VSL sodba II Cp 601/2013

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 148,66 EUR nadomesti z zneskom 134,75 EUR.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem, delu potrdi.

IV. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 78344/2010 z dne 8. 6. 2010 v prvem in tretjem odstavku izreka za glavnico v višini 688,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 365,72 EUR od 14. 6. 2008 do plačila in od zneska 323,02 EUR od 16. 7. 2008 do plačila ter za izvršilne stroške v višini 56,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2010 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 148,66 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka (zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev) in tožena stranka (zoper ugodilni del in stroškovno odločitev). Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ji gre nadomestilo po tarifi Pravilnika 1998 in ne po tarifi Pravilnika 2006. V Pravilniku 2006 objavljeni zneski pomenijo valorizirane zneske iz Pravilnika 1998 in ne spremembo tarife, čemur pritrjuje tudi sodna praksa (I Cp 4292/2009). Tako je neutemeljeno sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif. Podlago za valorizacijo tarifnih zneskov predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki tudi po spremembah ZASP v celoti velja. Splošni del Pravilnika 1998 se šteje za del skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 26. člena ZASP, zato je nepravilno stališče sodišča, da je dal ZASP-B moč skupnega sporazuma samo tarifi Pravilnika 1998. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-149/98 zavzelo jasno stališče, da Pravilnik 1998 v celoti velja. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe I Cp 2471/2010. Ker sodišče Pravilnika 1998 ni v celoti uporabilo, ampak je določene člene selektivno izpustilo (na primer 11. člen), je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na pravilo exceptio illegalis, ki pride v poštev le v primeru, ko sodišče naleti na neustaven ali nezakonit pravni predpis. Pravilnik iz leta 2006 je bil sprejet na podlagi zakona, s strani pristojnega organa in po predpisanem postopku, zato bi ga sodišče moralo upoštevati. Za presojo ustavnosti podzakonskega akta sodišče niti ni upravičeno, saj je zato izključno pristojno Ustavno sodišče RS. Če sodišče ugotovi, da je podzakonski akt neustaven ali nezakonit, lahko odločitev opre neposredno na zakon in ne na drug podzakonski akt. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka po temelju uspela 100 %, po višini 69 %, skupno torej 84, 50 %.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da se avtor lahko odpove materialnim avtorskim pravicam in da tožeča stranka na ozemlju Republike Slovenije uveljavlja avtorske pravice le za tista tuja avtorska dela, ki so v repertoarju avtorskih organizacij, s katerimi je sklenila recipročne sporazume. Sodišče pa je nato napačno zaključilo, da je dokazno breme, da so se avtorji odpovedali avtorskim pravicam in da glasbena dela, ki jih je tožena stranka javno priobčila, ne spadajo v repertoar zaščitenih del tožeče stranke, na toženi stranki in da slednja tega ni dokazala. Dokazno breme glede del v repertoarju in dejanske uporabe je na tožeči stranki, ki v tej smeri ni predložila nobenih dokazov. Nerazumno je zahtevati od uporabnika, da dokazuje, kaj vse je v repertoarju varovanih del, saj je tožeča stranka edina, ki ima te podatke. Tožena stranka je predložila vse podatke, potrebne za ugotovitev, ali so predvajana dela v repertoarju varovanih del. Ker glasbeno delo tujega avtorja, ki se je odpovedal avtorskim pravicam ni v repertoarju nobene kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum, dokazovanje odpovedi pravicam tega avtorja ni bilo potrebno. Zaradi napačne uporabe pravil dokaznega bremena sodišče ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja, ali so s strani tožene stranke predvajana dela zajeta v repertoarju katere kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Sodišče ni pojasnilo, zakaj dopisu S., ki izkazuje ureditev medsebojnih odnosov med avstrijsko kolektivno organizacijo in avstrijskimi oziroma tujimi uporabniki, ne poklanja verodostojnosti. Dejstvo, da tuja (avstrijska) kolektivna organizacija od tujega (avstrijskega) uporabnika za predvajanje istih glasbenih del, ki jih v svojih poslovalnicah predvaja tožena stranka, ne zahteva plačila avtorskega honorarja, je po njenem mnenju bistvenega pomena. Do tega se sodišče ni opredelilo. Sodišče je napačno zaključilo, da so bili na sestanku na sedežu tožeče stranke preverjeni le trije repertoarji, saj je bilo ugotovljeno, da nobeno od preverjenih del ni vsebovano v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij. Meni, da bi moralo sodišče na podlagi 182. člena ZASP uporabiti avstrijsko pravo. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče pri rač. št. 08300046166 in št. 08200047744 upoštevati določbo pravilnika, ki za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo določa 30 % nižjo tarifo. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj izvršilni stroški niso upoštevani v nagradi za postopek. Ker je tožeča stranka izbrala pooblaščenko izven območja sodišča, ni upravičena do povračila potnih stroškov za pristop na narok. Sodišče je v zadevah II P 2311/2010 in II P 2511/2010 opravilo naroke zaporedno, zato so potni stroški za pristop na narok dejansko nastali le enkrat. Odločitev sodišča, da prizna potne stroške za pristop na narok v vsaki zadevi, ni pravilna.

Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

Pravno zmotno je stališče tožeče stranke, pri katerem vztraja v pritožbi, da je upravičena do nadomestila za uporabo avtorskih del po tarifi Pravilnika 2006 (1) in ne po tarifi Pravilnika 1998 (2). ZASP-B (3), ki je veljal ob sprejemu Pravilnika 2006, je določil, da se tarife določijo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije in reprezentativna združenja uporabnikov (156. člen). Hkrati je ohranil v veljavi tarifo Pravilnika 1998 in ji dal naravo skupnega sporazuma (26. člen). Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 160/2011 zavzelo jasno stališče, da je pridobila moč skupnega sporazuma le tarifa Pravilnika 1998 in ne tudi njegov normativni del (4). Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 11. člen Pravilnika 1998, ki sodi v njegov normativni del in z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom je bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj uporabnikov, ki pa ga tožeča stranka ni imela, zato Pravilnik 2006 ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je uporabo Pravilnika 2006 zavrnilo oziroma odklonilo (exceptio illegalis). S tem ni poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča RS, kot to zmotno meni tožeča stranka. Svojo odločitev je pravilno oprlo na tarifo Pravilnika 1998, ki še vedno predstavlja veljavno podlago za obračunavanje avtorskih honorarjev in nadomestil.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni podlage za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini, za kar se zavzema tožeča stranka v pritožbi. Ugotavljanje uspeha posebej glede temelja in glede višine pride v poštev tedaj, ko nastanejo posebni stroški pri ugotavljanju temelja in pri presoji višine, kar pa ni primer v tej zadevi.

Pritožbeni očitki so neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP (5), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka tista, ki mora dokazati, da neodrska glasbena dela, ki jih je priobčila javnosti, ne sodijo med zaščitena dela tožeče stranke. Sodišče je sicer izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da lahko tožeča stranka upravlja z malimi pravicami le za tista tuja avtorska dela, ki so v repertoarju avtorskih organizacij, s katerimi je sklenila recipročni sporazum. Republika Slovenija je pogodbenica Bernske konvencije (6), ki določa, da tuji avtorji uživajo v državah pogodbenicah enako varstvo kot domači, torej tudi tuji avtorji na območju Republike Slovenije uživajo varstvo avtorske pravice po ZASP (enako določa 172. člen ZASP). V ZASP je uzakonjeno obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic po tožeči stranki (1. točka 147. člena ZASP in 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP). Tožeča stranka po samem zakonu upravlja z malimi avtorskimi pravicami in to tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151.člena ZASP). V repertoar varovanih del pa sodijo vsa že objavljena glasbena neodrska dela ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja (1. člen in 2. točka 2. člena Pravilnika 1998, enako Pravilnik 2006) (7). Tudi novela ZASP iz leta 2004 na tem področju ne prinaša nobenih sprememb (8).

Tožena stranka plačilo nadomestila odklanja s trditvijo, da je predvajala glasbo avtorjev, ki so se uveljavljanju avtorskih pravic odpovedali. Glede na vse zgoraj navedeno je dokazno breme, da je predvajala zgolj tako glasbo, na toženi stranki. Tožena stranka pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tega ni uspela dokazati. Tudi listine, ki jih izpostavlja v pritožbi (seznam predvajanih del, dopis S. z dne 13. 7. 2011 in zapisnik z dne 14. 3. 2012) ne dokazujejo, da bi tožena stranka predvajala avtorsko nevarovana dela, ker so se avtorji odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic. Če določeno delo ni predmet varstva avstrijske ali nemške avtorske organizacije, še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, glede katerega se je njegov avtor odpovedal materialnim avtorskim pravicam oziroma, da gre za delo, ki v slovenskem pravnem sistemu ni avtorsko varovano. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo pravila dokaznega bremena ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče uporabiti 182. člen ZASP, ni pravilno. Da se lahko uporabi 182. člen ZASP, je treba dokazati, da je priobčitev javnosti potekala s strani RTV-organizacije, ki je v Republiki Sloveniji registrirana kot medij in vpisana v razvid medijev, česar pa tožena stranka ni dokazala.

Tožena stranka pred sodiščem prve stopnje višini vtoževanega nadomestila po računih št. 08300046166 in št. 08200047744 ni konkretizirano ugovarjala. Pritožbena navedba, da se navedena računa nanašata na gostinska lokala s popolno gostinsko ponudbo, kar narekuje 30 % znižanje tarife, je nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke glede odločitve o pravdnih stroških. V obravnavanem primeru je tekel postopek kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, zato je bilo treba nagrado za postopek, ki jo je sodišče priznalo tožeči stranki, zmanjšati za nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je bila tožeči stranki priznana že s sklepom o izvršbi (tar. št. 3100 ZOdvT (9). Tožeča stranka je tako upravičena le do nagrade v višini 52,64 EUR (72,80 EUR – 16,80 EUR + DDV). V ostalem je pritožba tožene stranke glede pravdnih stroškov neutemeljena. Pooblaščenka tožeče stranke je pristopila na narok, zato je upravičena do povračila potnih stroškov. Tožena stranka ni dokazala, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo potne stroške za pristop na narok v vsaki od zadev, ki jih citira v pritožbi. Razdalja med krajem sedeža sodišča in odvetniške pisarne pooblaščenke tožeče stranke pa ni tolikšna, da bi morala tožeča stranka stroške njenega prihoda na narok kriti sama. Stroški tožeče stranke sedaj znašajo 334,56 EUR, upoštevaje 69 % uspeh pa 230,85 EUR. Po medsebojnem pobotanju s priznanimi stroški tožene stranke, ki niso predmet pritožbenega izpodbijanja, je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 134,75 EUR pravdnih stroškov.

Glede na navedeno se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 148,66 EUR nadomesti z zneskom 134,75 EUR (358. člen ZPP). Sicer se pritožba zavrne in se v ostalem izpodbijanem delu sodba potrdi (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu v zvezi s prvim odstavkom 145. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo. Enako velja za toženo stranko, ki je s pritožbo uspela v minimalnem delu in le glede odločitve o pravdnih stroških. Pravdni stranki sami krijeta tudi stroške odgovora na pritožbo, saj z njim v ničemer nista pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča, zato za pravdo ni bil potreben.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006).

(2) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št.29/1998).

(3) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 43/2004).

(4) Sklicevanje na sodne odločbe, sprejete pred navedeno odločbo Vrhovnega sodišča RS, tako ni relevantno. Odločba Ustavnega sodišča RS, ki jo izpostavlja pritožba, pa vprašanja veljavnosti Pravilnika 1998 ne obravnava.

(5) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(6) Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del (Ur. l. RS, št. SFRJ, MP, št. 14/75, 4/86; Ur. l. RS, št. 24/92.

(7) Primerjaj odločbe II Cp 1628/2011, II Cp 3219/2011, II Cp 1495/2012, II Cp 1126/2012, II Cp 1356/2012, II Cp 65/2012.

(8) 146. člen ZASP (po spremembi iz leta 2004) določa, da tožeča stranka na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona dovoljuje uporabo del iz repertoarja varovanih del. V repertaor varovanih del pa glede na Pravilnik 1998 (enako Pravilnik 2006) sodijo vsa že objavljana neodrska glasbena dela.

(9) Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.)