VSL sodba in sklep II Cp 374/2012

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. In III. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je med pritožbenim postopkom, ko so bila opravljena že vsa procesna dejanja pritožbenega postopka, toženec V. V. umrl (19. 8. 2012) in da je imel v postopku pooblaščenca (prim. člen 100 ZPP in 1. točko prvega odstavka 205. člena ZPP).

1O pritožbi zoper sklep

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pritožba umaknjena, ker V. V. ob vložitvi pritožbe niti kasneje v roku, ki mu ga je v nalogu določilo sodišče, takse za pritožbo ni plačal.

3Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil toženec in predlagal njegovo razveljavitev, ker je sodno takso plačal 6.6.2012 in pritožbi priložil potrdilo o plačilu.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz k pritožbi priloženemu potrdilu (list. št. 117) izhaja, da je bila taksa za konkretno pritožbo plačana 5.6.2012 in sicer na pravilen račun sodišča in z uporabo referenčne številko, ki je bila navedena v plačilnem nalogu.

6Višje sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

7Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 6.875,730,79 SIT (28.691,91 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.3.1996 do vključno 31.12.2001, v roku 15 dni (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za znesek 10.166,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 19.3.1996 do plačila ter zakonske zamudne obresti od 28.691,91 EUR z čas od 1.1.2002 do plačila, zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo, da mora tožniku v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.345,11 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

8Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil toženec in navedel, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ustrezno upoštevalo ali pa jih, vsaj v določenih delih, sploh ni upoštevalo in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ali celo zmotno ugotovljeno. Do tega je prišlo zlasti zato, ker sodišče ni upoštevalo 8. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo vztrajnega zatrjevanja priče R. A., da ni bilo nikoli govora o prodaji toženčeve hiše tožniku in njegovima dvema „sokupcema“. Priča je potrebovala denar za izpolnitev svojih gospodarskih načrtov, prišla je v stik z uslužbencem družbe A. d.o.o., S. B., ki ji je namignil, da je edina možnost dobiti posojilo zavarovanje njegove vrnitve z nepremičnino. Sama je ni imela, zato je njen prijatelj A. K. nagovoril V. V., da je pristal na zavarovanje vrnitve posojila s svojo nepremičnino. Posojilo je dobila. Iz njega je najprej plačala znesek, potreben za izbris neke prejšnje hipoteke pri nepremičnini, s katero je toženec zavaroval vrnitev posojila. Posojilo ji je izročil S. B.. V bistvu enako kot R. A. so izpovedali tudi priči A. K. in M. H. Sodišče prve stopnje pa teh izpovedb ne komentira v smislu 8. člena ZPP, niti jih ne upošteva pri ugotovitvi za odločitev relevantnega dejanskega stanja. Na podlagi istih dokazov je isto sodišče v zadevi P 628/2004 napravilo popolnoma nasprotne dejanske zaključke. Sodišče prve stopnje gradi svojo odločitev predvsem na toženčevem pooblastilu S. B. z dne 15.3.1996 in mu namenja preveliko težo. Ni namreč mogoče slediti zaključkom o njegovem pomenu v poslu, če so kupci nepremičnine vedeli, da ne gre za nakup hiše ampak samo za zavarovanje posojila, danega R. A.. Vedeli so, kam je šel njihov denar, samo njegovo vrnitev so zahtevali še preden je bila ugotovljena ničnost kupne pogodbe. Da je bil tožnik posojilodajalec je razvidno tudi iz tega, da je vložil tožbo tudi zoper R. A.. Ker je bil tožnik posojilodajalec, ne more tožnik ničesar zahtevati od toženca, ker ta na podlagi nične pogodbe ni ničesar pridobil.

9Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

10Pritožba je utemeljena.

11V tej pravdi tožnik zahteva od toženca vrnitev kupnine, ki jo je tožencu kot prodajalcu izročil za solastniški delež 38/100 na nepremičnini parc. št. 758/3, vl. št. 867 k.o. X.. Kupoprodajna pogodba je bila v postopku Okrožnega sodišča v Kranju, ki se je vodil pod opr. št. P 628/2004, ugotovljena za nično, zato tožnik na podlagi prvega odstavka 104. člena ZOR (sedaj prvega odstavka 87. člena OZ) zahteva vrnitev kupnine. Toženec je trdil, da ni prejel kupnine oziroma nobenega denarja, ker je bila kupoprodajna pogodba le navidezna in je prikrivala posojilo družbe A. d.o.o. posojilojemalki R. A. (zoper katero je zahtevek v predmetni pravdi že pravnomočno zavrnjen). Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da je toženec kupnino prejel, ne sicer osebno, ampak po svojem pooblaščencu S. B.. Tak zaključek je sodišče sprejelo na podlagi notarsko overjenega pooblastila z dne 18. 3. 1996 (priloga A9), s katerim je toženec S. B. pooblastil, da v njegovem imenu in na njegov račun sklene kupoprodajno pogodbo za nepremičnino parc. št. 758/3 k.o. X. in izrecno tudi za prejem kupnine. Da je pooblaščenec S. B. kupnino v znesku 76.000,00 DEM tudi prejel, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi blagajniškega potrdila z dne 18. 3. 1996 (priloga A2). Trditve toženca, da kupnine ni prejel, je sodišče prve stopnje štelo v razmerju do tožnika za nepomembne, ker je zavzelo stališče, da je vprašanje, ali je toženec od S. B. prejel kupnino stvar njunega pooblastilnega razmerja. Višje sodišče se z navedeno odločitvijo ne strinja iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

12Sporna kupoprodajna pogodba je bila v postopku P 628/2004 pred Okrožnim sodiščem v Kranju pravnomočno ugotovljena za nično zato, ker je bila sklenjena zaradi zavarovanja terjatve tožencev iz temeljnega posla, to je posojilne pogodbe, sklenjene s posredovanjem družbe A. d.o.o., med toženci S. J., M. M. (tožnikom v tem postopku) in M. H. kot posojilodajalci in R. A. kot posojilojemalko. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena z namenom, da toženci postanejo solastniki nepremičnine V. V., če glavna dolžnica R. A. ne bi izpolnjevala obveznosti iz posojilne pogodbe (1). Takšna kupoprodajna pogodba je nična na podlagi določbe 52. člena ZOR (sedaj četrtega odstavka 39. člena OZ), saj je podlaga, zaradi katere je bila sklenjena, nedopustna (vsebuje namreč vse elemente prepovedanega komisoričnega dogovora).

13Poledice ničnosti ureja 104. člen ZOR, ki v prvem odstavku določa, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen, če zakon ne določa kaj drugega. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka na vračilo kupnine izhajalo le iz sklenjene kupoprodajne pogodbe in pooblastila, v katerem je toženec S. B. pooblastil za sklenitev pogodbe (izrecno pa tudi za sprejem kupnine), ne da bi upoštevalo razloge, zaradi katerih je bila kupoprodajna pogodba ugotovljena za nično v postopku P 628/2004 ali povedano drugače, ni ugotavljalo ali znesek, ki naj bi bil izročen S. B., sploh predstavlja kupnino. Sodišče prve stopnje zaradi pravil o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP (2) sicer ne more biti neposredno vezano na razloge dejanske in pravne narave iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju P 628/2004 z dne 16. 12. 2004, je pa treba navedeno sodbo upoštevati vsaj kot pravno relevantno dejstvo. V konkretnem primeru to pomeni, da obveznosti vrnitve prejetega na podlagi pogodbe, ki je bila ugotovljena za nično, ni mogoče presojati brez ustreznega upoštevanja razloga za ničnost pogodbe. Ugotovitev ničnosti sporne kupoprodajne pogodbe v postopku P 684/2004 je posledica nedopustne podlage, ker je bilo ugotovljeno, da je bila sklenjena z namenom, da tožnik ostane solastnik nepremičnine toženca, če glavna dolžnica R. A. ne bi izpolnjevala obveznosti iz posojilne pogodbe. Toženec je tudi v tem postopku trdil, da na podlagi sporne kupoprodajne pogodbe ni ničesar prejel in da je nepremičnina služila samo za zavarovanje posojila, ki ga je toženec dal preko posredniške družbe A. d.o.o. R. A.. Sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča teh trditev in v zvezi z njimi izvedenih dokazov sploh ni ocenjevalo (zaslišanja je le povzelo) in se pri odločanju oprlo zlasti na pooblastilo za sklenitev pogodbe in prejem kupnine, dano S. B., in na blagajniški izdatek, ki potrjuje prejem kupnine. Pooblastila ni mogoče obravnavati izolirano, saj je bil del posla, ki je bil ugotovljen za ničnega in je tudi obremenjen z nedopustno podlago. Kljub besedilu pooblastila torej ni mogoče „mehanično“ zaključiti, da je znesek iz kupoprodajne pogodbe in blagajniškega izdatka res kupnina in ne morda posojilo.

14Sodišče prve stopnje se zaradi takega pristopa ni ukvarjalo z odločilnim vprašanjem in sicer, ali je toženec na podlagi nične kupoprodajne pogodbe sploh kaj prejel in če je, ali to predstavlja kupnino, zato je dejansko stanje ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno (353. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, po potrebi pa tudi ponoviti vse izvedene dokaze in ugotoviti, ali je bila kupoprodajna pogodba res sklenjena z namenom zavarovanja posojila tožnika, danega R. A., posledično pa še, ali je izročen izročen znesek predstavljal kupnino ali posojilo. Če bo ugotovilo, da je šlo za posojilo R. A. in da je bila lastninska pravica na toženčevi nepremičnini prenesena na tožnika le zaradi zavarovanja dolga glavne dolžnice, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali lahko tožnik uspe s tožbenim zahtevkom, ki ima za dejansko podlago sklop dejstev, ki se nanašajo (le) na kupoprodajno pogodbo, ne pa tudi na prikrit položaj toženca kot zastavitelja oziroma poroka.

15Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi toženca ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo (ugodilni del izreka in stroški) in v tem obsegu vrnilo v nov postopek (355. člen ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Drugi odstavek 7. strani obrazložitve odločbe I Cp 2982/2005 z dne 26.10.2005 (priloga B2).

(2) Prvenstveno pa seveda ni podana identiteta zahtevka.