VSRS Sodba I Ips 556/2013-16

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obd. J. F., rojen ... 1893 v S. pri Celju, duhovnik, umrl ... 1972

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i

obtožbe kaznivega dejanja zoper ljudsko oblast storjenega s tem, da je dne 9. 2. 1947 pridigal v cerkvi na J. hribu v Celju o prisegi ter dejal, da je prisega veljavna samo takrat, če kličemo Boga za pričo, če kdo prisega pri časti naroda, ta prisega ni veljavna, ker narod ni Bog; da se je nekdaj na sodišču prisegalo pred razpelom in prižganimi svečami. Taka civilna prisega pri časti naroda je neveljavna kot prisega v cerkvenem smislu ali po cerkvenem nauku, ki je po vsem svetu enak. Cerkev je ne more smatrati za pravo prisego, kajti prava prisega ni samo neka navadna trditev, ampak je obenem verski akt, t. j. dejanje božjega čaščenja, torej je civilna prisega „pri časti naroda“ po nauku cerkve neveljavna kot prava prisega, t. j. pred Bogom in cerkvijo ne velja kot prava prisega,

s čimer naj bi izpostavil preziru in posmehu ustanovo ljudske oblasti.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 27. 5. 1947 spoznalo J. F. za krivega storitve kaznivega dejanja zoper ljudsko oblast in ga obsodilo na štiri mesece odvzema prostosti in na povračilo izterljivih stroškov kazenskega postopka in izvršitve kazni ter na plačilo 300 din povprečnine. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 6. 8. 1947 pritožbo obdolženca zaradi odločbe o krivdi in kazni zavrnilo, ugodilo pa pritožbi javnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obdolžencu kazen zvišalo na šest mesecev zapora.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred izdajo te sodbe, je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 31. 12. 2012 po pooblaščenki vložil zakoniti zastopnik Misijonske družbe lazaristov, Slovenska provinca, glede na določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-G) in določbo 88. člena ZKP-I, ker je sedaj pokojni obsojenec služboval kot duhovnik lazarist. Zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP dne 25. 2. 2013, navaja, da je zahtevi potrebno pritrditi v delu, ki se nanaša na očitek, da iz opisanega ravnanja obsojenca ne izhajajo znaki očitanega kaznivega dejanja. Z odgovorom državne tožilke je bila pooblaščenka predlagatelja seznanjena dne 8. 3. 2013, predlagatelju pa sodno pismo ni bilo vročeno, ker se je pismo dne 18. 3. 2013 sodišču vrnilo z oznako „ni dvignil“.

B.-1

4Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da:

je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije skladno z določbo prvega in petega odstavka 42. člena ZKP zavrgel zahtevo vložnika za izločitev predsednika in sodnice Vrhovnega sodišča (sklep Su 29/2013-15 z dne 11. 4. 2013);

da je Misijonska družba lazaristi, Slovenska provinca, sestavni del Katoliške cerkve (v Republiki Sloveniji registrirane verske skupnosti) in po 6. členu Zakona o verski svobodi pravna oseba zasebnega prava, katero zastopa vizitator – sedaj P. N.;

da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 o oceni ustavnosti Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo presodilo, da določbe tega zakona niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli.

B.-2

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz izreka obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi ne izhaja pravna opredelitev kaznivega dejanja. Glede na opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče štelo, da gre po vsebini za očitek kaznivega dejanja, ki ustreza pravni opredelitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo – ZKLD (Ur. l. FLRJ 59/46), ki ga je bilo mogoče storiti s propagando ali agitacijo, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

6Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ga je obsojenec storil kot duhovnik, v pridigi dne 9. 2. 1947. Iz vsebine pridige, kot je opisana v izreku, je razvidno, da je obsojenec predstavil svoje poglede na veljavnost prisege ljudstvu oziroma cerkvi, ne pa tudi, da je s tem izpostavil preziru in posmehu ustanovo ljudske oblasti. Navedbe v izreku sodbe, iz katerih izhaja, da je obsojenec v pridigi ob primerjavi prisege pred Bogom in civilne prisege, dal prednost prvi, tudi ne vsebujejo nobenega poziva na nasilno rušenje državne ureditve. Zato v opisu dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega in obsojen, ni bistvenih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 9. člena ZKLD – to je poziva na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve in izpostavljanja ustanove ljudske oblasti preziru in posmehu. Obsodba obsojenca zato pomeni kršitev kazenskega zakonika iz 1. točke 372. člena ZKP.

7Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi določila 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

8Ker je Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.