UPRS sodba I U 929/2012

Tožba se zavrne.

Center za socialno delo Škofja Loka (CSD) je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo pobudo, naj ga postavi za skrbnika za posebni primer A.A. in sicer „za zdravstvene storitve“ oziroma zaradi premestitve A.A. v dom starejših občanov (DSO) v bližini Ljubljane. V obrazložitvi se sklicuje na 86. člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in 219. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZDR), ki določata, da CSD, kadar v izvrševanju javnih pooblastil odloča o obveznostih in pravnih koristih posameznikov, ravna v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če niso posamezna vprašanja z zakonom urejena drugače. Glede na ureditev postavitve skrbnika za posebni primer (211. člen ZZDR) tožnik nima položaja stranke v postopku, oziroma ne izkazuje pravnega interesa v skladu s 43. členom ZUP. CSD je zato njegovo vlogo zavrgel.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da se glede na določbo 43. člena ZUP obstoj pravnega interesa in s tem položaj stranke v upravnem postopku ne presoja po določbah ZUP, temveč po materialnem predpisu, ki določa pravice, obveznosti ali pravne koristi, v obravnavanem primeru po ZZDR. Lastnost stranke ima lahko le oseba, ki je nosilec kakšne pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se odloča v upravni stvari. Postopek postavitve skrbnika je namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, zato imata položaj stranke le ta oseba in oseba, ki je postavljena za skrbnika, ker s tem prevzema obveznosti, določene v ZZDR. Druge osebe, kot npr. sorodniki, nimajo položaja stranke, saj ne varujejo svojih pravic in koristi oziroma se o teh ne odloča. Pri tem se drugostopenjski upravni organ sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 113/2006. Iz navedenih razlogov drugostopenjski upravni organ ocenjuje odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik nima položaja stranke v postopku, za pravilno, ugotavlja pa tudi, da je prvostopenjski organ že poskrbel za zaščito pravic in koristi A.A., saj mu je imenoval začasnega skrbnika. Drugostopenjski organ se opredeljuje tudi do treh pooblastil, ki jih je podpisal A.A., tožnik pa priložil pritožbi. Ugotavlja, da so ta pooblastila podpisana po pravnomočnosti odločbe, s katero je bil A.A. imenovan začasni skrbnik, zaradi česar A.A. brez odobritve tega skrbnika ni več mogel izdati veljavnega pooblastila.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da bi morali organi upoštevati Zakon o zdravstvenem pooblaščencu, na podlagi katerega bi moral postati stranka v postopku. Država še ni poskrbela, da bi bolniki in izvajalci lahko uveljavili vse zajamčene pravice, zato pričakuje, da bo Upravno sodišče problem obravnavalo širše in omogočilo uveljavljanje vseh pravic v obsegu, kot jih določa veljavna zakonodaja. Navaja vrsto pravic, za katere meni, da so A.A. kršene in dodaja, da njegova tožba zaradi tega presega dokazovanja stranke v postopku, kar je utemeljeno s pretečeno sodno prakso, ko še ni bilo Zakona o duševnem zdravju, Zakona o zdravstvenem zastopniku in Zakona o zdravstvenem pooblaščencu. Teh ugodnosti bolniku ne more nuditi kljub zakoniti registraciji. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v celoti sprejema razloge, ki sta jih prvostopenjski in še posebno drugostopenjski upravni organ v obrazložitvah svojih odločb navedla v zvezi s tem, kdo ima lahko po določbah ZUP lastnost stranke, kakšen je krog strank v primeru postopka za postavitev skrbnika za poseben primer in da tožnik v ta krog ne spada. V skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče teh razlogov v obrazložitvi sodbe ne ponavlja, glede na tožbene navedbe pa dodaja še:

Pravna podlaga za odločitev toženke je 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo za začetek upravnega postopka najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Zavrženje pomeni, da upravni organ zato, ker niso izpolnjeni formalni pogoji za pričetek postopka, vloge sploh ne obravnava po vsebini. Izključno pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju tožnikove vloge pa je tudi predmet tega upravnega spora. Kot pravno pomembnih zato ni mogoče obravnavati okoliščin, ki bi bile pomembne za vsebinsko odločanje v zadevi, torej za morebitno postavitev tožnika za skrbnika za posebni primer. Sodišče iz tega razloga nima podlage za obravnavo tožnikovih navedb o tem, katere pravice A.A. bi želel kot njegov skrbnik uveljaviti in na kakšen način.

Tožnik kakršnihkoli pooblastil za uveljavljanje teh pravic ne more črpati niti iz svojega domnevnega položaja zdravstvenega pooblaščenca A.A. Način določitve in obseg pooblastil zdravstvenega pooblaščenca je predpisan v 32. členu Zakona o pacientovih pravicah, ki tega pooblaščenca v prvem odstavku opredeljuje kot osebo, ki v primeru in za čas pacientove nesposobnosti odločanja o sebi, odloča o njegovi zdravstveni oskrbi in drugih pravicah iz tega zakona. Institucionalno varstvo, kamor glede na določbo prvega odstavka 16. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) spada tudi namestitev v domu za starejše občane, po 4. točki prvega odstavka 11. člena ZSV sodi med socialnovarstvene, ne pa med zdravstvene storitve. Tudi če je je njegovo pooblastilo veljavno (do česar se je, kot že povedano, pravilno opredelila že toženka) torej zdravstveni pooblaščenec nima nobenih pooblastil za odločanje v zvezi s to namestitvijo.

Sodišče dodaja še, da je nadomestitev volje osebe, ki ji je bila odvzeta opravilna sposobnost, z voljo pooblaščenca, zelo občutljiva zadeva, ki lahko poseže v ustavne pravice in pravne interese vrste oseb, tudi tistih, ki v tako odločanje niso neposredno vključene. Zato je izjemnega pomena, da odločanje o takih zadevah poteka strogo in izključno v okviru zakonskih določb. Kot je toženka podrobno in obširno obrazložila tožniku, te določbe ne omogočajo njegove vključitve v odločanje o institucionalnem varstvu A.A., zato – in iz zgoraj navedenih nadaljnjih razlogov – pa tudi sodišče ugotavlja, da je bila odločitev toženke pravilna in zakonita.

Zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.