UPRS sodba I U 1799/2012

Tožba se zavrne.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici odredil odstranitev iz države ter prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas šestih mesecev, ki začne teči z dnem odstranitve tožnice iz države. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Upravna enota Krško dne 9. 7. 2012 izdala sklep, s katerim je ustavila postopek izdaje dovoljenja za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov za tožnico ter določila rok o prostovoljni zapustitvi države v roku 15 dni od dokončnosti odločbe oziroma sklepa. Sklep je bil vročen tožnici 10. 7. 2012, dokončen je postal 17. 9. 2012, tožnica pa bi morala zapustiti državo najkasneje do 2. 10. 2012, česar pa ni storila. Tožnica je bila kontrolirana s strani policije dne 11. 10. 2012. Ugotovljeno je bilo, da nima urejenega bivanja oziroma urejenega statusa v Republiki Sloveniji, katero bi morala zapustiti do 2. 10. 2012. Prvostopenjski organ je tako ugotovil, da tožnica nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji oziroma v nasprotju z 2. alinejo prvega odstavka 60. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), saj je potekel čas, ko je na podlagi zakona lahko v Republiki Sloveniji. Na podlagi zakona je lahko bivala do 2. 10. 2012, ko ji je potekel rok za prostovoljno zapustitev Republike Slovenije. Prvostopenjski organ je tožnico zaslišal. Tožnica je izjavila, da slovenskega jezika ne razume, zaradi česar je postopek potekal v angleškem jeziku s pomočjo prevajalke. Izjave na zapisnik ni želena podati tudi s pomočjo prevajalke za angleški jezik. V skladu s 65. členom ZTuj-2 policija izda odločbo tujki, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji. V skladu s prvim odstavkom 66. člena ZTuj-2 se z odločbo o vrnitvi tujki določi tudi prepoved vstopa v državo. Čas, v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZTuj-2 ne more krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let. V skladu s petim odstavkom 67. člena tožnici ni bil določen rok za prostovoljno vrnitev, saj v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Te okoliščine so v njenem predhodnem nezakonitem prebivanju v Republiki Sloveniji, ko je prekoračila dovoljen čas prebivanja oziroma ni zapustila države kljub pravnomočnemu sklepu upravnega organa. Iz navedenega izhaja, da tožnica ne upošteva predpisov, ki urejajo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožnica v tožbi navaja, da je ta tožba sicer nepopolna, a jo mora vložiti v zakonsko določenem roku. Zahteva brezplačno pravno pomoč za popravo tožbe. Predlaga odpravo drugostopenjske odločbe, s kasnejšo dopolnitvijo tožbe je smiselno predlagala tudi odpravo prvostopenjske odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka in navaja, da tožnice ni bilo mogoče takoj odstraniti, zaradi česar je bila izdana odločba o nastanitvi, nakar je Center za tujce tožnico dne 17. 10. 2012 odstranil iz Republike Slovenije. Razlogi za odpravo odločbe niso navedeni, tako da se do njih tožena stranka ne more opredeliti. Glede na to, da je bila že odstranjena iz države pa nima več pravnega interesa za izpodbijanje odločbe o odstranitvi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2013 in njenih prilogah navaja, da ima sedaj dovoljenje tožene stranke, da ostane v Sloveniji za obdobje šestih mesecev, da ji je bila izrečena še triletna prepoved vstopa, ki temelji na predhodni šestmesečni prepovedi in smiselno predlaga odpravo obeh odločb. Podatki o njenem izgonu so vpisani v Schengenski informacijski sistem in se jo nadleguje vsakič, ko poskuša prečkati mejo. Meni, da so ji kršene človekove pravice. Ni zadovoljna z ustnim prevodom, ki ga je posredovala policija. Le pisni prevod bi ji omogočil učinkovito pritožbo. Ni prejela kopije ZTuj-2. Meni, da imajo obdolženci v kazenskih postopkih več pravic, kot stranke v upravnih postopkih. Nadalje izraža nestrinjanje z odločbo Upravne enote Krško o tem, da mora zapustiti Republiko Slovenijo in postopkom njene izdaje. Ni razumela, da je treba zapustiti državo.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2013 poudarja, da je bil tožnici omogočen postopek po tolmački v jeziku, ki ga razume in da je imela možnost do izjave po 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnica v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 4. 3. 2013, navaja, da ni zadovoljna s prevajalskimi storitvami tožene stranke in ker ne razume vsega, to vpliva na njeno sposobnost, da se pritoži.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da v tem upravnem sporu ni mogoče trditi, da tožeča stranka ne bi imela pravnega interesa za izpodbijanje odločbe, kot navaja tožena stranka, saj z izpodbijano odločbo ni bila izrečena zgolj odstranitev iz države, ampak tudi prepoved vstopa za dobo šestih mesecev, za kar pa ima tožnica nedvomno interes, da odločbo izpodbija, pa četudi je bila po končanem upravnem postopku že odstranjena iz države. Zaradi tega je sodišče odločbo presojalo po vsebini.

ZTuj-2 v prvem odstavku 64. člena določa, da se odločbo o vrnitvi izda tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, razen v primerih, ko je tujec prijet pri nezakonitem prehajanju državne meje ali v povezavi z njim in potem ni pridobil pravice do prebivanja, tujcu, ki je v postopku vračanja ali izročitve na podlagi mednarodne pogodbe o vračanju oseb in tujcu, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Če je postopek vračanja po mednarodni pogodbi končan tako, da tujec ni bil sprejet v državo pogodbenico, se mu izda odločba o vrnitvi. Nadalje prvi odstavek 66. člena ZTuj-2 določa, da se z odločbo o vrnitvi tujcu določi tudi prepoved vstopa v državo, če mu ni bila omogočena prostovoljna vrnitev v skladu s petim odstavkom 67. člena tega zakona ali če tujec ni zapustil države v roku za prostovoljno vrnitev. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da so podani vsi navedeni razlogi za ukrep odstranitve iz države in prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je Upravna enota Krško predhodno izdala sklep, s katerim je bil določen rok za prostovoljno zapustitev države in da tožnica v določenem roku ni zapustila države. Iz razloga, ker v skladu s petim odstavkom 67. člena Ztuj-2 tožnici ni bil določen rok za prostovoljno vrnitev, saj v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega iz prvega odstavka 68. člena Ztuj-2, to pa je njeno predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, je tudi prepoved vstopa utemeljena na podlagi zgoraj citiranih zakonskih določil.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnici ni bila omogočena pravica do udeležbe v postopku v jeziku, ki ga razume, sodišče ugotavlja, da ta pravica tožnici ni bila kršena. V prvem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da upravni organ postopek vodi v slovenskem jeziku. V sedmem odstavku tega člena pa je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. To določilo pa ne zahteva, da bi morala biti odločba prevedena v pisni obliki v tuj jezik. Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski organ dne 11. 10. 2012, ko je sprejemal ustno izjavo tožnice na zapisnik, omogočil tožnici spremljanje postopka v njenem jeziku, saj je bila prisotna prevajalka A.A., kar je razvidno iz zapisnika o ustni izjavi stranke. To pomeni, da je postopek potekal v skladu z zgoraj navedenim določilom ZUP. Tožničino nestrinjanje s predhodno izdanim sklepom Upravne enote Krško o zapustitvi države, pa ne more biti predmet tega postopka, saj so bila zoper ta sklep posebej predvidena ustrezna pravna sredstva. Iz izreka tega sklepa je povsem nedvoumno razvidno, da bi morala tožnica zapustiti državo.

Prošnja o brezplačni pravni pomoči je stvar posebnega postopka in je sodišče o tej prošnji tudi že odločilo z odločbo št. Bpp 217/2012-8 z dne 5. 3. 2013, s katero je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.