UPRS sodba I U 1867/2011

I. Tožbi se ugodi in se sklep Mestne občine Ljubljana, št. 354-1364/2010-9 z dne 15. 6. 2011 odpravi.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek o odmeri komunalnega prispevka investitorju A. d.o.o. (tožniku v tej zadevi) zaradi spremembe gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta ... na zemljiščih parc. št. 6/1, 6/2, 6/3, 6/4, 6/5 in 178/7, vse k.o. ... I, in sicer v takem obsegu, da se glede na nove dokaze ugotovi pravilna odmera komunalnega prispevka. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku dne 27. 1. 2011 izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka zaradi prej navedene spremembe gradbenega dovoljenja. Po dokončnosti te odločbe, dne 4. 2. 2011, je gospa B.B., predstavnica B. d.o.o. iz ..., toženki posredovala dopis z dne 20. 10. 2007, z naslovom „Vsebina urbanistične pogodbe za realizacijo ZN ... z dne 20. 10. 2006 in dodatka št. 1 z dne 6. 8. 2007 ter medsebojne obveznosti C. in D.“. Iz tega zapisa so razvidni stroški gradnje komunalne energetske infrastrukture, ki se odšteje od komunalnega prispevka za gradnjo objekta, poleg tega pa je v zapisu opredeljen komunalni prispevek, ki ga mora plačati investitor. Investitor bi ta komunalni prispevek poravnal z izgradnjo komunalne infrastrukture, peščevih površin v področju arkad in ploščadi na severni strani objekta ter z denarnim doplačilom. Gre za dejstvo, ki je bilo že v času odločanja sestavni del dejanskega stanja, vendar se zanj ni vedelo, zaradi česar je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepravilno oziroma nepopolno. Toženka je zato dne 15. 2. 2011 izdala dopolnilno odločbo, s katero je odmerila komunalni prispevek v znesku 165.101,15 EUR, prej navedeno odločbo z dne 27. 1. 2011 pa v celoti razveljavila. Na podlagi tožničine pritožbe je drugostopenjski organ to dopolnilno odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Ob tem je prvostopenjski organ na podlagi prej omenjenega „zapisa“ ter ponovnega pregleda PGD in upravnega spisa ugotovil, da tožnici niso bili obračunani vsi stroški komunalne opreme glede na NTP predvidenega objekta. Po dokončnosti odločbe so bila torej ugotovljena nova dejstva, na podlagi katerih bi prišlo do drugačne odločbe o odmeri komunalnega prispevka, če bi bila uporabljena že ob izdaji prejšnje odločbe.

Drugostopenjski upravni organ je s svojo odločbo zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter dodaja, da v primeru obnove postopka zaradi novih dejstev ali dokazov, kadar se obnova uvede po uradni dolžnosti, enomesečni subjektivni rok teče od dneva, ko je organ izvedel za nova dejstva ali dokaze. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izvedel za „zapis“ dne 4. 2. 2011, dne 15. 2. 2011 pa je izdal dopolnilno odločbo, ki jo je drugostopenjski organ 1. 6. 2011 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Z odpravo dopolnilne odločbe je nastalo stanje, ko o zadevi še ni bilo odločeno, prav tako pa rok ni tekel tudi od izdaje dopolnilne odločbe do njene odprave. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje na suspenzivni učinek pritožbe zoper sklep o zavrnitvi statusa stranke oziroma stranskega udeleženca (142. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in pritožbe stranke glede napotitve na rešitev predhodnega vprašanja (drugi odstavek 151. člena ZUP), ki predstavlja t. i. tiho prekinitev postopka. Isto velja tudi za četrti odstavek 251. člena ZUP, glede vložitve tožbe v upravnem sporu. To pomeni, da je prvostopenjski organ odločil pred iztekom enomesečnega subjektivnega roka, torej pravočasno.

Tožnica se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na drugi odstavek 263. člena ZUP, ki določa, da začne enomesečni subjektivni rok za obnovo postopka v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP teči od dneva, ko organ izve za nova dejstva oziroma nove dokaze, če je to preden bi odločba v upravnem postopku postala dokončna, pa od dneva njene dokončnosti oziroma od dneva, ko je vročena dokončna odločba pristojnega organa. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ omenjeni „zapis“ prejel dne 4. 2. 2011, odločba v upravnem postopku pa je postala dokončna in pravnomočna dne 15. 2. 2011, zato se je enomesečni rok za obnovo postopka po uradni dolžnosti iztekel najkasneje dne 15. 3. 2011. Sklep o obnovi, ki ga je prvostopenjski organ izdal dne 15. 6. 2011, je bil torej izdan po izteku enomesečnega roka in je nezakonit. Stališče toženke, da naj bi z odpravo dopolnilne odločbe nastalo stanje, ko o zadevi še ni bilo odločeno, v tem času pa naj rok za odločitev ne bi tekel, je zmotno, ker ne upošteva narave dopolnilne odločbe, niti učinka njene odprave. Prvostopenjski organ namreč ne bi smel svojih morebitnih napak, storjenih z odločbo z dne 27. 1. 2011, odpravljati z dopolnilno odločbo, ki ne more razveljaviti prejšnje odločbe zaradi kasneje ugotovljenega drugačnega dejanskega stanja. To je mogoče le v pritožbenem postopku ali v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Kljub izdaji dopolnilne odločbe je odločba z dne 27. 1. 2011 od dne 15. 2. 2011 pravnomočna, v kar odprava dopolnilne odločbe ni posegla. Členi ZUP, na katere se sklicuje toženka, se nanašajo na povsem drugačne procesne situacije, do kakršnih v obravnavani zadevi ni prišlo. Tožnica še posebej poudarja, da lahko upravni organ opravlja le tista dejanja in sprejema tiste odločitve, ki so mu izrecno dovoljene, vsa ostala pa so mu prepovedana. Zato toženka ne more samovoljno določiti, da subjektivni rok ne teče v primeru, ko je odpravljena dopolnilna odločba, če za to nima izrecne podlage v veljavnih predpisih. S tem, ko je toženka obnovila postopek odmere komunalnega prispevka po izteku zakonsko določenega subjektivnega roka, je torej zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka, zato tožnica sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo, tožnica pa pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2011 („odgovor na odgovor na tožbo“), v bistvenem ponavljata navedbe iz obrazložitev upravnih aktov obeh stopenj in tožbe.

Tožba je utemeljena.

Toženka je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti začela obnovo postopka iz razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. Če začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, je organ, pristojen za odločanje o tej obnovi, vezan na enomesečni subjektivni rok, ki prične teči od dneva, ko zve za nova dejstva oziroma nove dokaze (drugi odstavek v zvezi s 1. točko prvega odstavka 263. člena ZUP). Iz navedenega zakonskega besedila, pa tudi iz tega, da ZUP pred izdajo sklepa o obnovi postopka po uradni dolžnosti ne predpisuje oprave nobenih procesnih dejanj, izhaja, da se navedeni enomesečni rok nanaša na izdajo sklepa o obnovi postopka.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v dokončno oziroma pravnomočno upravno odločbo. Instituta dokončnosti in pravnomočnosti spadata med bistvene elemente pravne varnosti, zato je postopek dovoljeno obnoviti le iz razlogov oziroma pod pogoji, natančno predpisanimi z zakonom. Zaradi navedene narave izrednega pravnega sredstva je treba razloge in pogoje za dovolitev obnove postopka razlagati ozko oziroma restriktivno. Med zakonske pogoje za dovoljenost obnove postopka pa spada tudi prej omenjeni enomesečni subjektivni rok iz drugega odstavka 263. člena ZUP.

Iz povedanega po presoji sodišča izhaja, da se rok iz drugega odstavka 263. člena ZUP lahko nanaša izključno na odločanje o obnovi postopka, zato njegovega teka ni mogoče prekiniti s katerim koli procesnim dejanjem, ki se ne nanaša neposredno na obnovo. Za drugačno interpretacijo ni podlage v določbah ZUP, predvsem pa bi pomenila podaljševanje negotovosti v veljavnost dokončne oz. pravnomočne upravne odločbe, kar je v nasprotju tako z načelom pravne varnosti, kot tudi z naravo obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva.

Izdaja odločbe, ki ni v ničemer povezana z obnovo postopka – kot v obravnavani zadevi – torej v ničemer ne vpliva na tek subjektivnega roka iz drugega odstavka 263. člena ZUP. Povedano drugače: zaradi prej obrazložene potrebe po ozki razlagi določb, ki se nanašajo na obnovo postopka, drugim procesnim dejanjem (posebno takim, ki z obnovo postopka nimajo nobene povezave) ni mogoče pripisovati procesnih učinkov odločitve o obnovi postopka, prav tako pa ni mogoče teh učinkov doseči s sklicevanjem na ureditev v drugačnih, čeprav v nekaterih pogledih podobnih procesnih situacijah.

S tem, ko je toženka v okviru subjektivnega roka iz drugega odstavka 263. člena ZUP izdala „dopolnilno odločbo“, ne pa tudi sklepa o obnovi postopka, torej ni začela obnove postopka v zakonsko predpisanem roku. Nadaljnji postopek je sicer pripeljal tudi do izdaje sklepa o obnovi postopka, vendar pa se je to zgodilo šele po preteku subjektivnega roka. Toženka je torej z izdajo izpodbijanega sklepa zagrešila bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Ker je ta sklep glede na določbo prvega odstavka 261. člena ZUP akt, s katerim je bil postopek začet, je z njegovo odpravo vzpostavljeno stanje pred začetkom postopka, tako da bi bila morebitna vrnitev zadeve v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) brezpredmetna.

Sodišče pripominja še, da vsebina novih dejstev oziroma dokazov, na katere je toženka oprla svojo odločitev o obnovi postopka, sicer ni bila predmet tega upravnega spora, vendar iz navedb obeh strank izhaja, da gre za vsebino pogodbe, ki jo je sklenila C., torej toženka sama. To pomeni, da že po naravi stvari ne gre za dejstva, ki bi bila za toženko nova oziroma ki bi jih izvedela šele z prejemom „zapisa“, torej dokumenta, ki ga je sestavila tretja oseba.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).