UPRS sodba I U 913/2011

Tožba se zavrne.
Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Agencija za pošto in elektronske komunikacije je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožeče stranke, da ji A.A. d.d., na računu št. ... za mesec september 2010 z dne 11. 10. 2010 postavko „Naročnina/Zakupnina–TRIO Osnovni“ brez DDV zaračuna v vrednosti 25 EUR in postavko „DDV znesek“ v vrednosti 5 EUR ter da se postavka „Naročnina/Zakupnina–Digitalni dostop FTTH“ v celoti briše. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka dne 2. 12. 2010 vložila predlog za rešitev spora, ki obstoja med njo in A. d.d. Tožeča stranka je v predlogu navedla, da jo je A. d.d. z nedatiranim dopisom obvestil, da bo s 1. septembrom spremenil cene mesečne naročnine za storitev SiOL TV, ki bo za 3 EUR višja, ter da bo začel z zaračunavanjem digitalnega dostopa na optičnem omrežju v višini 7 EUR mesečno, vendar bo na to ceno priznal popust v višini 3 EUR, tako da bo skupna sprememba višine mesečne naročnine znašala 7 EUR. Tožeča stranka je predlagala znižanje računa za mesec september 2010 tako, da bi naročnina za TRIO znašala 25 EUR, naročnina za digitalni dostop pa se ne bi zaračunala. Pojasnila je, da se je 18. 6. 2009 odločila, da prestopi iz analognega na optični dostop. V odgovoru A. d.d. je odkrila, da je do 31. 8. 2010 veljala za digitalno dostopanje promocijska cena 0 EUR. Sklenjena naročniška pogodba in aneks nikjer ne opredeljujeta, da se zaprošeni in tudi dobljeni digitalni dostop na kakršenkoli način ne obračunava. Neutemeljena je tudi podražitev SiOL TV. Je neuravnotežena in škodljiva za uporabnike, saj znaša 10% oziroma z neupravičenim zvišanjem cene za digitalno dostopanje 40 %. Agencija je predlog poslala v izjasnitev A. d.d. (v tem upravnem sporu stranka z interesom), ki je v odgovoru z dne 9. 12. 2010 pojasnil spreminjanje cen. Agencija se glede svoje pristojnosti za odločanje sklicuje na 92. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom). Ugotavlja, da se predmetni spor nanaša na vprašanje, ali je operater upravičen enostransko spreminjati vsebino pogodbenega razmerja. Tožeča stranka namreč kot sporno šteje povišanje naročnine za SiOL TV in zaračunavanje digitalnega dostopa. Ne gre za spor v zvezi z dostopom do storitev oziroma izvajanjem, niti ne z zaračunavanjem, pač pa za spor, ki se nanaša na pogodbo med tožečo stranko in operaterjem in na upravičenost spreminjanja pogodbe, kar pa je civilnopravno razmerje. Za urejanje civilnih pravnih razmerij pa agencija ni pristojna. Predlog tožeče stranke je zavrgla na podlagi 1. točke prvega odstavka in 2. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Zatrjuje, da je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, saj je neizpodbitno, da je nanjo naslovila predlog za rešitev spora med A. d.d., ki je izstavljalec računa in njo, ki je končni uporabnik, v zvezi s spornim zaračunavanjem storitev elektronskih komunikacij za mesec september 2010. V svojem predlogu je predlagala, da ji izstavljalec računa na računu za mesec september 2010 popravi nepravilno zaračunano postavko Naročnina/Zakupnina–TRIO osnovni (pravilno zaračuna brez DDV v višini 25 EUR in na to vrednost zaračuna DDV v višini 5 EUR) ter da se nepravilno zaračunano postavko Naročnina/Zakupnina-Digitalni dostop FTTH v celoti briše. Tožeča stranka meni, da gre za upravno zadevo, ker je predmet njenega ugovora zahteva po rešitvi spora, nastalega zaradi napačnega zaračunavanja ter zaradi nejasnega zaračunavanja storitev elektronskih komunikacij, tj. spora, ki je nastal med operaterjem in končnim uporabnikom. Tožena stranka svojo odločitev opira na nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj kot edini dokaz, da ne gre za upravno zadevo, navaja le del njene navedbe v predlogu za rešitev spora, ki jo tudi povsem vzame iz konteksta. V celotni navedbi je tožeča stranka predvsem apelirala na agencijo, da v okviru danih pristojnosti (ki niso nujno samo reševanje sporov) razišče tudi problematiko neuravnotežene in škodljive spremembe cen. Tožeča stranka se sklicuje na 92. člen ZEKom, ki ga je po njenem mnenju tožena stranka kršila, ter na 2. člen ZUP, ki opredeljuje upravno stvar. Tožeča stranka navaja, da ne ugovarja povišanju cen storitev elektronskih komunikacij, temveč nepravilno zaračunanemu digitalnemu dostopu FTTH in nejasnemu zaračunavanju zvišanja cen storitev SiOL-osnovni. V zvezi z nepravilnim obračunom digitalnega dostopa FTTH navaja, da račun oziroma specifikacija telekomunikacijske storitve ni transparentna, je ni mogoče preveriti glede na cenik in glede na predpis. Iz računa se lahko sklepa, da je izdajatelj isto storitev dvakrat obračuna oziroma, da je narobe zaračunal digitalni dostop, ki ni bil naročen, saj tožeča stranka za obstoječi digitalni dostop že plačuje. Je namreč star naročnik, ki je zakupnino za digitalni dostop pričela plačevati z računom za junij 2009, ko ji je bil omogočen priklop na optični kabel. Meni, da je od junija 2009 do avgusta 2010 po računih vedno plačevala tudi zakupnino za digitalni dostop FTTH, ki ji je bil omogočen in v nobenem ceniku za storitve SiOL do cenika iz julija 2010 ter nobenem prejetem računu ni postavke, da se storitev ne zaračunava. To tudi ni bilo nikoli navedeno na izstavljenih računih. Zaračunavanje digitalnega dostopa je A. d.d. najavil šele v mesecu avgustu 2010, vendar le za nove naročnike. Tožeča stranka kot stari naročnik pa je ta digitalni dostop že plačevala pod postavko naročnina/zakupnina–trio osnovni oz. mega, ob prehodu na širokopasovni dostop. Glede zaračunavanja zvišanja naročnine pa tožeča stranka navaja, da ji ni pojasnjeno, kateri del je zvišanje naročnine zaradi usklajevanja gibanja stroškov in kateri del so njena vlaganja in njeno soinvestitorstvo v naprave sistema SiOL. Ker v tej zvezi ni prejela nikakršne pogodbe ali aneksa o soinvestitorstvu, je račun nejasen, ni transparenten in ga ni mogoče preveriti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijanem sklepu. Prereka, da bi se napačno opredelila o svoji pristojnosti. Spor med tožečo stranko in stranko z interesom se nanaša na vprašanje, ali je operater upravičen spremeniti s pogodbo dogovorjeno ceno in skladno z novim cenikom zaračunati sporne postavke. Ne gre za spor, za reševanje katerega bi bila pristojna odločati na podlagi 92. člena ZEKom. Sklicuje se na sodbo tega sodišča opr. št. I U 2168/2009 z dne 12. 10. 2010. Ker je morala predlog za rešitev spora zaradi nepristojnosti zavreči, zadeve ni vsebinsko obravnavala. Na ugovor o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju odgovarja, da je glede na navedbe tožeče stranke v predlogu za rešitev spora ugotovila, da se dejanska podlaga spora ne nanaša na odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem, saj je stranka z interesom tožeči stranki nudila storitve, ki so bile podlaga za izstavitev spornega računa, tožeča stranka pa je do optičnega omrežja in storitev interneta, SiOL TV in telefona tudi dostopala. Tožeča stranka je namreč ugovarjala podražitvi mesečne naročnine za storitev SiOL TV in uvedbi zaračunavanja digitalnega dostopa tudi na optiki (FTTH), kar pa predstavlja spremembo pogodbenih določil. Neodvisno od tega spora tožena stranka pojasnjuje, da postavka na računu Naročnina/Zakupnina–TRIO osnovni ne vključuje plačila za digitalni dostop, saj gre za dve različni postavki v ceniku. Poimenovanje postavk na računu in pojasnjevanje razlogov za dvig cen je v diskreciji operaterja in o tem toženka ni pristojna odločati. Neodvisno od odločitve pa še navaja, da ZEKom operaterjem ne prepoveduje, da zvišajo cene svojih storitev in tudi ne, da prevalijo povečanje stroškov v maloprodajne cene. Uporabniki elektronskih komunikacijskih storitev, za prenos katerih se uporabljajo komunikacijski sistemi, ne predstavljajo soinvestitorjev v omrežja, temveč le njihove uporabnike, ki preko teh omrežij storitve koristijo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka je v vlogi z dne 14. 3. 2011 vztrajala, da ni ugovarjala podražitvi storitve same kot take, temveč nepravilno zaračunanemu digitalnemu dostopu FTTH, ki ni bil naročen, in nejasnemu zaračunavanju zvišanja cene storitev SiOL osnovni, saj iz računa ni bilo razvidno, kakšno vrednost predstavlja vlagateljski vložek ter kakšna je podražitev zaradi stroškov, torej ni ugovarjala podražitvi sami kot taki. Vse to je razvidno iz predloga, naslovljenega na APEK in datiranega z dne 1. 12. 2010. Zato vztraja, da gre za spor glede zaračunavanja storitev, ki je v pristojnosti tožene stranke. Poudarja, da je tožena stranka poslala predlog v izjavitev A. d.d., to pa že predstavlja vsebinsko obravnavo zadeve in s tem začetek ugotovitvenega postopka. Tožeča stranka pa še opozarja na težave pri dostopanju do seznamov in vsebin že izdanih veljavnih cenikov SiOL TRIO na spletu in na zmedo pri navajanju veljavnega cenika SiOL v tem postopku.

V odgovoru z dne 24. 3. 2011 na pripravljalno vlogo tožeče stranke je tožena stranka opozorila na napačna razlogovanja tožeče stranke, ki ni vlagatelj v omrežje stranke z interesom, zato iz tega naslova niso nastale nobene obveznosti stranke z interesom, o katerih bi agencija lahko odločala in so tovrstni tožbeni ugovori nerelevantni. Pojasnila je, da je tožeča stranka, ko je prešla iz analognega na digitalni optični dostop, začela koristiti digitalni dostop na optiki, ki pa ji ga je stranka z interesom začela zaračunavati šele s 1. 9. 2000, skladno s pravilno objavljenimi in sporočenimi spremembami cenika, ki je sestavni del naročniške pogodbe. Jedro spora je torej v spremembah obstoječih pogojev iz naročniške pogodbe, za to pa agencija nima materialnopravne podlage stranki z interesom naložiti, da pojasni razloge za podražitev pogodbeno dogovorjenih cen in uvedbo zaračunavanja določene storitve, kot tudi nima pristojnosti ugotavljati morebitne neuravnoteženosti in škodljivosti teh podražitev. Pojasnila je še, da lahko na podlagi drugega odstavka 129. člena ZUP zavrže zahtevo kadarkoli med postopkom, če so za to podani razlogi.

Tožeča stranka je v vlogi z dne 1. 4. 2011 menila, da je tožena stranka v svojem odgovoru navajala novo in nerelevantno dejstvo, da tožeča stranka ni vlagatelj v omrežja stranke z interesom, saj tega z izpodbijanim sklepom in vodenim postopkom ni mogoče preizkusiti, ker se tožena stranka do tega ni opredelila. Tudi ni splošno znano dejstvo, da tožnik kot naročnik TK usluge ne more nastopati v vlogi vlagatelja v infrastrukturo TK, zaradi česar toženki tega ne bi bilo potrebno posebej razlagati. Tožeča stranka vztraja, da ni razvidno, kakšno vrednost predstavlja vlagateljski vložek ter kakšna je resnično zaračunana podražitev. V zvezi z zaračunavanjem digitalnega dostopa na optiki oziroma odgovora tožene stranke v zvezi s tem pa tožeča stranka meni, da je logično, da je stranka z interesom zaračunavala ta dostop na optiki, ki je edini možen. Tožeči stranki ni bilo nikoli obrazloženo, da se digitalni dostop na optiki ne zaračunava. Trditev tožene stranke, da je stranka z interesom na to opozorila stranke oziroma naročnike v avgustu 2010, je napačna, saj je iz cenika za julij in avgust 2010 jasno razvidno, da se brezplačna storitev nanaša samo na tiste naročnike, ki bodo digitalni dostop naročili do 31. 8. 2010 in je za stare naročnike nerelevantna.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka neutemeljeno odrekla vsebinsko odločanje o predlogu tožeče stranke za rešitev spora med njo in A. d.d., ter zmotno ocenila, da za reševanje tega spora ni pristojna in zato predlog zavrgla.

Po določbi 92. člena ZEKom (Uradni list RS, št. 13/07–UPB in 110/09) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (prvi odstavek). Če operater ugovoru ne ugodi ali o njem ne odloči, lahko končni uporabnik vloži predlog za rešitev spora na agencijo (sedmi odstavek). Pooblastilo agenciji se reševanje sporov vsebuje 129. člen ZEKom. Prvi odstavek tega člena določa, da agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so (tudi) spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki (uporabniški spori), če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost.

Definicija uporabniškega spora je bila dopolnjena z ZEKom-B (Uradni list RS, št. 110/09), s tem da je bilo prvotnemu besedilu, da ima končni uporabnik pravico do ugovora oziroma do sprožitve spora na odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi z dostopom in izvajanjem storitev, dodano še „z njihovim zaračunavanjem“. To dopolnitev je zakonodajalec obrazložil s potrebo, da se preseže gramatikalna razlaga dotedanje določbe (Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o elektronskih komunikacijah, Poročevalec DZ, št. 133/09). Opisana uzakonitev uporabniškega spora po mnenju sodišča kaže, da je izvensodni postopek (sodišče pojasnjuje, da predstavlja reševanje sporov pred agencijo alternativni način reševanja sporov, in lahko vsaka stranka med tem postopkom začne pravdo pred pristojnim sodiščem, peti odstavek 129. člena), ki ga vodi agencija, namenjen reševanju sporov med operaterji in končnimi uporabniki glede dostopa in izvajanja storitev operaterja ter v tej zvezi z zaračunavanjem storitev.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ne gre za uporabniški spor v smislu 92. člena ZEKom. Med strankami namreč ni sporno, da je stranka z interesom tožeči stranki nudila zahtevano storitev. Sodišče meni, da je tožena stranka iz navedb tožeče stranke v predlogu za rešitev spora z dne 1. 12. 2010 – le-te predstavljajo dejansko podlago spora, pravilno ugotovila, da je tožeča stranka ugovarjala zvišanju mesečne naročnine za storitev SiOL TV in zaračunavanju digitalnega dostopa na optičnem omrežju. Do takega sklepa je moč priti tudi z upoštevanjem vseh navedb tožeče stranke v predlogu, ki sicer toženi stranki očita, da je na svojo nepristojnost sklepala zgolj iz dela njenih navedb. Cena storitev je bistveni element naročniške pogodbe (85. člen ZEKom). Tožeča stranka je z nasprotovanjem spremembi cen torej po vsebini ugovarjala spremembi naročniške pogodbe. Spor iz naročniške pogodbe pa ni uporabniški spor iz 92. člena ZEKom, temveč spor iz premoženjskega oziroma civilnopravnega razmerja, ki se obravnava pred sodiščem splošne pristojnosti.

Če tožena stranka ni bila pristojna za reševanje predmetnega spora, je morala tožničin predlog za rešitev spora zavreči. Ker je pristojnost procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka, je lahko predlog zavrgla tudi, če ga je že poslala v izjasnitev stranki z interesom (drugi odstavek 129. člena ZUP).

Nepristojnost za odločanje je preprečevala razpravljanje o zahtevku, ki ga je uveljavljala tožeča stranka, in izdajo vsebinske odločitve o utemeljenosti tega zahtevka. Tožena stranka torej ni imela podlage, da bi se v izpodbijanem sklepu opredeljevala o vsebini njenih navedb, sodišče pa, da bi iste trditve presojalo v tej sodbi. Zato je brezpredmetna pripomba v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 14. 3. 2011, da se je tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicevala na neveljaven cenik. V zvezi s pripombo tožeče stranke o objavljanju cenikov pa sodišče odgovarja, da je po 4. točki prvega odstavka 85. člena ZEKom vsebina naročniške pogodbe (tudi) podatek o cenah in tarifah za storitve, ki so predmet pogodbe in veljajo ob sklenitvi pogodbe, ter podatki o načinu pridobivanja najnovejših informacij o vseh veljavnih tarifah in stroških vzdrževanja.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.