VSL sklep II Cp 745/2013

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelji sami trpijo stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjene nepremičnine in za povračilo stroškov postopka.

2Zoper takšno odločitev se pritožujejo predlagatelji zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menijo, da odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi se sodišče namreč sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS, a ne pojasni, kako se ti primeri nanašajo na obravnavano zadevo. Opozarjajo, da je dejansko stanje v nekaterih odločbah, ki jih navaja sodišče v izpodbijanem sklepu (II Ips 689/2006, I Up 66/2002, I Up 42/2004, I Up 680/2004), drugačno od obravnavanega. Sklicevanje sodišča na odločbo I Up 1074/2002 pa je nelogično, saj so njeni razlogi nasprotni tistim, ki jih navaja sodišče. Predlagatelji tako vztrajajo na stališču, da je za presojo pravočasnosti vloženega zahtevka ključna okoliščina, kdaj je bila izdana odločba o vrnitvi nepremičnin v naravi, saj pred tem ni podlage za zahtevek na plačilo odškodnine.

3V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženka odgovarja na pritožbene navedbe ter predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil predlog za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin vložen prepozno, zato ga je utemeljeno zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo s sklicevanjem na določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določajo roke za uveljavljanje tovrstnih zahtevkov. Pritožbeni očitki o procesni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so zato neutemeljeni. Če sodišče ni povzemalo dejanskega stanja v primerih iz sodne prakse, na katere se sklicuje v obrazložitvi, to ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti.

6V skladu s prehodnimi določbami novele ZDen –B (Ur. list RS št. 65/1998 z dne 25.9.1998) je bilo treba zahtevek za določitev odškodnine vložiti v roku 1 leta, če je bilo o zahtevi za denacionalizacijo že pravnomočno odločeno (24. člen ZDen – B), sicer je bil organ, pred katerim teče postopek, dolžan pozvati stranke, da ga uveljavljajo v roku 60 dni od uveljavitve novele (26. člen ZDen – B).

7Ob uveljavitvi ZDen – B o zahtevi predlagateljev za vrnitev nepremičnin parc. št. 373/2, 378, 379, 380, 381 in 382/2, vse k.o. X, še ni bilo odločeno. Okrajno sodišče v Ljubljani je namreč o tem odločilo s sklepom ''D'' N 15/2000 z dne 27.12.2010. Predlagatelji so bili zato vezani na 60 dnevni rok. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je ta rok namesto z uveljavitvijo ZDen – B začel teči šele 7.11.1998, to je naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča U-I-326/98 z dne 14.10.1998. Zahtevek za plačilo odškodnine bi morali torej uveljavljati najkasneje 5.1.1999. Predlog, ki so ga vložili šele 17.2.2010, je zato prepozen.

8Zmotno je pritožbeno stališče, da izdaja sklepa z dne 27.12.2010 predstavlja mejnik za presojo pravočasnosti zahtevka. Ugoditev zahtevku za vrnitev nepremičnine v naravi je namreč pogoj le za prisojo odškodnine, ne pa za njeno uveljavljanje. Določba 26. člena ZDen – B pa tudi ne omogoča sklepanja, da je zahtevek pravočasen, če je le vložen pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, kot to napačno menijo pritožniki.

9Pritožba neutemeljeno opozarja, da dejansko stanje v odločbah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ni identično obravnavanemu. Sodišče se namreč na sodno prakso sklicuje le glede vprašanja, kakšna je narava rokov iz 24. in 26. člena novele ZDen – B.

10Glede sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 1074/2002 z dne 8.5.2003 je sodišče prve stopnje navedlo le, da so se predlagatelji sklicevali nanjo, sicer pa tam izraženemu stališču ni sledilo in tudi jasno navedlo, zakaj ne. V obrazložitvi sklepa tako ni nobenih nejasnosti oziroma nedoslednosti, kot to prikazuje pritožba.

11Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

12Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP.