členu ZKP, je po oceni sodišča utemeljila odstranitev obdolženca iz sodne dvorane, je pravilno odgovorilo že višje sodišče. Vrhovno sodišče se zato v tem delu sklicuje na razloge, navedene na 3. strani drugostopenjske sodbe, pridružuje pa se tudi presoji višjega sodišča, da so obstajali tehtni razlogi v smislu 327. člena ZKP, ki so utemeljili odstranitev obdolženca iz sodne dvorane med zaslišanjem oškodovanke. Iz obrazložitve sklepa senata na obravnavi dne 24. 11. 2011 in drugostopenjske sodbe izhaja, da sodišči pojma travmatiziranosti, s katerim je bila obrazložena odstranitev obdolženca iz sodne dvorane, nista uporabili v smislu prisotnosti specifičnih značilnosti spolne zlorabe (te pri oškodovanki niso izkazane), temveč je bilo s tem pojmom zajeto celotno psihično stanje oškodovanke (čustvena občutljivost, posebnosti njenega psihosocialnega funkcioniranja) ob zaslišanju, ki se odraža v njenih težavah (nepripravljenosti) govoriti o dejanjih obdolženca oziroma se soočiti z emocionalno neugodnimi situacijami (prim. str. 3 in 4 sodbe višjega sodišča). Izkazano je bilo tudi poslabšanje zdravstvenega stanja oškodovanke zaradi zaslišanja oziroma udeležbe na obravnavi. Pri tem ni šlo le za neartikulirano domnevo sodišča, da oškodovanka v navzočnosti obdolženca ne bo želela pričati, temveč za sklepanje o psihičnem stanju oškodovanke, ki je utemeljeno s konkretnimi okoliščinami (izpovedba pedagoginje S. L. in mnenji izvedenke za nevrologijo mag. M. C. in izvedenke psihiatrične stroke dr. M. T.). Ob takšnem izhodišču se tudi očitek protispisnosti, ki izhaja iz pojmovanja travmatiziranosti kot stanja, povezanega izključno z izkušnjo spolne zlorabe, izkaže za neutemeljen.

9Glede na navedeno ter ob upoštevanju narave očitanega kaznivega dejanja, razmerja med oškodovanko in obdolžencem in starosti oškodovanke odstranitev obdolženca med zaslišanjem oškodovanke ni bila sporna z vidika jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 29. člen Ustave RS. Ukrep tudi ni prekomerno posegel v obdolženčevo pravico do obrambe, saj je njegova odstranitev trajala le v času zaslišanja oškodovanke, med zaslišanjem pa je bil navzoč obdolženčev zagovornik, ki je oškodovanki tudi postavljal vprašanja. Po vrnitvi v sodno dvorano je sodišče obdolžencu prebralo izpovedbo oškodovanke in mu omogočilo, da je oškodovanki postavljal vprašanja. Opisano ravnanje sodišča, ki je oškodovanko zaslišalo v nenavzočnosti obdolženca, je skladno tudi z usmeritvami Okvirnega sklepa Sveta z dne 15. 3 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku

(

UL L 82, 22. 3. 2001)

, po katerem mora sodišče ranljive priče zaščititi pred dodatnimi negativnimi učinki, ki bi jih povzročilo zaslišanje v navzočnosti obdolženca, oziroma preprečiti sekundarno viktimizacijo. Ker je bila odstranitev obdolženca z glavne obravnave skladna s pogoji, ki jih določa 327. člen ZKP, je neutemeljen tudi očitek kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10Zagovornik v nadaljevanju zahteve opozarja, da je bila oškodovanka na glavni obravnavi dne 24. 11. 2011 zaslišana na način, ki je sicer predviden zgolj za zaslišanje mladoletne priče, in sicer s pomočjo pedagoginje S. L. Za zaslišanje oškodovanke s pomočjo pedagoga in za navzočnost osebe, ki ji priča zaupa, po prepričanju zagovornika niso bili izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 240. člena ZKP, saj je bila oškodovanka na dan obravnave že polnoletna (18 let in dva meseca). Polnoletna priča, ki izpoveduje po resnici, pa ne potrebuje nikakršne psihične ali druge opore med zaslišanjem. Namen neposrednega zaslišanja priče na glavni obravnavi v navzočnosti obdolženca je namreč v preverjanju verodostojnosti izpovedbe priče. Bistveno je, da se je priča sposobna soočiti z obdolžencem in pred njim zanj obremenilno izpovedovati, zaradi česar med zaslišanjem ne more iskati moralne in psihične opore pri zaupnih osebah. Zaslišanje oškodovanke na obravnavi dne 24. 11. 2011 (podobno tudi na obravnavi dne 18. 10. 2010) po mnenju zagovornika predstavlja kršitev načela neposrednosti, poleg tega pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšni podlagi je zaslišalo oškodovanko s pomočjo pedagoginje (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Prvostopenjsko sodišče se po presoji zagovornika sploh ne bi smelo opreti na izpovedbo oškodovanke z dne 24. 11. 2011, zato naj bi bila podana tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 11. 2011 je razvidno, da je oškodovanko tega dne spremljala pedagoginja S. L., ki je predsednika senata pred obravnavo v navzočnosti strank obvestila, da je oškodovanka pripravljena na zaslišanje, če pa bi ji vmes postalo prehudo, bo to sporočila. Neposredno pred zaslišanjem oškodovanke je sodišče oškodovanko in pedagoginjo napotilo iz dvorane, da se lahko ponovno pogovorita glede zmožnosti oškodovankinega zaslišanja. Po vrnitvi v dvorano je pedagoginja sporočila, da je oškodovanka pripravljena pričati. Oškodovanka je bila nato po podanem pouku v nenavzočnosti obdolženca zaslišana. Izpovedala je, da vztraja pri tem, kar je doslej povedala, in da nima nič novega za dodati, nato pa je samostojno odgovarjala na vprašanja članov senata, zagovornika, po vrnitvi obdolženca v dvorano, pa tudi na njegova vprašanja.

12Po četrtem odstavku 240. člena ZKP se lahko zaslišanje mladoletne osebe opravi tudi s pomočjo pedagoga ali kakšnega drugega strokovnjaka. Za pomoč pri zaslišanju v smislu citirane določbe je po presoji Vrhovnega sodišča mogoče šteti pomoč pedagoga ali drugega strokovnjaka pri izboru takšnega načina zaslišanja, ki je za mladoletno osebo najmanj stresen oziroma škodljiv. Kot utemeljeno opozarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, določba predpostavlja aktivno vlogo strokovnjaka, ki lahko nenazadnje vključuje tudi ustrezno pomoč pri postavljanju vprašanj mladoletni osebi. Zagovornik sicer pravilno navaja, da oškodovanka na glavni obravnavi dne 24. 11. 2011 ni bila več mladoletna, vendar pa ta okoliščina za presojo zatrjevane kršitve četrtega odstavka 240. člena ZKP ni odločilna. Glede na zgoraj povzeti potek dogajanja pred in med obravnavo dne 24. 11. 2011, ravnanje pedagoginje S. L., ki je na obravnavi le spremljala oškodovanko in se z njo posvetovala glede sposobnosti njenega pričanja, ne predstavlja takšne aktivnosti, da bi ga bilo mogoče obravnavati kot pomoč sodišču pri zasliševanju v smislu četrtega odstavka 240. člena ZKP. Ker torej ni šlo za pomoč sodišču pri zaslišanju oškodovanke, so neutemeljeni tudi nadaljnji procesni očitki (8. in 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pri uveljavljanju katerih zagovornik izhaja iz predpostavke, da je zaslišanje oškodovanke potekalo s pomočjo pedagoginje. Na očitek, da je sodišče določbo četrtega odstavka 240. člena ZKP kršilo že na obravnavi dne 18. 10. 2010, pa je pravilno odgovorilo že višje sodišče, zato se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 5. in 6. strani drugostopenjske sodbe.

13Tudi na nadaljnje navedbe zagovornika, ki se nanašajo na pomanjkljivost obrazložitve prvostopenjske sodbe in s katerimi zagovornik uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je pravilno odgovorilo že višje sodišče (str. 8). Vrhovno sodišče se tako pridružuje presoji, da je v sodbi prvostopenjskega sodišča navedeno in ovrednoteno dokazno gradivo, na podlagi katerega je sodišče sprejelo zaključek, da je obsojenec izvršil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje na škodo A. A.

C.

14Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

----

Op. št. (1): Prim. npr. odločbo VS RS I Ips 162/2010 z dne 13. 1. 2011.