VSL sodba II Cp 2936/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sklenilo, da se zaradi umika tožbe za znesek 4.400,87 EUR sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3832/2011 z dne 3. 2. 2011 glede tega zneska razveljavi v 1. točki in se postopek v tem delu ustavi. Nadalje je sodišče razsodilo, da v ostalem delu navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka, ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 258,00 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper del odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje zajelo s sodbo, se iz vseh formalnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, z ustrezno stroškovno posledico. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Navaja, da je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim se je začel ta postopek, vložil I. M. kot prokurist in ne zakoniti zastopnik. Torej je tožečo stranko v postopku zastopala oseba, ki je po zakonu ni upravičena zastopati, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki prvega (pravilno: drugega) odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje o predlogu tožene stranke, naj iz navedenega razloga tožbo zavrže, ni odločilo. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so bila dela na nadstrešku naročena, med drugim zato, ker ni pravilno ocenilo izpovedbe priče I. M., nanjo pa je v veliki meri oprlo sodbo in je posledično napačno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. I. M. je namreč izpovedal, da ga ni bilo na objektu, ko naj bi J. B. naročil dela na nadstrešku; o spornem naročilu del ve torej izpovedati zgolj posredno. Sodišče se tudi ni opredelilo do izjemno pomembne navedbe I. M., da je tožeča stranka nadstrešek izdelala na način, ki je v nasprotju z željami tožene stranke, prav tako pa je povsem spregledalo, da je I. M. o naročilu del na nadstrešku izrecno izpovedal: »Vem, saj jih [toženec] tudi ni naročil.« Iz listinskih dokazov (gradbenih dnevnikov) nadalje izhaja, da so dela na nadstrešku trajala največ dva dni, medtem ko sta tako I. M. kot V. K. trdila, da so trajala tri, celo štiri dni, zaradi česar sta priči nekonsistentni in neprepričljivi. Tožena stranka v dveh dneh ni imela časa, da bi tožečo stranko ustrezno hitro ustavila pri samovoljno začetih delih, saj tožene stranke oziroma njenega nadzornika J. B. na objektu v tem času ni bilo. Sodišče je napačno zaključilo tudi, da so bila dela na nadstrešku potrebna za dokončanje fasade. Glede vprašanja (ne)dogovorjenega popusta za dodatna dela na strehi tožene stranke kot fizične osebe ne zadeva dolžna skrbnost dobrega gospodarstvenika ali dobrega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje po eni strani zaključuje, da je sodelovanje med pravdnima strankama potekalo po načelih ustaljene prakse med njima, po drugi pa ne priznava, da je tožena stranka utemeljeno pričakovala 20 % popust poleg krovsko-kleparskih del tudi za dodatna dela na strehi (upoštevaje še siceršnjo prakso na gradbenem trgu), zaradi česar je nekonsistentna in kontradiktorna obrazložitev izpodbijane sodbe obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Končno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je v sporni zadevi šlo za vzdrževanje stanovanjskega objekta, zaradi česar bi moralo sodišče uporabiti tudi določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in Pravilnika o gradbiščih, zlasti v delu, ki se nanaša na neizpolnjene dolžnosti tožeče stranke kot izvajalca del.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasne in popolne, dokazna ocena prvostopenjskega sodišča pa je skrbno izdelana in logično prepričljiva. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe razumno utemeljilo, zakaj ni verjelo ugovoru toženca, da je bil tudi za dodatna dela (zapiranje strehe) na njegovi stanovanjski hiši s tožečo stranko dogovorjen 20 % popust, prav tako pa je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih šteje, da je bila med pravdnima strankama (za toženo stranko prek nadzornika J. B.) veljavno sklenjena podjemna pogodba tudi za dela na spornem nadstrešku, za kar vse tožeča stranka upravičeno zahteva dogovorjeno plačilo.

V zvezi s pritožnikovim očitanjem nepravilnega zastopanja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je elektronski predlog za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine res vložil I. M., ki je bil tedaj nesporno prokurist tožeče stranke, ki je pooblaščenec gospodarske družbe (33. člen in nasl. Zakona o gospodarskih družbah) in ne njen zakoniti zastopnik, kar pomeni, da za opravljanje procesnih dejanj potrebuje pooblastilo zakonitega zastopnika. Vendar pa je bila ta začetna pomanjkljivost sanirana, saj je tožeča stranka v pravdi predložila pooblastilo zakonitega zastopnika (direktorja) tožeče stranke I. M. in njegova procesna dejanja s tem tudi odobrila, saj je bilo pooblastilo dano za vložitev izvršilnega predloga v zadevi S. T. (priloga A1). Skladno z določilom šestega odstavka 98. člena ZPP (s smiselno uporabo v postopku izvršbe – 15. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju) sodišče ne razveljavlja opravljenih pravdnih dejanj, če jih stranka pozneje odobri, za kar gre tudi v obravnavani zadevi. Ob nevprašljivem pooblastilu I. M. za zastopanje v pravdnem postopku (priloga A16) torej ne more biti govora o neustreznem zastopanju tožeče stranke.

Tožena stranka z rezultatom dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje očitno ni zadovoljna, vendar to dokazom še ne jemlje vrednosti. Prvostopenjsko sodišče je napravilo celovito in skrbno dokazno oceno, presodilo je listinske dokaze ter ovrednotilo izpovedbe strank in prič. Ni spregledalo, da I. M. ni bil prisoten na objektu, ko naj bi J. B. naročil dela na nadstrešku, kot meni pritožnik. Sodišče je svojo odločitev v tem delu prvenstveno oprlo na izpoved priče V. K., delovodjo tožeče stranke, ki je bil na objektu stalno prisoten, ki jo je ocenilo za prepričljivo. Izpoved I. M., ki kot posredna priča res ni bil navzoč ob dogovarjanjih, mu je pa o vsem kot nadrejenemu poročal V. K., le še potrjuje verodostojnost vsebine K., saj sta izpovedi ocenjeni kot skladni. Da je tožeča stranka nadstrešek izdelala v nasprotju z željami toženca, saj slednji ne bi naročil nadstreška, ki ne omogoča želene vgradnje t. i. esal plošč, so pritožnikove domneve, ki ne morejo ovreči prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, še zlasti pa ne z navajanjem posameznih iztrganih delov izpovedbe I. M., na katere se sklicuje pritožba tožene stranke. Trditev pritožnika, da je I. M. o naročilu del na nadstrešku izrecno izpovedal »vem, saj jih [toženec] tudi ni naročil« (zapisnik prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave na list. št. 113), je nekorektna in protispisna, saj je I. M. z navedenimi besedami odgovoril na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, ali mar investitor nima pravice, da se odloči, kakšne

plošče

bo imel na nadstrešku. Ne gre torej za naročilo samih del na nadstrešku v celoti, pač pa za vprašanje kritine na nadstrešku, glede katere se pravdni stranki nista strinjali in v zvezi s tem vprašanjem v postopku med njima niti ni bilo spora. Nadalje ni utemeljeno pritožnikovo prepričanje, da sta I. M. in V. K. izpovedovala nekonsistentno ter neprepričljivo, saj sta trdila, da so dela na nadstrešku trajala 3-4 dni, medtem ko iz gradbenih dnevnikov, na katere se opre tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da so trajala največ dva dni. Primarno po oceni pritožbenega sodišča pri razhajanju v ocenah za kakšen dan (zaslišanje je potekalo dve leti po spornih dogodkih) sploh ne gre za nekonsistentnost, kvečjemu nasprotno, pa tudi sicer je dokazni

postopek pred sodiščem prve stopnje jasno pokazal, da je bil J. B. kot nadzornik tožene stranke na objektu vsak dan, torej ne more držati, da domnevno nenaročenih del na nadstrešku ne bi bil mogel preprečiti, v kolikor bi tožena stranka to želela. Pritožbene navedbe, da dela na nadstrešku niso bila potrebna za dokončanje fasade, z drugačnim zaključkom pa naj bi prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo odločilna dejstva, sodišče druge stopnje zavrača z nasprotnim prepričanjem, da ne gre za dejstva, ki bi bila relevantna za določitev.

Pritožbena navedba, da je tožena stranka utemeljeno pričakovala 20 % popust tudi za dodatna dela na strehi, češ da je fizična oseba, je nesklepčna (oz. najmanj nerazumljiva). Toženec mora tako kot vsak drug udeleženec v obligacijskih razmerjih ravnati vestno in ustrezno skrbno (5. in 6. člen Obligacijskega zakonika). Pač ni dokazal, da je bil popust dogovorjen tudi za dodatno naročena dela. Razlogi sodišča prve stopnje glede tega niso nekonsistentni ali kontradiktorni, kar po pritožnikovem mnenju pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče ni moglo »priznati« ustaljene poslovne prakse med strankama, iz katere naj bi izhajal dogovor o 20 % popustu, saj tovrstna predhodna praksa, na podlagi katere bi bilo moč sklepati na pravno upoštevno pričakovanje, ni bila niti zatrjevana, kaj šele izkazana; da zatrjevani popust ni bil dogovorjen, pa je (poleg potrditve v izvedenih listinskih dokazih, tj. predračunu in računu v prilogah A11 in A12) izrecno izpodbila priča J. B., čigar zaslišanje je tožena stranka predlagala ravno z namenom, da bi ta dogovor potrdila. Vse navedene ugotovitve in zaključke pritožbeno sodišče sprejema, pripominja pa le še, da je kvečjemu pritožnik tisti, ki smiselno prihaja sam s sabo v nasprotje, saj najprej trdi, da tožena stranka ni strokovnjak na gradbenem področju, nato pa navaja, da je toženec pričakoval popust za dodatna dela na podlagi poznavanja tržne prakse ponudnikov gradbenih storitev.

Pritožnik končno uveljavlja še pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, saj sodišče prve stopnje pri presoji predmetnega spora ni upoštevalo določb ZGO-1 in Pravilnika o gradbiščih. Že prvostopenjsko sodišče je v 11. točki izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo toženi stranki, da se konkretno razmerje presoja po določilih pogodbe o delu, in ne gradbene pogodbe, saj je v zadevi šlo le za enostavnejša krovsko-kleparska dela, za katera ne velja tolikšna odgovornost izvajalcev kakor pri gradnjah, posledično pa uporaba navedenih pravnih aktov ne pride v poštev. Sodišče druge stopnje dodaja le, da pritožnik niti ne konkretizira, zakaj naj bi bila v luči nekaterih določil ZGO-1, ki jih navaja, odločitev sodišča kakorkoli drugačna, upoštevaje dejstvo veljavno sklenjene podjemne pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka upravičeno zahteva v tej zadevi vtoževani znesek kot razliko do celotnega plačila.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. in 165. člen ZPP).