VSK sodba PRp 177/2012

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi S.I. odgovoren za prekršek po določbi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 950,00 EUR, deset kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B in stransko sankcijo prepoved vožnje motornih vozil kategorije B za čas enega meseca. V izrečeno globo je vštelo pridržanje, ki je trajalo dne 30.5.2010 od 00.25 ure do 10. ure istega dne, tako da je obdolženi dolžan plačati preostali del globe v znesku 930,00 EUR. Na podlagi 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je še sklenilo, da mora obdolženi plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe z nalogom za plačilo sodne takse.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, zaradi kršenja pravice do kontradiktornosti in do svobodne izbire odvetnika, meni, da je sodba nerazumljiva in nejasna in ni v skladu s samo seboj, dejansko stanje je nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno, kršeno je materialno pravo. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena ZP-1, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene takšne kršitve zaradi katere bi bilo treba poseči v izpodbijano sodbo bodisi na pritožbene navedbe zagovornika bodisi po uradni dolžnosti.

Odsotnost obdolženca z zaslišanja dne 1.12.2010 in 2.3.2011 iz zdravstvenih razlogov, ki ju je sodišče prve stopnje očitno sprejelo kot opravičljiv razlog odsotnosti, saj sicer ne bi določilo novega datuma za zaslišanje (29.2.2012), ne potrebuje nikakršne obrazložitve, kot zmotno meni obdolženčev zagovornik. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi razlogov, da bi moralo sodišče prve stopnje odgovarjati zagovorniku na zaprosilo, „naj mu navede zakoniti vir, po katerem je njegov klient dolžan podati zagovor v pisni obliki“, saj bi zagovornik moral zakon poznati, poleg tega je v zahtevi obdolžencu za pisni zagovor zakonska podlaga navedena. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, ima pa tudi podlago v spisovnih podatkih, sta bila tako obdolženi kot zagovornik vabljena na zaslišanje določeno za dne 29.2.2012, nanj pa se obdolženi ni odzval, z navedbo, da ne želi podati zagovora brez odvetnika, odvetnik pa ga je obvestil, da je na bolniškem staležu zaradi gripe. Takšnega opravičila tudi po presoji pritožbenega sodišča ni moč šteti kot upravičen izostanek z zaslišanja, glede na to, da obramba z zagovornikom ni obvezna. Zagovornik se sicer sprašuje od kot sodišču informacija, da ni skušal dobiti substituta, vendar zagovornik, razen obvestila, da je na bolniškem staležu, drugega ni navedel, in torej tudi ne, da bi v zvezi z razpisanim zaslišanjem obdolženca poskušal dobiti substituta. Vse pritožbene navedbe v tej smeri so zato nove. Glede svobodne izbire odvetnika, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da ima odvetnik seveda prav, ko navaja, da ima stranka po Ustavi Republike Slovenije pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar se mora na poziv sodišča tudi odzvati. Bodisi sam ali da za procesno opravilo pooblastiti substituta. Očitek, da je bila obdolžencu kršena pravice do kontradiktornosti in do svobodne izbire odvetnika, je zato neutemeljen.

Prav tako so pavšalni in nekonkretizirani očitki, da je sodba nerazumljiva in nejasna in ni v skladu samo s seboj ter da je dejansko stanje nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno. Takšnih pritožbenih navedb se zato ne da preizkusiti.

Pritožba se tudi nanaša na odločitev o sankciji, pri čemer sodišču očita, da iz sodbe ni jasno, koliko mora obdolženi pravzaprav plačati. Vendar je tudi takšen očitek neutemeljen. Kot je razvidno iz sodbe, je bila obdolžencu za prekršek izrečena globa v znesku 950,00 EUR, torej na spodnji meji predpisane za takšen prekršek, ob čemer se obdolžencu v izrečeno globo všteje tudi čas pridržanja (v znesku 20,00 EUR, glede na to, da je trajalo pridržanje manj kot 12 ur), torej bo moral obdolženi plačati, kot je razvidno iz d) točke izreka preostali del globe v znesku 930,00 EUR. Res je sicer, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni izrecno navedlo, da ima vštevanje časa pridržanja v globo podlago v prvem odstavku 112. členu ZP-1, vendar ne gre za takšno kršitev, ki bi zaradi tega zahtevala poseg v sodbo sodišča prve stopnje. Ker pritožba nima upoštevnih navedb, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1) ob uporabi določbe tretjega odstavka 163. člena ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena z nalogom za plačilo sodne takse sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1).