151. člen ZUP

Po presoji sodišča poziv k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje po prvem odstavku 39. člena ZEN ne predstavlja upravne odločbe, saj s pozivom k sprožitvi sodnega postopka niti z odgovorom geodetske uprave ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Glede na to, da za poziv po prvem odstavku 39. člena ZEN niti ta zakon niti noben drug zakon ne določa pritožbe, to pomeni, da samostojna pritožba zoper poziv ni dovoljena, zaradi česar je geodetska uprava kot prvostopenjski organ ravnala pravilno, ko je tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno zavrgla.

S procesnim sklepom o prekinitvi postopka odločanja je sprejem odločitve o izdaji upravnega akta v zadevi le začasno odložen. Niti konkretne okoliščine spora, v katerem je prišlo do prekinitve postopka, ne morejo voditi do tega, da bi bil takšen akt po vsebini opredeljen kot upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih posledic, ki takemu sklepu šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka učinkovito zavarovana v sodnem postopku.

Dokler potrdilo A1 ni razveljavljeno, zavezuje državo gostiteljico. Tudi nacionalno sodišče v državi gostiteljici, ko uporablja pravo EU, nima možnosti razveljaviti potrdilo A1. Kadar država gostiteljica podvomi v pravilnost podatkov, zapisanih v potrdilu A1, lahko zahteva od države pošiljateljice, da preveri pravilnost podatkov in v primeru ugotovitve drugačnega dejanskega stanja razveljavi potrdilo A1. Pristojni nosilec države pošiljateljice, ki je izdal potrdilo A1, je dolžan ponovno preučiti upravičenost njegove izdaje. Čeprav ZČmIS za prenehanje veljavnosti potrdila A1 izrecno ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri razveljavitvi oziroma odpravi potrdila dolžan postopati po pravilih upravnega postopka. Na uporabo teh pravil napotuje tudi določba 85. člena ZZVZZ.

Pri pravicah, obveznostih oziroma pravnih razmerjih civilnega prava, o katerih odloča sodišče, je predhodno vprašanje podano samo, kadar je pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sporno med strankama ali več strankami v upravnem postopku. Če sodeluje v upravnem postopku samo ena stranka in se pojavi dvom o obstoju pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ne gre za predhodno vprašanje, temveč za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice oziroma pravnega razmerja. Ker je tožena stranka zmotno presodila, da je vprašanje imetništva devizne vloge v obravnavani zadevi predhodno vprašanje, in je tožeči stranki naložila, naj vložiti vlogo pred pristojnim organom ter nato ustavila postopek, je bistveno kršila določbe postopka in posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, kot da je toženka predhodno vprašanje rešila sama, vendar to ne drži, ker se ni opredelila do tožnikovih navedb, da je sporno nepremičnino priposestvoval. Če bi hotela predhodno vprašanje glede lastništva predmetne nepremičnine rešiti sama, bi morala ugotoviti relevantno dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem predmetne nepremičnine in odločiti po pravilih Stavrnopravnega zakonika (43. člen in naslednji). Ker v obravnavnem primeru iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi upravni organ postopal v skladu z določbo drugega odstavka 151. člena ZUP, torej da bi tožnika pozval, naj pri pristojnem sodišču v določenem roku vloži tožbo na ugotovitev, da je predmetno nepremičnino priposestvoval, in ga hkrati opozoril na posledice, če bo to opustil, ni imel podlage, da v skladu s tretjim odstavkom 151. člena ZUP nadaljuje postopek in odloči o zadevi.

V obravnavanem primeru gre za postopek z eno stranko, kar ni sporno, saj je odsvojitev proizvodne naprave podlaga za odvzem podpore, odločanje o zahtevi novega lastnika proizvodne naprave pa je predmet novega upravnega postopka. Toženka bo zato na podlagi predložene dokumentacije morala najprej oceniti, ali je tožnik dokazal, da je lastnik predmetne sončne elektrarne. Kot že rečeno, je obstoj lastninske pravice pogoj za pridobitev podpore in mora obstajati že ob vložitvi vloge. Vidik zakonitosti prenosa lastninske pravice pa ni vprašanje obstoja pravice, obveznosti ali pravnega razmerja in ni del dejanskega stanja postopka za dodelitev podpore električni energiji.

Čeprav v prvem odstavku 89. člena ZDen ni časovne omejitve, je določbo po mnenju sodišča treba razlagati v pomenu, da bi za špekulativni pravni akt ali posel lahko šlo le v primeru, če bi bil ta sprejet ali sklenjen z namenom (z nedopustnim nagibom) izogniti se vrnitvi v naravi ali zaradi izigravanja določb ZDen ali če bi bili zaradi hudih kršitev pravnega reda prizadeti interesi denacionalizacijskih upravičencev. V obravnavanem primeru pa so po podatkih zemljiške knjige nepremičnine prešle iz družbene v zasebno lastnino že davno pred uveljavitvijo ZDen. Starost 94 let in stalno prebivališče v Švici po določbah ZZZDR in ZDen nista okoliščini, ki bi predstavljali oviro za imenovanje skrbnika za poseben primer. V zvezi s pogoji, ki so po zakonu predpisani za imenovanje, pa tožnica tudi ni zatrjevala in izkazala takih okoliščin, ki bi dajale podlago za ugotovitev o neizpolnjevanju pogojev.

Zamenjava obstoječega delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 54. členu ZZDT je možna le, če je imel prosilec ob uveljavitvi ZZDT delovno dovoljenje za nedoločen čas, pridobljeno po prej veljavnih predpisih, in dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. Če prosilec ob uveljavitvi ZZDT ni imel dovoljenja za prebivanje v RS, ne izpolnjuje pogoja za zamenjavo delovnega dovoljenja za nedoločen čas, zato je prvostopni upravni organ, ko prosilec niti po naknadnem pozivu ni predložil dovoljenja za bivanje, ravnal pravilno, ko je njegovo vlogo kot nepopolno zavrgel.

Organ, ki naleti na vprašanje, ki je predhodnega značaja v razmerju do upravne stvari, o kateri teče postopek, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa, sme vprašanje sam obravnavati ali postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ (1. odstavek 147. člena ZUP). S tem so dana zakonska pooblastila upravnemu organu glede odločitve o načinu rešitve predhodnega vprašanja.

Ker je bil sklep tožene stranke o ustavitvi postopka v delu, ki se nanaša na zahtevo BB za registracijo zastopnika stranke, s sodbo odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek, je odpadla pravna podlaga za nadaljevanje postopka v skladu s 3. odstavkom 151. člena ZUP in posledično za izdajo izpodbijane odločbe.