VSL sklep II Cp 2927/2012

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 90970/2010 z dne 4. 7. 2010 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 1.104,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2008 dalje in v 3. odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 56,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2008 dalje. Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v 1. odstavku izreka za znesek 74,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2008 dalje in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 256,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilnim sklepom z dne 29. 6. 2012 je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti še 194,03 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, zoper dopolnilni sklep pa se je pritožila tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni zavrnilni del sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Opozarja, da je sodišče napačno uporabilo tarifo, saj bi moralo tudi pri izračunu upoštevati postopen način obračunavanja tako, da bi za posamezno kvadraturo izhajalo iz nižjega začetnega zneska, nato pa do ustrezne kvadrature upoštevalo nižje zneske po posameznih postavkah, postopoma vse do dosežene kvadrature. Sodišče ni uporabilo prave tarife, načina obračuna pa ni obrazložilo, zato se sodbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prereka podane pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in uveljavlja stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh možnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. Podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša z zaključkom sodišča, da se avtor lahko odpove uveljavljanju svoje materialne avtorske pravice, vendar pa sodišče pri nadaljnjem odločanju ni upoštevalo pomena repertoarja kolektivne organizacije ter namena in vsebine sklepanja recipročnih sporazumov, zato ni ugotavljalo s strani toženke zatrjevanega dejstva, da pri njej predvajana dela niso v repertoarju slovenske niti tujih kolektivnih organizacij. Poenostavljen je zaključek sodišča, da je dokazno breme, da so predvajana glasbena dela avtorsko nevarovana, na toženki in slednja tega ni uspela dokazati. Evropska komisija je v dokumentu št. MEMO/08/511 potrdila, da repertoar posamezne kolektivne organizacije sestavljajo glasbena dela, katerih avtorji so nato v kolektivno organizacijo prenesli pravice do upravljanja njihovih avtorskih pravic in repertoar drugih kolektivnih organizacij, ki so z njo sklenile recipročni sporazum. Tožeča stranka tuja glasbena dela lahko ščiti le pod pogojem, če so zaobjeta v repertoarju neke tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Sodišče se do omenjenega dokumenta ni opredelilo. Recipročni sporazumi predstavljajo avtonomno materialno pravo, kljub temu pa sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu, da se vanjo vpogleda. Tožeča stranka bi morala izkazati, da je upravičena do zastopanja oziroma varovanja tujih avtorjev glasbenih del, saj zakon te pravice ne daje avtomatično, temveč zgolj v primeru, da ima s tujimi kolektivnimi organizacijami sklenjene recipročne sporazume. Nepravilno je stališče sodišča, da bi se tožeča stranka lahko šele po predložitvi podatkov s strani toženke določno izjavila o trditvi, da gre v predmetnem postopku za avtorska dela, ki jih ne varuje. Tožeča stranka bi lahko namreč že zgolj na podlagi naslova glasbenega dela ter imena in priimka oziroma psevdonima avtorjev ugotovila, ali je slednji vsebovan v podatkovni bazi, ki obsega repertoarje kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene recipročne sporazume. Zakonska določba iz 176. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ne odpravlja zakonske obveznosti tožnice, da mora tudi s kolektivnimi organizacijami iz držav članic Evropske unije skleniti ustrezne recipročne sporazume, niti ne predstavlja izjeme od krovne zakonske ureditve, da lahko SAZAS za ozemlju Slovenije uveljavlja materialno avtorsko pravico, le za tista avtorska dela, ki so v repertoarju kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene recipročne sporazume. Takšno je tudi stališče višjega sodišča v sklepu II Cp 3402/2011. Zaradi zmotnega stališča je sodišče tudi napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Toženka je v postopku zatrjevala, da glasbena dela, ki jih je v spornem obdobju predvajala v svojih poslovalnicah, niso dela slovenskih avtorjev in niso zaobjeta v repertoarju nobene tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Tožeča stranka temu ni obrazloženo ugovarjala, zato bi to morali šteti kot priznano dejstvo. Prvostopno sodišče posledic opisanega postopanja ni upoštevalo, pač pa je toženki neutemeljeno očitalo, da ni dokazala, da je varstvo pravic avtorjev izključeno pri vseh kolektivnih organizacijah, s katerimi ima tožeča stranka recipročne sporazume. Toženka že po naravi stvari ne more izkazovati negativnega dejstva, torej, da avtor oziroma glasbena dela iz predloženega seznama niso navedena v repertoarju katere od kolektivnih organizacij, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Toženka je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R.. GmbH & Co KG. Gre za poseben glasbeni program, sestavljeni iz tistih del, ki niso navedena v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Toženka je z listinami prvenstveno dokazovala, da gre za glasbena dela, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju, kar je bistveno pri vprašanju, ali je tožnica upravičena do vtoževanja avtorskega honorarja za priobčitev teh del. Toženka ni direktno izkazovala, da so se avtorji teh del odpovedali materialnim avtorskim pravicam. Zato ugotovitev sodišča, da dokazila toženke niso dokaz, da so se avtorji materialnim avtorskim pravicah dejansko odpovedali, jasno kaže, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno ocenilo dokazne vrednosti omenjenih listin. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb toženke, da bi bilo pri razsoji potrebno uporabiti avstrijsko pravo v zvezi s 182. členom ZASP. Pri satelitskem oddajanju je zakon uzakonil t.i. oddajno teorijo, kar pomeni, da za satelitsko oddajanje velja pravo države, iz katere se signali oddajajo. Sodišče bi v danem primeru moralo uporabiti avstrijsko pravo. Toženka prereka višino zneskov avtorskega honorarja, ki ji ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi naložilo v plačilo. Sodišče ni pravilno upoštevalo tarife po pravilniku iz leta 1998, pri vtoževanih računih št. 967, 963, 961 in 829 pa je tožnici prisodilo celo višji znesek, kot ga je zahtevala. Sodišče ni pojasnilo, kako je izračunalo posamezne zneske avtorskega honorarja, zato sodbe v izpodbijanem delu ni mogoče preveriti. Upoštevajoč jasne določbe tarife je povsem očitno, da je sodišče nepravilno odmerilo oziroma izračunalo posamezne zneske avtorskega honorarja za poslovalnice, ki jih pritožba v nadaljevanju podrobno povzema. Sodišče tudi ni pravilno odmerilo stroškov postopka, saj ni upoštevalo Zakona o odvetniški tarifi, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine šteje v nagrado za postopek na prvi stopnji. Toženka ugovarja tudi potnim stroškom za pristope na narok, saj nasprotni stranki ni mogoče naložiti bremena stroškov, ki nastanejo, če si je odvetnika izbrala v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Sodišče je v več zadevah naroke opravilo zaporedno, zato so tožnici stranki oziroma njeni pooblaščenki dejansko nastali stroški za pristop na vse naroke skupaj zgolj enkrat.

Tožena stranka se je pritožila zoper dopolnilni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 6. 2012 iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi se sklicuje na pritožbo, ki jo je podala zoper sodbo z dne 14. 3. 2012, s katero je prav tako izpodbijala odmero pravdnih stroškov. Nadalje pa še navaja, da sodišče pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo Zakona o odvetniški tarifi – tar. št. 3100. Tožeči stranki pa ni pravilno priznalo stroškov kilometrine in parkiranja za vsak narok v štirih pravdnih zadevah, ki so bile opravljene na isti dan in to zaporedno. Sodišče pa tudi ni upoštevalo deleža uspeha tožene stranke v postopku. Meni, da tako odmera kot celotna naložitev stroškov v plačilo toženi stranki ni pravilna. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in odloči o pritožbenih stroških, nastalih toženi stranki.

Tožeča stranka je odgovorila tako na pritožbo tožene stranke zoper sodbo, kot tudi na pritožbo zoper dopolnilni sklep. Prereka podane pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožb vse s stroškovno posledico.

Pritožbe so utemeljene.

Tožnica kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic v obravnavani zadevi zahteva plačilo avtorskega honorarja za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah toženca v Sloveniji na podlagi 15-tih računov z zapadlostjo 14. 10. 2008. Stališče toženca je, da tožničin zahtevek ni utemeljen, ker je predvajal le glasbena dela tujih avtorjev, ki so se s svoji avtorski pravici oziroma upravljanju z njo odpovedali in njihova dela niso del repertoarja tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožnica sklenjene obročne sporazume. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo, ker je ocenilo, da toženec ni uspel izkazati, da so se avtorji, katerih glasbo je predvajal, odpovedali avtorski pravici ter da omenjena dela ne sodijo v repertoar tožnice.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo in sicer na podlagi uredbe ES-864/2007 z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (RIM II). Osmi člen omenjene uredbe za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine določa, da se uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita oziroma, če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je bila kršitev storjena. Sklicevanje na 182. člen ZASP uporabe prava ne spremeni, saj delo avtorjev ni bilo priobčeno javnosti po satelitu, temveč je za oddajo javnosti v svojih poslovalnicah poskrbela toženka preko svojih naprav.

ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic tudi za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija opravlja na podlagi pogodbe z avtorjem tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija opravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del. V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Tako tudi tujci uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP, zato SAZAS varujejo tudi male pravice tujih avtorjev. Podlaga za takšno varstvo je tudi v prvem in drugem odstavku 176. člena ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče toženke, da je tožnik upravičen upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ga zato pooblastijo sestrske organizacije – torej samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, je glede na navedeno v nasprotju s sedanjo ureditvijo in napačno (glej sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2133/2012, II Cp 1356/2012 in II Cp 1390/2012). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dokument MEMO/08/511, saj gre zgolj za memorandum, ki ni pravno zavezujoč in tudi ne posega v domačo pravno ureditev. Omenjeni dokument opredeljuje odgovore na pogosta vprašanja v zvezi s prepovedjo protimonopolnega ravnanja kolektivnih organizacij, kar bi bilo upoštevno le, če bi tožena stranka izkazala, da so se avtorji odpovedali uveljavljanju materialnih pravic svojih del, pa bi kljub temu zahtevala plačilo za izvedena dela.

Glede na navedeno je dokazno breme, da je predvajal glasbo prosto plačil kolektivnim organizacijam, na toženi stranki kot uporabniku. Toženec bi lahko uspešno ugovarjal, da je predvajal zgolj avtorsko nezavarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožnika, če bi dokazal, da je javnosti priobčeval ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP) ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala. Vsebina njenih ugovorov je bila, da je predvajala le avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da se avtor lahko odpoved uveljavljanju zahtevka iz naslova materialne avtorske pravice, vendar pa toženec tega ni dokazal. To je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v razsodbi, ko je ocenjevalo predložene listinske dokaze tožene stranke. Drži sicer pritožbena navedba, da je šlo njeno dokazovanje predvsem v smeri, da dela, ki jih je predvajala, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, vendar pa zgolj to dejstvo še ne pomeni, da so se ti avtorji uveljavljanju avtorske pravice odpovedali. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, ni mogoče sklepati, da se je avtor odpovedal uveljavljanju pravic. Možno je tudi, da se avtor odloči, da bo pravice uveljavljal sam, kar je v nekaterih sistemih dopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko je tega preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala.

Pri odločanju o višini tožbenega zahtevka se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na tarifo po pravilniku iz leta 1998, vendar pa pritožbi utemeljeno opozarjata, da odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti. Iz 18. točke obrazložitve sodbe ne izhaja, kako je sodišče za posamezno kvadraturo odmerilo plačilo, upoštevajoč parametre iz tarife/98. V sodni praksi obstajata dva načina obračunavanja avtorskega honorarja glede na določilo točke III-C1 tarife in sicer postopni obračun, pri katerem se kvadratura nad 600 m2 obračunava po postavkah postopoma. Torej najprej za vsakih nadaljnjih 100 m2, nato 200 m2 in nato v primeru kvadrature nad 2.001 m2, za vsakih nadaljnjih 500 m2 po znesku iz tarife. Po drugem obračunu pa sodišče za kvadraturo nad 600 m2 prostor uvrsti v eno izmed velikosti po tar. št. III-C1 ter nadaljnje kvadratne metre upošteva zgolj en parameter. Pravilni način izračuna je postopni način izračunavanja, saj je takšna razlaga določbe smiselna. V nasprotnem primeru bi namreč lahko prišlo do položaja, ko bi za prostor z višjo kvadraturo bilo potrebno plačati nižji prispevek kot za prostor z nižjo kvadraturo. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ne izhaja, za katero metodo obračuna se je odločilo, po primerljivem izračunu, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje, pa se zneski, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne ujemamo z nobeno od prej opisanih metod. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama obeh strank, kolikor izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje tudi glede višine tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je sodbo razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju sodišču prve stopnje ni potrebno opraviti nove glavne obravnave, vendar pa mora s sodbo višjega sodišča predhodno seznaniti obe stranki. Nato naj odpravi zagrešeno kršitev postopka z izdelavo nove sodne odločbe.

Posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari je tudi razveljavitev stroškovne odločitve v zvezi s postopkom na prvi stopnji. Pri ponovnem odločanju pa naj sodišče upošteva tudi utemeljen ugovor toženke glede uporabe tarife 3.100 in izplačila stroškov za prihod na narok za več obravnav hkrati. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

V posledici razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi dopolnilni sklep z dne 29. 6. 2012 s katerim je sodišče odločilo o delu stroškov postopka.