VSL sklep III Ip 4013/2012

I. Pritožba se zavrže.

II. Pritožnica in upnik sama nosita stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo prenos zarubljene terjatve, ki jo ima dolžnik do svoje dolžnice A. A., upniku v izterjavo.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnikova dolžnica po pooblaščencu na podlagi določb 64. člena ZIZ, ter trdi, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, ter zlasti iz razlogov po 55. členu ZIZ, da namreč listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina do tretje osebe, in da terjatev ni prešla na upnika oziroma obveznost ni prešla na dolžnika. Predlaga razveljavitev sklepa o prenosu terjatve v izterjavo in da se postopek izvršbe izreče za nedopustnega v tem delu, izvršbo pa ustavi. Navaja, da je sodišče izdalo sklep o prenosu neobstoječe denarne terjatve na upnika. Pove, da je upnik predlagal izvršbo na terjatev, ki naj bi jo imel dolžnik B. B. po prodajni pogodbi št. X z dne 1. 4. 2010 in aneksu z dne 13. 5. 2010 v znesku 67.500,00 EUR. Trdi, da je med tem izvršilnim postopkom obvestila sodišče, da je terjatev po prodajni pogodbi izčrpana, da je kupnino v celoti plačala in da ničesar več ne dolguje prodajalcu B. B.. Pove, da je v odgovoru na pritožbo 26. 4. 2011 v spis in upniku predložila popis celotne svoje dokumentacije in našteje priložene listine. Pove, da je bilo skupno plačanih 68.075,20 EUR, po prodajni pogodbi je znašala obveznost 67.500,00 EUR, plačilo pa je bilo izvršeno skladno z obračunom po aneksu št. 2 z dne 1. 6. 2010. Navaja, da je prodajalec pritožnico pooblastil in dal nalog za plačilo posameznih svojih upnikov po specifikaciji po 2. členu, plačano je bilo skupno 35.009,22 EUR, skladno z obračunom po 2. členu pa je 4. 6. 2010 plačala še 32.490,78 EUR. Trdi, da je plačala vse, kar je bila dolžna, in nič več ne dolguje iz prodajne pogodbe. Dalje podaja navedbe o nahajanju originalne pogodbe. Meni, da je izvršba zoper njo v celoti neutemeljena, saj obveznost po 270. člena OZ preneha, ker je bila izpolnjena, zaradi česar sodišče prenosa ne bi smelo dovoliti. Predlaga naložitev plačila stroškov, ki so nastali s tem postopkom, upniku, ki je povsem neutemeljeno in napačno predlagal izvršbo in po nepotrebnem obremenil tretjo osebo s stroški. Priglaša stroške pritožbe.

3V skladu z določbo četrtega odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pritožba ni bila vročena v odgovor upniku, temveč zgolj v vednost. Zaradi tega višje sodišče odgovora na pritožbo z dne 27. 8. 2012 ni upoštevalo, že iz tega razloga pa upniku tudi ne gredo stroški odgovora na pritožbo, pri tem pa je treba še opozoriti, da njegova zahteva za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo niti ni konkretizirana.

4Pritožba ni dovoljena.

5Dolžnikov dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo, saj je sicer specifičen udeleženec izvršilnega postopka, vendar pa v skladu z ustaljeno sodno prakso pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o rubežu terjatve in zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo nima (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 4300/2010 z dne 13. 4. 2011, sklep Višjega sodišča v Celju št. II Ip 711/2007 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1047/2006). Sklep o prenosu terjatve v izterjavo je namreč le posledica pravnomočnega sklepa o izvršbi glede rubeža terjatve z dne 30. 7. 2010, ki je postal pravnomočen z izdajo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 3034/2011 z dne 31. 8. 2011 (r. št. 34), oziroma je zgolj naslednje procesno dejanje sodišča, ki sledi pravnomočnemu sklepu o rubežu terjatve, in že zato ne more vplivati na poslabšanje pravnega položaja dolžnikovega dolžnika. Z njim ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve zoper dolžnikovega dolžnika in še manj pa je dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. Gre le za prenos v izterjavo, in torej takšen sklep v ničemer ne posega v pravice dolžnikovega dolžnika, saj se njegov pravni položaj zgolj zaradi spremembe upnika v ničemer ne poslabša. S prenosom v izterjavo pridobi upnik le pravico, da namesto dolžnika izterja zarubljeno terjatev, pridobi torej le procesno aktivno legitimacijo.

6Dolžnikova dolžnica lahko zoper novega upnika uveljavlja vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala zoper prvotnega upnika (v tem izvršilnem postopku dolžnika), torej tudi ugovor izpolnitve. Res je sicer, da tega v tem izvršilnem postopku ne bo mogla uveljavljati, saj je s pravnomočnostjo sklepa o prenosu terjatve ta zanjo končan, vendar pa dolžnikova dolžnica v tem izvršilnem postopku sploh nima položaja dolžnice. Upnik iz tega postopka, na katerega je bila s sklepom o prenosu terjatve v izterjavo prenesena terjatev dolžnika do dolžnikove dolžnice iz naslova prodajne pogodbe št. 31/2010 z dne 1. 4. 2010, bo lahko šele s tožbo (prim. 123. člen ZIZ) terjal njeno plačilo od dolžnikove dolžnice, ta pa bo imela tedaj možnost uveljavljanja ugovorov, ki bi jih lahko uveljavljala proti samemu dolžniku (tretji odstavek 120. člena ZIZ).

7Materialnopravno napačno je stališče pritožnice, da bi sodišče moralo na podlagi njenih trditev in dokazov o tem, da dolžniku ni nič (več) dolžna, izvršbo v tem delu ustaviti, saj se izvršilno sodišče na noben način ni dolžno in upravičeno spuščati v vprašanje obstoja te terjatve oziroma njene spornosti ali nespornosti, izvršilni postopek pa je z izdajo sklepa o prenosu terjatve (kar se tiče tega sredstva izvršbe) tako ali tako končan (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 6201/2012 z dne 9. 5. 2012).

8S takim sklepom torej niso prizadeti pritožničini interesi, zato je zaradi pomanjkanja pravnega interesa njena pritožba nedovoljena in jo je bilo treba skladno s prvim odstavkom 346. člena ter 1. točko 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ zavreči.

9Dolžnikova dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).