VSL sklep II Cp 714/2013

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 98576/2010 z dne 14. 7. 2010 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, ki toženi stranki nalaga plačilo glavnice v višini 1.075,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2009 dalje ter glede izvršilnih stroškov v višini 67,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2010 dalje. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek za plačilo 663,31 EUR z obrestmi zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 374,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse, s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) predvidene pritožbene razloge, še zlasti pa razlog napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in ji posledično prizna tudi vse stroške postopka. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožeča stranka lahko obračunala nadomestilo toženi stranki samo na podlagi tarife in Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, sprejetega v letu 1998 (v nadaljevanju: Pravilnik 1998). Navaja, da Pravilnik 1998 vsebuje splošno tarifo in del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Ta v 11. členu vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, s čimer se ohranja realna vrednost tarife. Odobritev Pravilnika 1998 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) se nanaša tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika 1998. Meni, da splošnega in tarifnega dela ni mogoče obravnavati ločeno. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom ni potrebno niti soglasje URSIL-a niti objava. Opozarja na različno sodno prakso in se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2471/2010, ki njenemu stališču pritrjuje. Poudarja, da valorizacija ni sprememba tarife, ampak se z njo le ohranjajo razmerja, ki se zaradi inflacije porušijo. Podaja indekse inflacije za čas do novembra 2007. Graja način uporabe tarife iz Pravilnika 1998, ker je sodišče na njeni podlagi napravilo napačen izračun nadomestila avtorskega honorarja. Izračuni so brez vsakršne konkretne obrazložitve, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških; opozarja, da ji prvostopenjsko sodišče ni priznalo potnih stroškov prič.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. člena ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh nadaljnjih pravdnih stroškov. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče, da se avtor lahko odpove uveljavljanju svoje materialne avtorske pravice, vendar pa ni upoštevalo pomena repertoarjev kolektivnih organizacij in s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva, da pri njej predvajana glasbena dela niso v teh repertoarjih. Prav tako ni upoštevalo namena in vsebine sklenjenih recipročnih sporazumov, temveč je poenostavljeno in pavšalno zaključilo, da je dokazno breme odpovedi avtorjev materialnim avtorskim pravicam na toženi stranki, kar pa slednja ni uspela dokazati. Opozarja na dokument MEMO/08/511, s katerim je Evropska komisija potrdila, da repertoar posamezne kolektivne organizacije sestavljajo glasbena dela, katerih avtorji so na to kolektivno organizacijo prenesli pravice do upravljanja njihovih avtorskih pravic, in repertoar drugih kolektivnih organizacij, ki so z njo sklenile recipročne sporazume. Tožeča stranka lahko ščiti tuja glasbena dela le pod pogojem, če so zaobjeta v repertoarju neke tuje kolektivne organizacije, s katero ima sklenjen recipročni sporazum. Prvostopenjsko sodišče se do omenjenega dokumenta ni opredelilo. Tožeča stranka tekom postopka ni predložila nobenih sklenjenih recipročnih sporazumov, niti osebnih pooblastil tujih avtorjev, ki jih je tožena stranka predvajala. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se prvostopenjsko sodišče ni enolično opredelilo do ključnega pravnega vprašanja – kakšen pomen in vpliv imajo sklenjeni recipročni sporazumi ter repertoarji tujih kolektivnih organizacij na pravico tožeče stranke, da varuje in upravlja z avtorskimi pravicami tujih avtorjev, ki so (ali pa niso) državljani držav članic Evropske unije. Izpostavlja, da je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R. GmbH & Co. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih del, ki niso navedena v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 182. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP), ki ureja satelitsko oddajanje varovanih del oziroma priobčitev javnosti po satelitu in odgovarja na vprašanje, katero pravo naj se uporabi za satelitsko oddajanje. Omenjeni člen določa, kdaj imajo avtorji in imetniki pravic v primeru posredovanja vsebine preko satelita zaščito v skladu z ZASP. V primerih, ko v njem navedeni pogoji niso izpolnjeni in ko hkrati ne velja splošni del ZASP, so avtorji in imetniki pravic zaščiteni v skladu z zakonodajo države, kjer se je vsebina posredovala v komunikacijsko verigo. V konkretnem primeru je treba uporabiti avstrijsko pravo. Tožena stranka pa prereka tudi višino odmerjenega avtorskega honorarja, ki ji je bil naložen v plačilo, in poudarja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo tarife iz Pravilnika 1998. Ker prvostopenjsko sodišče ni navedlo, kako je izračunalo posamezne zneske avtorskega honorarja, izpodbijane sodbe v tem delu sploh ni mogoče preveriti. Ugovarja odmeri stroškov, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo Zakona o odvetniški tarifi, ki pri tar. št. 3100 določa, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le-ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ugovarja tudi potnim stroškom za pristop pooblaščenke tožeče stranke na narok in meni, da toženi stranki ni mogoče naložiti bremena stroškov, ki nastanejo, če si je tožeča stranka odvetnika izbrala v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, ta pa ni zaprosil za zastopanje substituta.

5Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic zahteva plačilo avtorskega honorarja za priobčitev neodrskih glasbenih del v javnosti v poslovalnicah tožene stranke. Stališče tožene stranke je, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker so bila predvajana le glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svoji materialni avtorski pravici oz. upravljanju z njo odpovedali in njihova dela niso del repertoarja tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku delno ugodilo, ker je ocenilo, da tožena stranka ni uspela izkazati odpovedi avtorjev materialnim avtorskim pravicam oz., da predvajana dela ne sodijo v repertoar tožeče stranke.

8Na podlagi Uredbe ES 864/2007 z dne 11. 7. 2007 je prvostopenjsko sodišče pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo, saj se na podlagi 8. člena citirane uredbe za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine, uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita oz., če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je bila kršitev storjena. Sklicevanje na 182. člen ZASP uporabe prava ne spremeni, saj dela avtorjev niso bila priobčena javnosti po satelitu, temveč je za oddajanje javnosti v svojih poslovalnicah poskrbela tožena stranka preko svojih naprav.

9Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic tudi za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri tem pa kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to ali gre za domačega ali tujega avtorja. Podlaga za takšno varstvo je v prvem in drugem odstavku 176. člena ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ima pooblastilo sestrskih organizacij (samo z deli tujih avtorjev, ki so članice sestrskih organizacij), je v nasprotju z obstoječo ureditvijo. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na dokument MEMO/08/511, ker gre zgolj za memorandum, ki ni pravno zavezujoč in tudi ne posega v domačo pravno ureditev.

10Upoštevaje gornje navedbe je dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, na toženi stranki kot uporabnici. Tožena stranka ni zatrjevala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno, marveč so šli njeni ugovori v smeri, da je predvajala avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali. Zatrjevala je, da predvajana dela niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, kar pa še ne izkazuje, da so se avtorji uveljavljanju avtorskih pravic odpovedali. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko ga je preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala.

11Utemeljena pa je pritožbena graja obeh pravdnih strank, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti glede same višine tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče se je sicer pravilno sklicevalo na tarifo iz Pravilnika 1998, vendar pa ni obrazložilo izračuna avtorskega honorarja. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, katere parametre je pri izračunu upoštevalo oz., katero metodo izračuna je uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama obeh strank v delu, v katerem izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka in razveljavilo izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12Posledica razveljavitve odločitve v glavni stvari je tudi razveljavitev stroškovne odločitve v zvezi s postopkom na prvi stopnji. Pri ponovnem odločanju naj sodišče upošteva utemeljen ugovor tožene stranke glede uporabe tarife 3100 v zvezi z vštevanjem nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine v nagrado za postopek na prvi stopnji. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami (v nadaljevanju: ZPP)