VSL sodba II Cp 207/2013

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:
- v I. točki izreka znesek glavnice v višini 721,37 EUR zviša na 850,40 EUR,
- v zavrnilnem delu pa se znesek 554,95 EUR zniža na 425,92 EUR in
- v III. točki izreka znesek pravdnih stroškov v višini 112,24 EUR nadomesti z zneskom 203,14 EUR;

sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 9. 2012 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84335/2010 z dne 17. 6. 2010 v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za glavnico 721,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2008 dalje do plačila. V presežku (za znesek glavnice 554,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2008 dalje do plačila) pa je sklep v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 122,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka sodbe).

Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da višje sodišče spremeni zavrnilni del sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter ji posledično prizna tudi vse stroške postopka. Poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je za izračun nadomestila uporabilo tarifo iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, sprejetega v letu 1998 (v nadaljevanju: Pravilnik 1998). Obširno razlaga, zakaj bi bilo treba nadomestilo obračunati v skladu s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju: Pravilnik 2006). Poudarja, da Pravilnik 1998 vsebuje splošno tarifo in del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Ta v 11. členu vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti. Odobritev Pravilnika 1998 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) se nanaša tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom. Izpostavlja, kakšna naj bi bila po podatkih Statističnega urada RS inflacija od sprejema Pravilnika 1998 dalje in meni, da za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 ni bilo potrebno soglasje URSIL-a oziroma javna objava. Poudarja, da pri zneskih tarife, objavljenih v Pravilniku 2006, ni šlo za spremembo tarife, ampak za usklajevanje z rastjo cen na drobno. Opozarja na različno sodno prakso, pri tem pa se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009, ki njenemu stališču pritrjuje. Obrazlaga, kdaj je mogoče uporabiti pravilo exceptio illegalis. Pravilnik 2006 je bil sprejet v skladu z zakonom in predstavlja del pravnega reda RS, za presojanje ustavnosti in zakonitosti pa je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču pristojno le Ustavno sodišče RS. Graja pa tudi uporabo tarife iz Pravilnika 1998, ker je prvostopenjsko sodišče nepravilno izračunalo avtorski honorar za vse poslovalnice tožene stranke ter podaja izračun za poslovalnico v izmeri 1325 m2, pri kateri bi nadomestilo moralo z vključenim DDV-jem znašati 43,71 EUR. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, ki je sploh ni mogoče preveriti, pri čemer še posebej izpostavlja, da ji ni bil priznan strošek v zvezi s sodnimi taksami.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Vztraja pri svojih stališčih o pavšalnih in nedokazanih trditvah tožeče stranke ter zavrača vse očitke o nepravilni uporabi materialnega prava.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. členom ZPP predvidene pritožbene razloge. Podaja predlog, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh nadaljnjih pravdnih stroškov; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da se sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, katera glasbena dela so avtorsko varovana in kdo nosi dokazno breme, ni opredelilo do pomena repertoarjev kolektivnih organizacij, pa tudi ne do namena sklenjenih recipročnih sporazumov, temveč je poenostavljeno in pavšalno zaključilo, da je dokazno breme odpovedi materialnim avtorskim pravicam na toženi stranki ter da slednja tega ni uspela dokazati. Opozarja na spremembo Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) v letu 2004, s katero naj bi se obseg upravljanja avtorskih pravic omejil tudi glede na to, ali avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije. Opozarja na dokument MEMO/08/511, s katerim je Evropska komisija potrdila, da repertoar posamezne kolektivne organizacije sestavljajo glasbena dela, katerih avtorji so na to kolektivno organizacijo prenesli pravice do upravljanja njihovih avtorskih pravic, in repertoar drugih kolektivnih organizacij, ki so z njo sklenile recipročni sporazum. Tožeča stranka lahko ščiti tuja glasbena dela le pod pogojem, če so zaobjeta v repertoarju neke tuje kolektivne organizacije, s katero ima sklenjen recipročni sporazum. Prvostopenjsko sodišče se do omenjenega dokumenta ni opredelilo. Tožeča stranka lahko zgolj na podlagi naslova glasbenega dela ter imena in priimka oz. psevdonima avtorja ugotovi, ali je slednji vsebovan v podatkovni bazi, ki obsega repertoarje kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene recipročne sporazume. Da lahko tožeča stranka na ozemlju Slovenije uveljavlja materialno avtorsko pravico le za tista avtorska dela, ki so v repertoarju avtorskih organizacij, s katerimi je sklenila recipročne sporazume, izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3402/2011 z dne 14. 3. 2012. Prvostopenjsko sodišče se ni enolično opredelilo do ključnega pravnega vprašanja glede pomena in vpliva sklenjenih recipročnih sporazumov, zato ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da je dokazno breme, ali je uporabljeno glasbeno delo vsebovano v repertoarju kakšne kolektivne organizacije, še vedno na strani kolektivne organizacije in ne uporabnika. Nepravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka z nepredložitvijo izjav o odpovedih avtorjev materialnim avtorskim pravicam ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – neupoštevanja pomena oziroma vloge repertoarjev in recipročnih sporazumov – prvostopenjsko sodišče ni pravilno presodilo, katera dejstva so ključnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku. Izpostavlja, da je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R.. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih del, ki niso navedena v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do dopisa S. z dne 13. 7. 2011, ki je bil predložen kot dokaz, da za priobčevanje glasbe avstrijski kolektivni organizaciji AKM ni treba plačevati ničesar. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 182. člena ZASP, ki ureja satelitsko oddajanje varovanih del oziroma priobčitev javnosti po satelitu in odgovarja na vprašanje, katero pravo naj se uporabi za satelitsko oddajanje. Omenjeni člen določa, kdaj imajo avtorji in imetniki pravic v primeru posredovanja vsebine preko satelita zaščito v skladu z ZASP. V primerih, ko v njem navedeni pogoji niso izpolnjeni in ko hkrati ne velja splošni del ZASP, so avtorji in imetniki pravic zaščiteni v skladu z zakonodajo države, kjer se je vsebina posredovala v komunikacijsko verigo. V konkretnem primeru je treba uporabiti avstrijsko pravo. Tožena stranka pa prereka tudi znesek avtorskega honorarja, ki ji ga je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo po računu št. 7, ker gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, pri katerem je treba upoštevati 30 % znižanje. Ugovarja potnim stroškom za pristop pooblaščenke tožeče stranke na narok in meni, da toženi stranki ni mogoče naložiti bremena stroškov, ki nastanejo, če si je tožeča stranka odvetnika izbrala v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, ta pa ni zaprosil za zastopanje substituta.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

Tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic v obravnavani zadevi zahteva plačilo avtorskega honorarja za priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil Pravilnik 1998 pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani URSIL-a. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP-B) tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa prvenstveno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Ker tarifa, objavljena v Pravilniku 2006, ni bila sprejeta na ta način, je ni mogoče uporabiti. ZASP-B je v četrtem odstavku 26. člena določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 1998, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 1998, zato valorizacija na podlagi 11. člena Pravilnika 1998 ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011

Utemeljena pa je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče pri izračunu nadomestila napačno uporabilo tarifo iz Pravilnika 1998 in ni napravilo pravilnega preračuna. Sodišče prve stopnje je določilo III-c tarife 98, ki se nanaša na obračun honorarja za trgovska podjetja in blagovno trgovske centre, uporabilo tako, da je prostore, ki merijo nad 600 m2, uvrstilo v eno od alinej, navedenih v III-c/1 členu ter za nadaljnje kvadratne metre nad 600 m2 upoštevalo zgolj en parameter za izračun avtorskega honorarja. Ker gre pri uporabi pravilnika za uporabo materialnega prava, na katerega pravilno uporabo pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ustrezno višino nadomestila, ki predstavlja prikrajšanje tožeče stranke in korist tožene stranke, izračunalo na podlagi neprerekanih navedb o velikosti prodajnih centrov tožene stranke po tarifi iz Pravilnika 1998.

Izračun pritožbenega sodišča je sledeč:

račun št. 1, poslovni prostor v velikosti 1325 m2, avtorski honorar v znesku 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1 x 1,75);

račun št. 2, poslovni prostor v velikosti 749 m2, avtorski honorar v znesku 31,54 EUR (29,79 + 1,75);

račun št. 3, poslovni prostor v velikosti 779 m2, avtorski honorar v znesku 31,54 EUR (29,79 + 1,75);

račun št. 4, poslovni prostor v velikosti 1255 m2, avtorski honorar v znesku 38,54 EUR (29,79 + 4x 1,75 + 1,75);

račun št. 5, poslovni prostor v velikosti 1077 m2, avtorski honorar v znesku 36,79 EUR (29,79 + 4x 1,75);

račun št. 6, poslovni prostor v velikosti 1282 m2, avtorski honorar v znesku 38,54 EUR (29,79 + 4x 1,75 + 1,75);

račun št. 7, poslovni prostor v velikosti 4065 m2, gostinski lokal 220 sedežev, avtorski honorar v znesku 100,28 EUR (29,79 + 4x 1,75 + 5 x 1,75 + 4 x 1,75 + 47,74);

račun št. 8, poslovni prostor v velikosti 1060 m2 (29,79 + 4 x 1,75 = 36,79), poslovni prostor v velikosti 6247 m2 (29,79 + 4 x 1,75 + 5 x 1,75 + 6 x 1,75 + 2 x 0,88 = 57,8), gostinski lokal 39 sedežev (21,03), poslovni prostor v velikosti 1255 m2 (2 meseca: 38,54 x 2 = 77,08), skupni avtorski honorar v znesku 192,70 EUR;

račun št. 9, poslovni prostor v velikosti 1349 m2, avtorski honorar v znesku 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1,75);

račun št. 10, poslovni prostor v velikosti 1284 m2, avtorski honorar v znesku 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1, 75 + 1,75);

račun št. 11, poslovni prostor v velikosti 584 m2 (29,79 EUR);

račun št. 12, poslovni prostor v velikosti 1315 m2, avtorski honorar v znesku 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1,75);

račun št. 13, gostinski lokal 520 sedežev, avtorski honorar 53,24 EUR (upoštevaje zahtevek tožeče stranke);

račun št. 14, poslovni prostor v velikosti 960 m2, avtorski honorar v znesku 34,57 EUR (upoštevaje zahtevek tožeče stranke) in

račun št. 15, poslovni prostor v velikosti 1600 m2, avtorski honorar v znesku 42,09 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 3 x 1,75).

Celotni znesek dolga z upoštevanim 8,5 % DDV-jem tako znaša 850,40 EUR, ta znesek pa je tožena stranka dolžna poravnati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. Zaradi višje glavnice, do katere je upravičena tožena stranka, je bilo treba v zavrnilnem delu navedeni znesek 554,95 EUR nadomestiti z zneskom 425,92 EUR.

Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z neobrazloženostjo pravdnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi stroškovnega dela res ni navedlo zneska posamezne priznane postavke. Vendar pa je odločitev mogoče preizkusiti na podlagi predloženega stroškovnika, na katerem je prvostopenjsko sodišče jasno označilo, katere stroške je priznalo ter napravilo tudi izračun. Iz stroškovnika je razvidno, da je upoštevalo tudi znesek sodne takse v višini 135,00 EUR, zato je pritožbeni očitek tožeče stranke v tej smeri neutemeljen.

O pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka zagovarja stališče, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker je predvajala le glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svoji materialni avtorski pravici oziroma upravljanju z njo odpovedali in njihova dela niso del repertoarja tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To je tudi v skladu s prvim in drugim odstavkom 176. člena ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ima pooblastilo sestrskih organizacij, je v nasprotju s sedanjo ureditvijo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dokument MEMO/08/511, saj gre zgolj za memorandum, ki ni pravno zavezujoč in ne posega v domačo pravno ureditev.

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki – uporabnici - kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka bi lahko uspešno ugovarjala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorskopravno varovana zaradi poteka sedemdesetletnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Vsega tega tožena stranka ni zatrjevala, saj je vsebina njenih ugovorov predvsem v tem, da je predvajala avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, še ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko ga je preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo, za kar je imelo podlago v Uredbi ES 864/2007 z dne 11. 7. 2007. Na podlagi 8. člena citirane uredbe se za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine, uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita oziroma, če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je bila kršitev storjena. Sklicevanje na 182. člen ZASP uporabe prava ne spremeni, ker dela avtorjev niso bila priobčena javnosti neposredno po satelitu, temveč je bil program zakodiran ter se je prenašal le do poslovalnic tožene stranke. Priobčitev javnosti po satelitu pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerim pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Določba 182. člena ZASP ureja oddajanje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčajo javnosti, za kar pa ne gre v obravnavani zadevi.

Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam tožene stranke, da je treba pri računu št. 7 za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo tarifo nižati za 30 %. To znižanje se upošteva le, če gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, tega pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala.

Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ker je po njeni oceni neobrazložen. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na svojo obrazložitev, ki jo je podalo glede na isti očitek tožeče stranke. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek glede potnih stroškov pooblaščenke tožeče stranke. Pooblaščenki tožeče stranke pripadajo stroški pristopa na sodišče, saj gre za zadevo, ki terja specialistična znanja, pri čemer je odvetnikov s takšnim specialističnim znanjem na območju razpravljajočega sodišča malo.

Tožeča stranka je tako upravičena do nagrade za postopek v višini 89,70 EUR, nagrade za narok v višini 82,80 EUR, za materialne stroške v višini 20,00 EUR in za pristope na naroke v višini 26,24 EUR ter parkirnino v znesku 6 EUR ter za 20 % DDV; upravičena pa je tudi do izvršilnih stroškov v višini 60,84 EUR ter stroškov sodnih taks, kar vse skupaj znaša 455,08 EUR. Glede na njen 67 % uspeh v postopku je upravičena do 304,90 EUR stroškov postopka. Stroški tožene stranke znašajo 308,37 EUR (nagrada za postopek 89,70 EUR, nagrada za narok 82,80 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške 17,94 EUR, pavšalni znesek za fotokopiranje 33,20, sodna taksa za ugovor 40 EUR ter 20 % DDV), glede na njen uspeh v postopku pa ji je pritožbeno sodišče dosodilo 101,76 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči povrniti še 203,14 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je uspela z manjšim delom svojega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS, št. 26/1999.